Vsak pes zna slediti
Vsak organizem, ki se premika, pusti za sabo specifično sled v okolju. Ne gre le za fizično poškodbo tal, ki jo lahko tudi vidimo, pač pa pomembno komponento vsake sledi predstavlja tudi vonj. Psi so temu vonju sposobni slediti v smeri vse višje koncentracije. To znajo že mladički. Sledenje je namreč del lova, ki jim omogoča preživetje v naravi in je tako tudi ena izmed njihovih osnovnih vedenjskih potreb.
Na splošno so za pse vonjave bistveno pomembnejši vir informacij o okolju kot za nas, ki se pretežno zanašamo na vid. Molekule v zraku (vonj), ki jih za seboj pušča premikajoči se plen, so za pse tako očitne, kot so za nas očitne stopinje v blatu. Koliko oseb bi na primer prepoznali na podlagi njihovega telesnega vonja? Hodite po svetu in vonjate predmete okoli vas? Ne. No, večinoma ne. Ljudje jih opazujemo. Zato si v resnici težko prestavljamo, na kakšen način zaznavajo svet okoli sebe psi, ki se bistveno bolj kot mi zanašajo na voh. Ta njihov čut pravzaprav neredko celo zanemarjamo.
Omogočite svojemu psu, da sledi
Sledenje je naravno vedenje psov, zato je imenitno, če lahko tudi našim ljubljenčkom vsaj občasno ponudimo možnost, da ta nagon zadovoljijo. Ali to pomeni, da vas nagovarjam, da naj jih občasno peljete v gozd in jih spustite za divjadjo? Nikakor. Za to namreč obstaja bistveno boljši način, ki ni samo varen, ampak bo pozitivno okrepil tudi vašo vez s psom.
Psa lahko naučite, da na vaš znak sledi točno določenemu vonju. Nad tem, komu naj sledi in kje bo sled potekala, boste seveda imeli kontrolo vi. Gre za aktivnost, ki bo psa mentalno zaposlila, izboljšala njegovo samozavest, vam pa nudila rekreacijo in vse druge pozitivne učinke preživljanja časa v naravi.
Ker je sledenje že prirojeno pasje vedenje, jim moramo pravzaprav le razložiti, da je to tisto, kar v določenem trenutku želimo, da počnejo, in jim povedati, komu točno naj sledijo. Če bo pes primerno motiviran, da osebo najde, ji bo sledil in pri tem naravno uporabil vsa orodja, ki jih ima na voljo – ker to preprosto znajo!
Kako psi izsledijo plen?
Čeprav izpostavljam, da psi za to, da na primer izsledijo plen, uporabljajo svoje smrčke, to nikakor ni edino čutilo, s katerim si pri tem delu pomagajo. Seveda tudi psi, tako kot mi, za orientacijo v okolju uporabljajo še druge čute. Od teh sta za naše razumevanje njihovega vedenja verjetno najbolj relevantna predvsem vid in sluh, kar ste prav gotovo že sami opazili, če ste kdaj opazovali svojega psa na sledi.
Pri iskanju uporabljajo čute v določenem zaporedju, da pri tem porabijo čim manj energije
Čeprav je njihov voh res izjemen, ga namreč pri iskanju hrane/plena le redko uporabijo kot prvo orodje. Ko zavohajo kaj zanimivega, skoraj brez izjeme najprej dvignejo glavo s tal in se razgledajo po okolici. Napnejo tudi ušesa in zelo pozorno poslušajo. Če je plen dovolj blizu, da ga vidijo, jim ga izvohati enostavno ni potrebno. Tudi če je plen nekoliko bolj oddaljen ali za ovinkom, ga z lahkoto ali vsaj z manj napora zaznajo s sluhom kot z vohom.
Šele, če ga ne morejo niti videti niti slišati, se bodo pri iskanju začeli pretežno zanašati na svoje vohalne sposobnosti. Voh od njih namreč zahteva precejšno mero koncentracije, zanjo pa potrebujejo tudi veliko energije. Najprej poskušajo plen zavohati v zraku. Glede na njegovo intenzivnost ocenijo smer, od koder prihaja, da bi lahko že na podlagi tega določili približno lokacijo plena. Šele če tudi to ne zadostuje, bodo spustili nos na tla in začeli slediti direktno po sledi, ki jo je pustil plen ter za sabo, poleg lastnih delcev, puščal tudi fizične poškodbe tal.
Psi so temu vonju sposobni slediti v smeri vse višje koncentracije. To znajo že mladički. Sledenje je namreč del lova, ki jim omogoča preživetje v naravi in je tako tudi ena izmed njihovih osnovnih vedenjskih potreb.
Pripravimo jim torej izziv, ki ga brez njih ne moremo rešiti
Po vsem zapisanem verjetno ni treba posebej poudarjati, da pes iskane osebe ne sme biti sposoben niti videti niti slišati, če želimo, da pri delu uporabi voh. Zato mora biti skrita oseba popolnoma tiho in pri miru. Čeprav je slika okolja, kot jo vidijo psi, manj barvita, kontrastna in ostra kot naša, namreč psi premike v okolici zaznavajo bistveno bolje kot mi, imajo večji vidni kot (270°, torej vidijo tudi za seboj) in bolje kot ljudje vidijo v temi.
Torej, šele ko je oseba dobro skrita očem (in ušesom), bodo uporabili voh. To pa še zmeraj ne pomeni, da bo njihov nos na tleh. Omenila sem že, da pogosto poskušajo najprej vonj ujeti kar v zraku, kar za osnovno orientacijo večinoma tudi zadostuje. Zato ni čisto nič narobe, če ne sledijo zelo natančno po poti, kjer se je premikala iskana oseba. Vonj se namreč po zraku raznese tudi nekaj metrov proč od nas.
Čeprav znajo vsi psi slediti, lahko neizkušeni sled hitro izgubijo
Skozi izkušnje se morajo psi namreč naučiti, kako različni dejavniki, kot so npr. relief terena in veter, vplivajo na gibanje zračnih mas ter s tem razširjanje vonja. Tudi sama struktura in lastnosti tal spreminjajo način razširjanja vonjav. Vsaka sled skozi čas postaja še vse manj izrazita, poleg tega pa ne pozabimo, da niti slučajno ni edina, ki je v okolju prisotna. Tudi če jih mi ne vidimo, jih je veliko in psi jih z lahkoto vohajo. Tako je njihova naloga še težja: med obilico različnih sledi morajo ves čas razločiti in slediti le eni – tisti, za katero jih prosimo mi.
Med tem delom jih zato ne motimo
Pustimo jim, da delajo samostojno in vsaj pri tem prevzamejo glavno vlogo oni. Boste videli, kako zelo bodo ponosni, zadovoljni in veseli, ko bodo lahko pomagali.
Mi namreč nimamo pojma. To jim moramo priznati.
Pri iskanju uporabljajo čute v določenem zaporedju, da pri tem porabijo čim manj energije. Napnejo ušesa in zelo pozorno poslušajo. Če je plen dovolj blizu, da ga vidijo, jim ga izvohati enostavno ni potrebno. Tudi če je plen nekoliko bolj oddaljen ali za ovinkom, ga z lahkoto ali vsaj z manj napora zaznajo s sluhom kot z vohom. Šele ko je plen dobro skrit očem (in ušesom), bodo uporabili voh.
