Temeljna oskrba hrčkov

Avtor članka: Teja Rosa
Deli s prijatelji

Temeljna oskrba hrčkov

Avtor članka: Teja Rosa

Hrčki so med najpogostejšimi živalmi, ki jih starši kupijo svojemu otroku, ko si ta zaželi prvo žival. Veljajo namreč za preproste hišne ljubljenčke, ki ne zahtevajo veliko časa, pozornosti, drage opreme, drugih stroškov ter posebnega znanja. Pa je temu res tako?

Hrčke v naravi najdemo v Evropi in Aziji, običajno na toplih in suhih območjih. Danes poznamo več kot 20 vrst hrčkov, ki se med seboj ločijo po barvah in velikosti. Izmed teh jih le 5 vrst najdemo v ujetništvu, med temi sta najpogostejša prav zlati oz. sirski hrček in pritlikavi ruski hrček.

Ruski hrčki spadajo med najmanjše vrste hrčkov, ki običajno tehtajo 30–50 g. V dolžino zrastejo do 7 cm, imajo majhen rep in poraščene tačke. Samčki so običajno večji, samičke manjše. Izvorno so sivorjave barve s temno progo po hrbtu, trebuh imajo bel. V ujetništvu najdemo tudi številne druge barvne različice. Spadajo med bolj socialne vrste hrčkov, v naravi živijo v kolonijah. Doma je smiselno imeti dva ali več hrčkov. V izogib neželenim mladičem je zaželeno imeti živali istega spola, najraje iz istega legla. V ujetništvu običajno živijo 1–3 leta.

Zlati oz. sirski hrčki so večji, običajno dosežejo dolžino do 20 cm, tehtajo pa 100–150 g. Samičke so večje od samcev. Njihov kožuh je zlatorjave barve, tudi pri njih lahko najdemo različne barvne odtenke. Lahko so dolgodlaki ali kratkodlaki. Karakterno so bolj umirjeni in zato tudi bolj primerni navajanja na rokovanje. So samotarji, zato imamo doma vedno samo enega. V ujetništvu običajno živijo 1–2 leti.

Naročniška vsebina

Vas zanima celoten prispevek? Prijavite se v portal oziroma postanite ŌKAMI naročnik.