V prejšnjem prispevku o kardiološki boleznih pri psih smo predstavili miksomatozno bolezen atrioventrikularnih zaklopk, ki je najpogostejša bolezen srca pri psih. Med kardiomiopatijami, boleznimi srčne mišice, pa je najpogostejša dilatacijska kardiomiopatija (DKM). Že samo ime pove, da srce tukaj dilatira, to pomeni, da se razširi, posledica tega pa je zmanjšana sposobnost srca, da ustvari dovoljšen krvni tlak, ki potisne kri po kardiovaskularnem sistemu.
Točen vzrok za nastanek dilatacijske kardiomiopatije ni znan, a pri tem ima genetika veliko vlogo. Med dejavnike, ki povečajo tveganje za nastanek, pa uvrščamo tudi prehrano in infekcijske bolezni. Vsekakor vzrok ni samo en, ampak je skupek več dejavnikov. Pogosteje se pojavlja pri dobermanih, nemških dogah, bokserjih, irskih volčjih hrtih, novofundlancih in koker španjelih. Prehranski vzrok za srčno obolenje so opazili pri nekaterih primerih pomanjkanja karnitina (pri bokserjih) in taurina (pri koker španjelih ter novofundlancih).
Namreč, karnitin in taurin sta za pravilno delovanje srca pomembni aminokislini. Psi lahko pretvorijo taurin iz cistina in metionina, ki ju morajo dobiti s hrano. Pri nekaterih novofundlancih in koker španjelih pa je ta pretvorba v taurin spremenjena in lahko pride do pomanjkanja taurina kljub zadostni količini cistina in metionina v hrani. Pri nemških bokserjih pa se sumi na povezavo med pomanjkanjem l-karnitina in pojavom DKM. Raziskave so pokazale, da je bilo pri določenih pasmah občutno izboljšanje delovanje miokarda po dodajanju ene ali obeh aminokislin.
Klinični znaki se pojavijo zaradi povečevanja votline prekata in zmanjševanje debeline stene prekata. Lahko se pojavi povečanje/dilatacija vseh štirih srčnih votlin (obeh preddvorov in obeh prekatov). Srce ni več sposobno potiskati krvi po telesu, posledica tega pa je lahko slabša prekrvljenost tkiv s krvjo in posledično pomanjkanje kisika, kar se kaže kot letargija, šibkost, izguba telesne teže, kolaps. Lahko pa pride do zastajanja krvi v pljučih, kar povzroči kašelj, oteženo dihanje, abdominalno dihanje. Kot posledica razširitve srca, zmanjšane preskrbe s kisikom in posledično povečane zahteve organizma po kisiku se lahko pojavijo aritmije, kar lahko vodi v nenadno smrt živali.
Skrbniki težavo pogosto opisujejo, da je videti, kot da se pes davi oz. bruha, lahko pride do izkašljevanja krvavkaste pene in zelo oteženega dihanja. Pulz je zelo pohitren, a šibak.
Diagnoza:
Ob postavitvi suma na DKM se opravi specialistični pregled pri kardiologu, srčno popuščanje se potrdi z rentgenskim slikanjem prsnega koša. Ko se psa stabilizira, pa se opravi še ultrazvočni pregled srca, s katerim se potrdi DKM. Za izključitev težav z aritmijami se svetuje preiskava s Holterjem, to je 24-urni elektrokardiogram, da se določi in preveri srčni ritem.
Terapija:
Cilj terapije je izboljšanje sistolične funkcije srca, to je zmožnosti, koliko lahko srce iztisne krvi po telesu, poskrbeti je treba za razširitev perifernih krvnih žil, tudi zmanjšati kongestijo krvi v pljučih, če se pojavlja, in uravnati hitrost bitja srca ter morebitne aritmije. Na žalost se večino psov k veterinarju pripelje, ko se že pojavijo simptomi, torej je že prišlo do srčnega popuščanja. Pomembno je sodelovanje veterinarja ter skrbnika psa, ki psa zelo pozorno opazuje, zazna znake odstopanja in slabšanja stanja in skrbi za redno terapijo. Pri uspešnem nadzorovanju bolezni se pes dobro počuti in ne kaže znakov srčnega popuščanja. Bolezen napreduje počasi in postopoma, a potrebne so redne kontrole pri veterinarju.
Preventiva:
Zelo pomembno je, da se pse, ki so nagnjeni h DKM (pasemska predispozicija), redno pregleduje; torej, da se enkrat letno opravi pregled pri kardiologu. Pomembna je tudi kvalitetna prehrana, pri predisponiranih pasmah se lahko dodaja v samo prehrano esencialne aminokisline, ki pripomorejo k pravilnemu delovanju srčne mišice.
