Hrana je osnova za preživetje vseh živih bitij, ne glede na to, ali gre za ljudi, pse, hrčke, gobe ali rastline. Brez hrane ne preživi nihče. Zatorej je hrana izjemno močan motivator za vse pse, vsa njihova dejanja in vedenja. Odtegovanje hrane je za psa stresno in dolgotrajen stres vodi v vedenjske težave. Kaj pa hranjenje z roke?
Zakaj je odtegovanje hrane stresno?
Hrana je pomembna za preživetje, za normalno delovanje telesa, njegovih sistemov, tkiv in celic. Zato je telo živih bitij razvilo določen odziv ob njenem pomanjkanju. Ko v telesu ni več na voljo prostih hranil, telo možganom najprej sporoči, da je lačno in da je treba poiskati hrano. Če hrane ni na voljo, se zahteva povečuje do trenutka, ko se izklopijo določene višje možganske funkcije (družabne veščine, toleranca, učenje) in se vklopi program za preživetje. Ta vključuje sproščanje stresnih hormonov, ki izklopijo delovanje imunskega sistema in rušijo ravnovesje v telesu. Najprej se torej pojavijo vedenjske težave (nestrpnost, reaktivnost, nezmožnost učenja) in nato še zdravstvene težave (najprej težave, povezane s padcem odpornosti, čemur sledijo kronična obolenja).
Potrebo po hrani pogosto izkoriščamo pri vzgoji in šolanju psov. Pse nagrajujemo za dobro opravljeno delo oziroma nalogo, ki smo mu jo zadali. To je seveda vse v redu, dokler hrane ne izkoriščamo kot način kaznovanja ali nadzorovanja našega psa.
Hrana kot plačilo za delo
Nagrajevanje za dobro opravljeno delo so nekateri dodelali do skrajnosti in ga preoblikovali v zamisel, da si mora pes hrano prislužiti. Za vsak grižljaj mora nekaj narediti: sesti, dati tačko, izvesti trikec. Pes si mora svoje preživetje zaslužiti. V ta namen ima vodnik hrano vedno pri sebi in pes vso dnevno količino hrane dobi z njegove roke, in to samo, ko opravi nekaj, kar je bilo zahtevano od njega. To pomeni, da pes nikoli ne dobi celotnega obroka, pač pa dobiva hrano po delčkih. Tako ima ves čas občutek lakote, zato sledi hrani vsepovsod. Za dobro počutje in uspešno regeneracijo v času počitka pa mora imeti pes (tako kot človek) vsaj enkrat na dan poln želodec. Če je le mogoče, naj bo to pred spanjem, da lahko umirjeno zaspi in si čez noč nabere novih moči.
Hrana kot motivacija
Ena od idej hranjenja izključno z roke naj bi bila večja motivacija za delo. Psi radi delajo, saj delo njihovemu življenju daje smisel. Če je delo prilagojeno posameznemu psu, je uspešno opravljena naloga nagrada že sama po sebi. Seveda je priboljšek vedno dobrodošel, vendar ne bi smel biti edini motivator za delo. Če se morate na vse pretege truditi, da vaš pes izvaja določeno aktivnost, je mogoče čas, da se vprašate, zakaj to počnete. Zelo verjetno v tem primeru vaš pes v aktivnosti ne uživa ali mu le-ta morda celo povzroča bolečino. Ali je res smiselno, da psa silite in puščate večno lačnega ter posledično obsedenega s hrano samo zato, da boste dosegli dober rezultat pri določenem športu?
Hrana kot vir navezanosti na vodnika
Vzpostavljanje vezi med človekom in psom s pomočjo hrane je verjetno eden izmed najbolj napačno razumljenih principov učenja. Ideja je enostavna: človek ima hrano, zato je človek dober, kar pomeni, da ga pes sprejme in vzljubi. Zatorej je logičen zaključek, da je najhitrejša in najboljša rešitev, da vodnik psa hrani samo z roke.
Odtegovanje hrane je za psa stresno in dolgotrajen stres vodi v vedenjske težave.
V resnici je ta predpostavka preveč poenostavljena, zato mnogokrat odpove. Pes prihaja po hrano zato, ker hrana pomeni preživetje. Samo pes, ki je pod skrajnim stresom (pa naj bo to zaradi strahu, prevelikega vznemirjenja ali slabega počutja), ne bo vzel hrane. Predvsem bo pes, ki je lačen, pripravljen narediti marsikaj, iti čez marsikatero oviro ali zanemariti strah, da bo prišel do hrane. To nikakor ne pomeni, da mu je ovira zdaj ljubša ali da ga ni več strah. To pomeni samo, da je korist koščka hrane pretehtala drugo možnost (ostati lačen). Če to ponavljamo dovolj pogosto in težave, ki jih na ta način premagujemo, niso izrazite, bomo sčasoma prišli do rezultatov. Vendar bi v resnici do njih prišli hitreje, če ne bi vmešavali hrane.
Predstavljate si, da se grozno bojite kač (z vso pravico, predvsem, če ste že imeli bližnje srečanje s strupenjačo) in v sobo, polno kač, nekdo postavi vrečo denarja. Boste šli po denar? Če ga nujno potrebujete za preživetje, če je od tega odvisna vaša družina, boste verjetno zbrali pogum, zamižali na eno oko in stekli po vrečo. Ali to pomeni, da se kač kaj manj bojite in so vam zdaj kaj bolj pri srcu? Verjetno ne.
Za dobro počutje in uspešno regeneracijo v času počitka pa mora imeti pes (tako kot človek) vsaj enkrat na dan poln želodec. Če je le mogoče, naj bo to pred spanjem, da lahko umirjeno zaspi in si čez noč nabere novih moči.
Hranjenje z roke in odnos z vodnikom
Enak princip velja za pse. Sprejemanje hrane z roke vodnika samo po sebi ne zmanjšuje strahu ali nezaupanja, niti ne vzpostavlja vezi, kot si jo mi predstavljamo. Odnos z našim psom (ali z drugimi besedami navezovanje na vodnika) izboljšujemo s spoštljivim odnosom in vodstvom. Vez vzpostavljamo z izvajanjem aktivnosti, ki so psu prijetne, v katerih uživa in ki si jih želi. Vzpostavljamo jo tako, da se izogibamo kaznovanju in vsiljevanju naših zahtev ter psu pokažemo, da ga razumemo, upoštevamo in smo vredni njegovega zaupanja. Hranjenje z roke samo po sebi ni dovolj.
Hrana je ena izmed osnovnih potreb in jo moramo našim kosmatim prijateljem zagotavljati brezpogojno. In to v obliki, ki jo potrebujejo, da so srečni in zadovoljni. Med drugim to pomeni, da se imajo pravico v enem obroku najesti do sitega, ne da bi pri tem kdorkoli od njih karkoli zahteval ali jim karkoli vsiljeval.
