Ko pes pobegne po sledi divjadi
Večina skrbnikov, ki svoje pse sprehaja v naravi, se prej kot slej sreča s situacijo, ko se njihov pes naenkrat za trenutek zaustavi, našpiči repek in ušesa, dvigne smrček, ga spusti nazaj na tla, in se požene v neznano.
Kaj se je zgodilo?
Zakaj je kar naenkrat stekel v grmovje? Je kaj videl? Če pa vi niste opazili ničesar – nič se ni premaknilo niti niste nič zaslišali. A vaš pes je vedel. Vedel je, da je le 3 minute prej točno v tej smeri stekel zajec. In on je lovec! Je lovec, ki je zaznal sled potencialnega plena. Zaznal? Zavohal. Zavohal je njegovo sled in ji sledil.
Kaj sploh je sled in kako nastane?
Sled nastane, ko se žival, oseba, pravzaprav karkoli premika po tleh.
Karkoli se premika, navadno za sabo pusti polomljeno vegetacijo, zmečkane in zdrobljene drobne živali, v mehkejši podlagi tudi stopinje in druge fizične poškodbe. Verjetno je jasno, da lahko takšno sled z le nekaj pozornosti vidimo tudi mi, jo torej zaznamo z očmi. A vse to je mogoče zaznati tudi z nosom.
Sveže nastalo stopinjo v blatu je mogoče zavohati. Ja, lahko se jo zavoha!
Iz rastlin, živali in zračnih prostorčkov v tleh, iz katerih se ob pritisku iztisne zrak, se namreč pri poškodbi sprostijo molekule različnih snovi, ki jih zaznavamo z našimi nosovi oziroma psi s smrčki. V njihovi sluznici imamo posebne vohalne (= olfaktorne) čutilne celice, namenjene prav temu. Omogočajo nam voh.
In voh psov je zares izjemen …
Vohalnih čutilnih celic imajo psi v smrčku vsaj 100-krat več kot mi. Zaznavanju vonja je namenjen tudi bistveno večji del njihovih možganov, kot je velik temu namenjen del možganov pri nas. Določene molekule so npr. sposobni zaznati že pri koncentraciji 10-18. Kaj to pomeni, zelo praktično opiše Anne Lill Kvam v svoji knjigi A Dog’s Fabulous Sense of Smell: Step by Step Treat Search Tracking. Psi lahko razločijo dve zrnci peska, ki imata drugačen vonj od vseh ostalih zrnc peska na površini, veliki 500 x 50 m (= cca 3 nogometna igrišča), ki jo prekriva 1 m globoka plast peska! Poleg tega se psi tudi sicer bistveno bolj zanašajo na ta čut oziroma voh veliko pogosteje in bolj namerno uporabljajo kot mi.
Psi na podlagi vonja, ki jih imajo telesne celice enega posameznika, ločijo njegove celice od celic drugega subjekta. /.../ Ker pa je pasji nos tako zelo izjemen, so psi na podlagi specifičnega vonja specifičnega organizma, poleg same identitete (= kdo), sposobni prepoznati tudi mnoge druge lastnosti tega organizma; na primer starost, spol, fiziološko ali bolezensko stanje ipd.
Vrnimo se na sled
Torej, sama fizična poškodba tal sprosti v zrak molekule, ki vzdražijo čutilne celice v smrčku psa in informacije posredujejo v možgane. A omenjene molekule se po približno v 2 urah po nastanku poškodbe tako rekoč popolnoma porazgubijo, zato ta del sledi izgine. Na tak način nastala sled je tudi različno intenzivna: ko na primer hodimo po gozdnih tleh, tla bolj poškodujemo, kot kadar hodimo po asfaltu. Zato za pse sledenje po različnih podlagah prav tako predstavlja različno težke izzive. Ta komponenta sledi tudi ni zelo specifična, saj ne poda veliko informacij o tem, kaj ali kdo točno se je po tleh premikal. Nekaj ali nekdo jih je pač poškodoval.
Za seboj pa puščamo tudi zelo specifične sledi
Poleg že omenjene zmeraj obstaja še druga komponenta sledi. To je vonj posameznega ustvarjalca sledi, če se tako izrazim. Tudi ta del lahko zaznamo celo ljudje, ko na primer hodimo za močno odišavljeno osebo. Prav tako lahko zelo jasno zavohamo telesni vonj določene osebe, kadar je ta posebej izrazit ali pa se mi na to zavestno osredotočimo.
A za razliko od psov ljudje le redko za zaznavanje okolja uporabljamo voh (vsaj ne zavestno). Psi pa ga. Ves čas. In ker zdaj že vemo, kako visoko občutljivi detektorji so njihovi smrčki, ni nobenega dvoma, da so sposobni zavohati tudi bistveno manj močne vonjave, ki se širijo od drugih organizmov in predmetov, kot mi. Tako so sposobni zaznati tudi vonj celic in/ali drobnih delcev, ki jih vsak premikajoči se predmet ali organizem pušča za seboj. Ljudje naj bi na primer vsako minuto izgubili okoli 40 000 mrtvih celic. Te, pa tudi lasje, delci oblačil ipd., imajo vonj, ki je značilen le za nas. Ves čas padajo z nas na tla, po zraku pa se razširijo tudi več metrov okoli nas.
A vonj naših teles, vsebuje še bistveno več informacij kot le našo identiteto
Psi torej na podlagi vonja, ki jih imajo telesne celice enega posameznika, ločijo njegove celice od celic drugega subjekta. Tako lahko natančno prepoznajo, kaj oz. kdo točno je sled ustvaril. Ker pa je pasji nos tako zelo izjemen, so psi na podlagi specifičnega vonja specifičnega organizma, poleg same identitete (= kdo), sposobni prepoznati tudi mnoge druge lastnosti tega organizma; na primer starost, spol, fiziološko ali bolezensko stanje ipd. Pravzaprav se nam še sanja ne, kaj vse lahko psi prepoznajo samo na podlagi molekul, ki jih nekaj ali nekdo pušča za seboj.
Psi lahko razločijo dve zrnci peska, ki imata drugačen vonj od vseh ostalih zrnc peska na površini, veliki 500 x 50 m (= cca 3 nogometna igrišča), ki jo prekriva 1 m globoka plast peska!
Ta specifična komponenta sledi ostane v okolju prisotna tudi dalj časa in so jo psi sposobni zaznati še več dni po nastanku! Dejstvo, da tudi koncentracija vseh molekul vonja postopoma izginja, pa psom omogoča, da zelo dobro ocenijo tudi smer premikanja objekta – in mu sledijo. Seveda v smeri vedno višje koncentracije.
Sledenje je naravno vedenje vsakega psa
Tako, zdaj veste, kaj je tisto, kar vaš pes zaznava, ko se s poti nagonsko zažene po sledi. Tako je – nagonsko. Gre za naravno in prirojeno vedenje psov, brez katerega v naravi verjetno ne bi preživeli. In čeprav našim ljubljenčkom serviramo zajčka v posodi, ostaja v njih močna vedenjska potreba po lovu. Če to razumete, se na psa ne boste jezili vsakokrat, ko bo spet sledil svojemu smrčku. Nasprotno: upam, da boste od zdaj naprej nad tem vedenjem fascinirani vsaj toliko kot jaz in vašemu psu omogočili nadzorovano zadovoljevanje te potrebe na način, ki bo varen tako za njega kot tudi za divje živali. Ste že slišali za mantrailing?
