Z izrazom mikroelementi v prehrani pojmujemo skupino vitaminov in mineralov. V tem članku si bomo podrobneje razjasnili pomen mineralov in vitaminov v prehrani psov in mačk.
Mineralne snovi so anorganski elementi v prehrani, ki predstavljajo večino t. i. surovega pepela, ki ostane po izgorevanju organskih snovi. Izraz surovi pepel je zato ena izmed obveznih navedb na deklaracijah pasje in mačje hrane, naj si gre za popolno ali dopolnilno krmno mešanico (pasjo ali mačjo hrano). To nikakor ne pomeni, da proizvajalci v hrano dodatno dodajajo pepel v nam znani obliki, gre le za zakonsko določen izraz oziroma navedbo te skupine hranil.
Z navedbo količine pepela ne moremo prav natančno določiti posameznih mineralnih komponent, saj so potrebe organizma specifične, nekateri anorganski elementi pa se med izgorevanjem izgubijo. Zato se za določitev skupnega pepela uporablja izračun za brezdušični izvleček. Specifični minerali pa se določijo z analizami tarčno iz pepela.
Mačja in pasja hrana – kateri so najpomembnejši makro- in mikrominerali?
Obstaja sedem makromineralov: kalcij, fosfor, natrij, magnezij, kalij, klorid in žveplo. Sledi jim vsaj enajst elementov v sledovih ali mikromineralov: železo, cink, baker, jod, selen, mangan, kobalt, molibden, fluor, bor in krom. V Evropi priporočene vrednosti zgoraj opisanih hranil določa NRC – Nutrient Requirements of Dogs and Cats in združenje FEDIAF, v Združenih državah Amerike pa podobna pravila narekuje AAFCO.
Vitamin C ni vedno potreben, saj ga psi lahko sintetizirajo sami.
Izkoristek mineralov iz mačje in pasje hrane
Makroelementi, ki so opisani v prvem prispevku, se navajajo v odstotkih, mikroelementi ali minerali v sledovih pa v mg/kg ali enoti ppm. Izkoristek mineralnih snovi iz hrane je zelo različen, razlikuje pa se tudi med posameznimi elementi. Natrij, klor in kalij se absorbirajo v celoti, medtem ko se mangan in kobalt absorbirata le v manjših količinah.
Najmanjše količine večine mikro- in makromineralov so znane. Še vedno pa je veliko nejasnega, ko govorimo o doma pripravljeni hrani, kuhani ali surovi, pa tudi, ali je res dovolj ali celo preveč teh hranil v komercialni briketirani, peletirani ali konzervirani hrani. V nadaljevanju se bomo spoznali z nekaterimi najpomembnejšimi mikro- in makrohranili v prehrani psov in mačk.
Rudninske oz. mineralne snovi sodelujejo pri razvoju kosti. Pomembne so za zdravo kožo in dlako, pomagajo pri živčnih povezavah in sodelujejo pri krčenju mišic, transportu beljakovin in hormonov, vzdržujejo vodno in elektrolitsko ravnotežje. Vsaka od njih ima svoje lastne funkcije, zelo pomembno pa je tudi njihovo medsebojno »sodelovanje«.
Kalcij
Kalcij ima dve pomembni funkciji: služi kot strukturna komponenta v kosteh in zobeh ter se nahaja tudi v krvni plazmi. Je prenašalec sporočil, ki celicam omogoča odziv na dražljaje, kot so hormoni in nevrotransmiterji. V organizmu ga je od vseh mineralnih snovi največ. V primeru, da pes ali mačka potrebujeta večje količine kalcija, ga lahko črpata iz kosti (ta proces nadzira ščitnica), zato je pomemben reden vnos kalcija s hrano. Še posebej moramo biti pozorni v času brejosti ali laktacije psa ali mačke, saj se potrebe v tem času bistveno povišajo. Višje potrebe po kalciju imajo tudi pasji in mačji mladiči, zato je vnos tega minerala zanje bistvenega pomena. Pomankanje v času razvoja in rasti lahko namreč povzroči rahitis in druge zdravstvene težave.
V hrani ga najdemo v obliki kalcijevega karbonata (najpogosteje so to jajčne lupine, apnenec), kalcijevega citrata in dikalcijevega fosfata.
Zelo pomembno je tudi pravo razmerje med kalcijem in fosforjem. Pri odraslih psih mora biti razmerje Ca : P = 2 : 1. Izjemno pomembno je, da so količine uravnotežene. Izogniti se je potrebno neravnovesju med kalcijem in fosforjem še posebej v primeru hranjenja živali z večjimi količinami mesa brez dodatka kosti oziroma drugega vira kalcija.
Fosfor
Izjemnega pomena je tudi fosfor, ki ga najbolj poznamo v kombinaciji s kalcijem. Največ ga najdemo v kosteh in zobeh, nahaja se še v fosfoproteinih, fosfolipidih, nukleinski kislini. Psi in mačke ga zaužijejo vezanega na beljakovinski del hrane – z mesom in organi, manjši del pa tudi z žiti in zelenjavo. Posledice pomankanja so podobne posledicam prenizke količine kalcija, saj elementa delujeta povezano. Večjo pozornost pa moramo nameniti previsokim vrednostim fosfatov v primeru ledvične bolezni ali ledvične odpovedi. Visoke vrednosti fosforja v takem primeru nižamo (najpogosteje) prav z dodatkom kalcijevega karbonata.
Natrij
Največkrat je prav ta element na »slabem glasu«, ko govorimo o humani in tudi pasji ali mačji prehrani. Najbolj poznan je v obliki natrijevega klorida ali kuhinjske soli. Ne glede na slab sloves je kljub temu eden izmed ključnih elementov tudi v prehrani psov in mačk. Nahaja se kot kation v zunajcelični tekočini, najdemo pa ga tudi v kosteh. Pomemben je kot aktivator encimov in sodeluje pri absorbciji aminokislin in drugih snovi. Izjemna je njegova vloga pri osmozi in osmotskem tlaku.
Prav je, da ga je ravno prav, zato dodatek slanih sestavin ali soli v komercialni prehrani psov in mačk ni priporočljiv. Dodajamo pa ga lahko v primeru kuhane ali surove pasje ali mačje hrane, in sicer v obliki vitaminsko mineralnih dodatkov ali v primeru posebnih kliničnih diet. V takih primerih pa je glede na potrebe določenega psa in njegove diagnoze količina natrija točno znana.
Magnezij
Pomemben je za tvorbo kosti in sodeluje pri sintezi maščob ter beljakovin. Največkrat pa o magneziju govorimo v povezavi z mišicami. V organizmu se ga zaužitega s hrano absorbira okoli 45 %, največ v tankem, nekaj tudi v debelem črevesu. Zadolžen je za mnogo nalog: podobno kot pri ljudeh prispeva k zmanjšanju utrujenosti in izčrpanosti, sproščanju energije ter delovanju živčnega sistema. Še dodatno pa ga lahko dodamo v prehrano za normalno psihološko delovanje, na primer pri starejših psih/mačkah.
Ostali mikroelementi
Železo je izjemno pomemben prenašalec kisika (hemoglobin, mioglobin) in elektronov. Sodeluje pri celičnem dihanju, presnovi aminokislin, ima vlogo pri delovanju imunskega sistema, znižuje utrujenost. Če smo s psi precej aktivni, priporočam, da v hrano (ne glede na vrsto hrane) vsaj nekajkrat po aktivnosti vključimo vsaj manjšo količino rdečega mesa in/ali organov.
Natrij, kljub svojemu slabemu slovesu v človeški in živalski prehrani, igra ključno vlogo v tekočinskem ravnovesju, delovanju encimov ter absorpciji aminokislin. Pravilna količina natrija je bistvenega pomena za zdravje psov in mačk, vendar je treba paziti na prekomerni dodatek soli v njihovi prehrani.
Baker se v organizmu absorbira v dvanajstniku in tankem črevesu. Njegova absorbcija je dobra, vezan na albumine potuje preko krvi v jetra. Pogosto govorimo o tem elementu prav v primeru jetrnih bolezni, bolezni kopičenja bakra oz. nesposobnosti izločanja tega elementa. Diagnozo določi veterinar, prehransko pa po določeni diagnozi pomagamo pri izločanju bakra z dodatkom cinka, na katerega se le-ta veže.
Cink sodeluje pri mnogo presnovnih funkcijah (beljakovin, vitamina A, maščobnih kislin), pri ohranjanju zdrave dlake, kože, krempljev, vida, imunskega sistema. V osnovi ga psi in mačke dovolj zaužijejo s hrano. Dobri viri oziroma dodatni viri cinka pa so še vse vrste mesa, jajca in mlečni izdelki.
Jod psi in mačke prejmejo s hrano. Gre za esencialno mikrohranilo, saj je ključen v sestavi ščitničnih hormonov. Ta element je normalno dodan v suho in mokro hrano, v doma pripravljeno ga dodajamo v obliki vitaminsko-mineralnih dodatkov. Najdemo ga tudi v morskih algah in morskih školjkah.
Vitamini v hrani za pse in mačke
V prehrani psov in mačk so esencialnega pomena tudi vitamini. Spadajo med organske molekule, ki jih organizem potrebuje pri procesih presnove, v njih pa sodelujejo kot encimi ali njihovi prekurzorji ter koencimi. So biološko aktivne substance, ki organizmu pomagajo pri izkoriščanju hranljivih snovi. V primeru, da jih v pasji ali mačji organizem s hrano vnesemo premalo, govorimo o hipovitaminozi, v nasprotnem primeru o hipervitaminozi. Prva težava se pojavlja pogosteje in lahko pripelje do lažjih ali hujših zdravstvenih težav.
Vitamine, ki jih psi in mačke dnevno zaužijejo s hrano, ločimo v dve skupini, in sicer topne v vodi in topne v maščobi. V skupino topnih v maščobi spadajo vitamini A, D, E in K, vitamini skupine B in vitamin C pa so topni v vodi. Nekateri vitamini imajo tudi pomembno vlogo antioksidantov.
Vitamini so v briketirani in konzervirani pasji in mačji hrani dodani med procesom izdelave. Ker razpadajo z oksidacijo (na to vplivajo še toplota, svetloba, razne kovine), je nujno, da pasjo in mačjo hrano pravilno skladiščimo in s tem ne vplivamo na njihovo stabilnost. Po odprtju hrano vedno dobro zapremo, iz vrečke iztisnemo zrak in hranimo v temnem in primerno ohlajenem prostoru. Če hrano iz različnih razlogov zamrzujemo, se z veterinarjem vsaj na eno do dve leti pogovorimo o smiselnosti preverbe oskrbe organizma z vitamini (in minerali obenem).
Vitamin A je zadolžen za fiziologija vida, za rast in razvoj, pri normalnem stanju epitelnega tkiva. V organizem ga pes oz. maček prejme v obliki provitamina A. Vitamin D je ključen pri mineralizaciji kosti. Zelo pomemben je v času rasti, brejosti in v laktaciji. Najbolj znan antioksidant, ki sodeluje s selenom je vitamin E. Vitamin K sodeluje pri strjevanju krvi. Izjemno pomembni so tudi vitamini B (B12 večkrat dodan posamično v primeru prebavnih težav), posebnost vitamina C pa je ta, da ga psi sintetizirajo sami in zato poseben dodatek niti ni nujno potreben.
