Dandanašnji smo živalim tako močno odvzeli možnost odločanja o čemerkoli v njihovih življenjih, da se pogosto pri svojem delu srečujem predvsem s psi, ki potrebujejo nekaj seans zoofarmakognozije, preden resnično sodelujejo popolnoma neobremenjeno. Pogosto se zgodi, da psu nekaj ponudim in se želi približati, pa na hitro odskoči in pogleda lastnika ter čaka na ukaz. Zelo zelo pomembno pri takih živalih je, da smo mi nevtralni – še posebej lastniki – in jim ne namigujemo ali ukazujemo, kaj je dobro in kaj ne – tukaj je pomembna govorica živali. Pomembno je, da se žival lahko izrazi in ne potlači svojih vzgibov, temveč se neobremenjeno odloči, kaj potrebuje in kaj ne. Nikoli ni težava v tem, da žival ne bi nakazala, kaj ji prija ali kaj ji bolj ugaja. A šele ob drugem ali tretjem obisku se resnično odprejo in sproščeno sodelujejo.
Srce se mi para, ko se srečujem z živalmi, ki jim ni dovoljeno ali omogočeno, da bi vsaj v seansi zoofarmakognozije lahko prosto sodelovale. Ko lastniki enostavno ne zmorejo izstopiti iz samih sebe in jim dovoliti, da se same izrazijo. Ko večino časa porabim za ustavljanje lastnikov, da živalim ne ukazujejo, jih ne popravljajo v njihovih odzivih in jim onemogočajo prosto izbiro.
Nihče ne more resnično poznati naših občutji in če nam kdo reče: »Vem, kako se počutiš,« lahko le ugiba o tem in se poistoveti s svojimi občutki, ki jih je imel v podobnih okoliščinah. A nihče res ne more čutiti namesto nas, razumeti namesto nas, le mi sami lahko te občutke izražamo, opisujemo, se z njimi spoprijemamo.
Kaj je zoofarmakognozija?
Delo zoofarmakognozije temelji na zaznavanju, zavedanju in izražanju svojih notranjih vzgibov in občutkov. Dela sploh ne moremo opraviti, če se živalim tega ne dopusti. Tudi renčanje in šavsanje se lahko pojavita ali pa konj skoči proti človeku, brcne, mačka opraska, ptič kljune in vse to je omogočeno, dovoljeno in sprejeto. Vse to je govorica živali. Vse to je izraz njihovega notranjega dogajanja. Ničesar ne ustavljamo.
Pomembno je, da se žival lahko izrazi in ne potlači svojih vzgibov, temveč se neobremenjeno odloči, kaj potrebuje in kaj ne.
Odgovornost osebe, ki izvaja delo, je, da poskrbi za varnost vseh udeleženih in po potrebi uporabi preventivne ukrepe, ki živali omogočijo, da se izrazi, ne da bi poškodovala sebe ali koga drugega. Zato se za živali, ki so preživele težke čustvene izkušnje, pogosto odločimo delati skozi ograjo ali oboro ali pesjak ali skozi priprto okno avtomobila. Naredimo karkoli, da le lahko živali omogočimo čim večjo sproščenost, možnost vsakršnega izražanja in varnost. Najpomembnejši vidik izobraževanja je prepoznavanje odzivov živali, zavedanje, kaj počnemo in kaj lahko vzbudimo v živali ter kako izvajati delo, da smo vsi udeleženci pri tem varni in da lahko žival svobodno vodi delo.
Odziv živali na določen preparat (govorica živali)
Ko živali ponudimo določen preparat, ga le-ta lahko povoha, poliže, poje, inhalira, se oblizuje in cmoka ali pa se začne drgniti vanj ali valjati po njem. Potrebno se je naučiti prepoznati posamezno vrsto izbire.
Vonjanje
Vonjanje je najpogostejši odziv in tudi najlažje prepoznaven. Žival se lahko obrne v smer ponujenega ali pa ne, opazimo pa drobno trzanje nosu. Žival se lahko približa ponujenemu in se z nosom dotakne snovi. V vseh primerih pri vohanju opazimo intenzivno premikanje nosnic. Ta način izbire deluje neposredno na živčni sistem organizma in zato povzroči hitre spremembe v telesu. Vohalna sluznica ima namreč neposredni stik z možganskim centrom in je zato najhitrejša pot informacij v centralni živčni sistem. Za svojo pot delovanja tako izkoristi živčne impulze, ki se izredno hitro širijo po telesu. Zato lahko živali, ki so močno vznemirjene ob vohanju kakšnega eteričnega olja, ki deluje na umirjanje organizma, v parih sekundah preidejo v manj vznemirjeno stanje. Po večini ne govorim o ekstremnih odzivih, ko bi hudo vznemirjen konj po nekaj sekundah mirno »kinkal«, temveč o tem, da pride nek osebek iz dvanajstega nadstropja vznemirjenosti v desetega. Kot bi malo utišali radio, ki se tako »dere«, da nihče nič ne sliši – ni ga potrebno ugasnit, le toliko stišati, da se lahko slišimo med seboj.
Cmokanje in oblizovanje
Cmokanje in oblizovanje sta odziva, ki ju pogosto opazimo, a ne vemo, kako ju poimenovati. Gre za vomero-nazalni način izbire, ko žival z jezikom nanaša molekule iz zraka na zadnji del ustne votline, kjer imajo receptorje za večje molekule (npr. feromone). Pogosto se pri tem odzivu pojavi vedenje, ki je videti, kot da žival z jezikom lovi nekaj nevidnega po zraku. Pri nekaterih psih ali mačkah lahko pride do trzanja bradice ali šklepetanja zob, enako kot to večkrat naredijo samci, če zavohajo gonečo psico. Sprejemno mesto molekul večje mase je namreč v obeh primerih enako. Pri konjih pa to vedenje nadomešča Flehmenska reakcija, ko zavihajo zgornjo ustnico močno navzgor. Marsikdo to označi za »smeh« konja.
Napihovanje ustnic
Nekateri psi prikažejo še enega, pogosto spregledanih odzivov v tej skupini, ki ga neuko oko zamenja za cviljenje in »jamranje«. Tih, nežen, cviljenju podoben zvok res lahko spremlja ta odziv, a značilno zanj je napihovanje ustnic, kot bi pes delal mehurčke v ustih. Gre za enega od treh načinov izbire, ki vključuje prehajanje molekul preko sluznic v kri, ki jih potem raznosi po telesu in je njihovo delovanje zato nekoliko počasnejše, odziv v telesu nekoliko zakasnjen, zato pa traja dlje časa. Vsi ti odzivi spadajo v kategorijo »srednje hitrih« odzivov.
Inhaliranje
Drugi od srednje hitrih odzivov je inhaliranje. Inhaliranje je včasih videti, kot da žival nič ne počne in moramo svojo pozornost preusmeriti na celotno telo, ne samo na obraz. Pri inhaliranju namreč zaznamo spremembo v ritmu dihanja. Lahko vdihujejo globoko in počasi ali izredno hitro in plitko. Nekatere živali inhalirajo tako, da so videti zadihane – odprejo gobec in hitro vdihujejo. Zaradi tega lastniki napačno sklepajo, da jim je vroče ali da so se vznemirile ter končajo z delom in prekinejo pomemben proces, ki se odvija. Inhalacija deluje podobno kot dihanje, ko kisik prehaja prek dihalne sluznice v pljučih v krvne kapilare in od tam prek krvi po celem telesu.
Zaužitje
Še zadnji način izbire v sklopu, kjer snovi prehajajo prek sluznic v kri, je oralni način izbire, ko žival zaužije določen del rastline, eterično olje, fiksno ali macerirano olje, praške in hidrolate. Pri tem načinu izbire pogosto pride do kemične spremembe v sestavi. Lahko se v prebavilih (jetrih) določene snovi nevtralizirajo, da ne povzročajo težav, in se v kri prenesejo le tiste molekule, ki so za telo potrebne v danem trenutku. Lahko pa jetra določene snovi le uporabijo ali spremenijo za sintezo neke druge snovi, ki je v telesu potrebna.
Ko poznamo razliko med posameznimi načini izbire, lahko vidimo, da ni en bolj pomemben od drugega ali en boljši ali slabši. Način izbire je enako pomemben kot to, kaj si žival izbere.
Nanašanje prek kože
Odziv, ki ga ljudje ne pričakujejo, in so presenečeni, ko ga vidijo, je topično nanašanje (prek kože). Pri manjših živalih, kot so mačke, zajci in mali glodavci smo navadno priča valjanju osebka v ponujenih sušenih zeliščih, praških ali valjanje po tleh s stekleničko eteričnega olja med tačkami ali pa valjanje po steklenički. Pri večjih živalih kot so psi, konji, osli, krave in podobno, pa se živali drgnejo ob stvari. Ob tem je v prostoru prisotno veliko smeha, saj se ljudje enostavno moramo nasmejati malim in velikim klovnom in njihovemu poskusu nanašanja snovi prek kože, sploh ko se velika nemška doga s čelom drgne ob stekleničko eteričnega olja in pri tem pazi, da ga ne bi imela nikjer drugje, razen na vrhu čela. Predvsem psi in mački si pogosto pomagajo tudi z jeziki in snov poližejo, nato pa z »umazanim« jezikom ližejo del telesa, kjer želijo imeti nanešeno snov. Nemalo lastnikov psov mi je potožilo, da se sprehajajo z zelenimi psi, ker so se celi namazali s tanko plastjo spiruline v prahu. Ta način prehajanja snovi v telo je najpočasnejši, najbolj blag in dolgotrajen.
Izbiro prepustimo živali
Zdaj, ko poznamo razliko med posameznimi načini izbire, lahko vidimo, da ni en bolj pomemben od drugega ali en boljši ali slabši. Način izbire je enako pomemben kot to, kaj si žival izbere. Poglejmo si to na primeru eteričnega olja limone. Če žival eterično olje limone voha, ta v centralnem živčnem sistemu vzbudi večjo zbranost in osredotočenost. Med vsemi mislimi, ki se podijo po glavi, lažje izberemo tisto, ki je v tistem trenutku pomembna in se nanjo v polnosti osredotočimo. Pogosto je to olje, ki pomaga določeni vrsti otrok, da v šoli lažje sledijo pouku. Ni pa edino, ki pri tem lahko pomaga. Več različnih snovi ima namreč lahko zelo podobno delovanje v telesu in je zato pomembno, da si sami izberemo, kar potrebujemo.
Če žival eterično olje limone zaužije (poliže in poje) se v jetrih presnovi v perilično kislino, ki je potrebna za dobro delovanje imunskega odziva organizma.
Če pa se drgne vanj ali nastavi določen del telesa, da ji ga tam namažemo, je to pogosto na mestu, kjer je potrebno njeno delovanje na koži, ko ga stimulira UV svetloba in deluje proti kožnim tumorjem. Najpogosteje si ga izberejo konji s sarkoidi. A tudi pri tem naj opozorim, da si ga mora izbrati žival sama. Če ga nanašamo na kožo, pa si ga žival ni izbrala, lahko povzročimo opeklino. Tudi, če ima naš konj sarkoid, ga ne mažite z eteričnim oljem limone, če si ga ni pred tem sam izbral, saj v poštev ob težavah s sarkoidi pridejo še izdelki iz bergamotke, limete, grenivke, kadilne bosvelije, grenkega mandlja, kleka in drugih. Zato je vedno potrebno ponuditi več snovi in opazovati odziv živali.
Odzivi, ki jih opazujemo niso nekaj novega, nikoli videnega, temveč vedenja, ki jih pri živalih opažamo vsak dan. Razumevanje teh odzivov in kako delujejo v telesu nam tako lahko pomaga tudi pri vsakodnevnih aktivnostih z našo živaljo. Predvsem lahko v naša življenja vnese več umirjenosti in samozavesti za oba.
