Kaj je aktivna fizioterapija?

Avtor članka: Katja Porenta
Deli s prijatelji

Konjev gibalni sistem je izjemno kompleksna celota, ki konju omogoča nošenje jahača, preskakovanje ovir in izvajanje zahtevnih dresurnih elementov. Težave z gibalnim aparatom, ki so pri konjih zelo pogoste, je potrebno nasloviti z ustrezno terapijo.

Preden začnemo z resnejšim treningom, je potrebno poskrbeti za lepo držo.

Kdaj je primerna aktivna fizioterapija?

Koncept aktivne fizioterapije nam je morda bolj poznan iz človeških vod. V kasnejši fazi po poškodbi, ko smo že na poti do okrevanja, fizioterapevti pogosto predpišejo vaje, s pomočjo katerih razgibamo poškodovane strukture na varen način, okrepimo mišice, ki smo jih med okrevanjem izgubili in ponovno povrnemo funkcionalnost gibalnemu aparatu. Ta del rehabilitacije je ključen pri preprečevanju ponovnih poškodb, saj nam omogoči, da oslabljeni del telesa postopoma in pod strokovnim nadzorom popeljemo nazaj v funkcionalnost.

Pri konjih se ta del rehabilitacije pogosto pozabi, vendar je ravno tako pomemben kot pri ljudeh. Aktivna fizioterapija je primerna, ko je poškodba izven akutne faze, kako zgodaj lahko začnemo z vajami, je odvisno od posameznega primera. Nekatere vaje, še posebej tiste, ki so namenjene ohranjanju stabilizacijskih mišic, lahko izvajamo še med tem, ko konj počiva in je njegovo gibanje še zelo omejeno, z drugimi moramo počakati, dokler poškodba ni popolnoma zaceljena. Zeleno luč za to, kdaj lahko z vajami aktivne fizioterapije začnemo, nam mora vedno dati veterinar, ki spremlja poškodbo našega konja. On oziroma ona namreč najbolje ve, v kateri fazi je varno začeti z obremenjevanjem poškodovane strukture.

Poleg terapije, ki jo predpiše veterinar, morebitnega počitka in manualne terapije, ki ima dopolnilno vlogo, je potrebno ubrati tudi aktivni pristop. Aktivna fizioterapija je nepogrešljiv sestavni del rehabilitacije, saj konja nauči, kako pravilno uporabljati svoje telo in okrepiti določene skupine mišic.

Vaje za krepitev stabilizacije

Počitek, ki spremlja resnejše poškodbe je sicer ključen za celjenje, vendar ima tudi negativne posledice za gibalni aparat. Ob dlje časa trajajočem mirovanju, bodo mišice zaradi neaktivnosti izgubile moč in se vidno zmanjšale. To velja tako za večje gibalne mišice, pri katerih atrofijo hitro opazimo in za stabilizacijske mišice, ki se skrivajo globlje pod površjem.

Težava nastane, če konja po poškodbi obremenimo prehitro, saj mišice niso sposobne opravljati svojega dela tako, kot so ga pred poškodbo. Mišice nudijo stabilizacijo in absorbirajo velik del sil, ki med gibanjem vplivajo na konjevo telo. Če so mišice šibke in tega dela ne morejo opravljati dovolj dobro, je novo zaceljeno tkivo v veliki nevarnosti za ponovno poškodbo. To še posebej velja za poškodbe tetiv in ligamentov. Ta tkiva namreč ostanejo šibkejša še dolgo po tem, ko ultrazvok ne pokaže več abnormalnosti.

Stabilizacijske blazine so odličen pripomoček pri rehabilitaciji.

Pomemben sestavni del fizioterapije so torej vaje, katerih namen je okrepiti predvsem stabilizacijske mišice. Le-te se nahajajo tik ob konjevi hrbtenici, mednje prištevamo tudi nekatere večje mišice, kot so upogibalke kolka in mišice centra. Veliko vaj, ki ciljajo na stabilizacijske mišice, lahko izvajamo med tem, ko konj stoji pri miru, zato so pogosto primerne že v začetnih fazah rehabilitacije.

Če lahko z vajami začnemo že zgodaj, s tem do neke mere preprečimo, da bi konj med počitkom izgubil mišice. Gre za vaje, pri katerih se igramo s prenašanjem teže iz sprednjega na zadnji del, iz leve na desno nogo in podobno. Sem sodi tudi uporaba stabilizacijskih blazin, ki so odlično orodje pri aktivnem delu rehabilitacije.

Živčni sistem

Dolgotrajno rehabilitacijo po poškodbah seveda spremlja tudi šepanje, ki lahko traja zelo dolgo. Če se konj več mesecev giba z izrazito spremenjenim gibalnim vzorcem, to pusti posledice ne le na mehkih tkivih, temveč tudi na delovanju živčnega sistema. Občasno se zgodi, da konj tudi po tem, ko je poškodba zaceljena in bolečine ni več, še vedno svoje telo obremenjuje neenakomerno.

Do tega pride, ker se na drugačno obremenjevanje telesa odzovejo mišice (nekatere se okrepijo, druge postanejo šibke), zaradi česar je neenakomeren vzorec gibanja lažji. Temu se prilagodi tudi živčni sistem, ki nov gibalni vzorec sprejme za normalen in mu prilagodi svoje delovanje. Za uspešno odpravljanje te težave je potrebno preobremenjene mišice sprostiti, nato pa reprogramirati živčni sistem. Le na tak način lahko povrnemo povsem enakomerno gibanje. Vaje, ki so usmerjene v živčni sistem, vključujejo hojo po različnih podlagah, ki jih menjavamo relativno hitro.

Za uspešno odpravljanje težave je potrebno preobremenjene mišice sprostiti, nato pa reprogramirati živčni sistem. Le na tak način lahko povrnemo povsem enakomerno gibanje. Vaje, ki so usmerjene v živčni sistem, vključujejo hojo po različnih podlagah, ki jih menjavamo relativno hitro.

Na tak način »zbudimo« proprioceptorje (živčne končiče, ki zaznavajo, kje se nahaja posamezen del konjevega telesa v prostoru). V nekaterih rehabilitacijskih centrih srečamo t. i. proprioceptorske poti, krožne poti, na katerih se menjavajo trava, pesek, mivka, beton, kamenje in tako dalje.

Vsakič, ko se podlaga zamenja, se živčni končiči aktivirajo in gibanje rahlo prilagodijo novi podlagi. Na ta način živčnemu sistemu pomagamo, da na novo napiše program normalnega gibanja.

Mišice centra lahko krepimo tudi s pomočjo ploščadi.

Aktivna fizioterapija ali trening?

V kasnejših fazah rehabilitacije aktivna fizioterapija postopoma preide v trening. Vaje, ki jih izbiramo na tej točki, bodo usmerjene v ponovno pridobivanje kondicije in postopno obremenjevanje gibalnega aparata. Ne glede na disciplino, s katero se ukvarjamo, bo naš prvi cilj konju povrniti mišice, ki mu omogočajo lepo držo pod jahačem. Ker gre tu predvsem za mišice centra, bodo prve vaje treninga usmerjene v njihov razvoj.

Pri tem je potrebno paziti, da ob krepljenju mišic centra ne preobremenimo na novo zaceljene strukture. Odlična vaja za mišice centra so na primer prehodi iz kasa v galop in obratno, vendar bomo na začetku raje izbrali manj intenzivno obliko, torej prehode iz stoj v korak in obratno, kasneje tudi prehode iz koraka v kas in obratno.

Preden začnemo z delom čez kavalete s konjem v postopku rehabilitacije, se posvetujmo z veterinarjem.

Nizkointenzivna oblika vadbe za mišice centra je tudi hoja čez dvignjene kavalete. Kljub temu da se premagovanje kavalet v koraku ne zdi kot pretirano naporna vaja, je potrebno veliko previdnosti, da z njo ne pretiravamo. Ne pozabimo, da se konj šele vrača na delo, zato so mu vaje, ki jih je včasih izvajal zlahka, zaenkrat še težke.

Pri izbiri vaj in intenzivnosti dela naj nas vedno vodi veterinar, v veliko pomoč nam bo tudi terapevt, ki nam lahko svetuje, katere vaje izbrati glede na našo specifično situacijo. Predvsem si zapomnimo, da rehabilitacija zahteva čas in da lahko ima kakršnokoli hitenje zelo negativne posledice. Če se poškodba ponovi, bomo spet na začetku, zato si je bolje vzeti nekoliko več časa in se na delo vrniti z veliko mero previdnosti.

Kategorije

Sorodni članki

O avtorju/ici
Katja Porenta

Katja Porenta

EEBW manualna terapevtka za konje