Grška želva v divjini
Grška kopenska želva (Testudo Hermanni) je vrsta mediteranske želve, ki jo najdemo v naravi na južnih predelih Evrope. V Sloveniji v naravi ne živi. Poznamo dve podvrsti, in sicer:
Želve so miroljubne živali, vendar lahko močno ugriznejo, če se počutijo ogrožene.
Velikost življenjskega okolja je odvisna od posamezne populacije. Načeloma velja, da imajo samice večji habitat (0,9–7,4 ha), samci pa nekoliko manjšega (0,7–4,6 ha). So ogrožena vrsta, saj njihov naravni habitat izginja zaradi divjih požarov in urbanizacije, problematična pa je tudi preprodaja divjih želv na črnem trgu. Trenutno imamo več grških želv v ujetništvu, kot pa jih je v naravi, kar je zagotovo zelo zaskrbljujoč podatek.
Grške kopenske želve podvrste Hermanni običajno ne presežejo velikosti 20 cm, predstavnice podvrste Boettgeri pa lahko zrastejo tudi do 30 cm. Grške želve so znane po rumeno-rjavem hrbtnem oklepu (karapaksu), ki lahko sicer s starostjo zbledi v manj viden vzorec. Odrasle živali tehtajo 1–5 kg (želve podvrste Boettgeri so težje). Samice so večje od samcev. Spola med sabo ločimo po tem, da imajo samice kratek rep, samci daljšega. Pri samicah je trebušni del oklepa (imenujemo ga plastron) raven, pri samcih pa vbočen (konkaven). Živijo 50–75 let, izjemoma tudi do 100 let.
Karakterno so nežne, prijazne in pasivne; grizejo samo, če se počutijo ogrožene in se tako branijo pred vsiljivci.
So predvsem rastlinojede živali, ki v svoji dieti potrebujejo veliko vlaknin in malo beljakovin. Večinoma se prehranjujejo s travniškimi rastlinami in travami. Občasno lahko pojejo tudi polžje hišice, polže, deževnike in različne insekte, redko celo mrhovino. V naravi se prehranjujejo zgodaj zjutraj in pozno popoldan, ko so temperature okolja nižje. Okrog poldneva, ko je sonce najmočnejše, se vrnejo v skrivališče.
Grške želve spolno dozorijo med 10. in 12. letom starosti. Razmnožujejo se spomladi. Samice imajo običajno 1–3 legla na leto (maj–julij), 2–12 jajc izležejo do 10 cm globoko v zemljo. Mladiči se izležejo po približno 90 dneh (običajno ob deževjih konec avgusta oz. na začetku septembra), njihov spol pa je odvisen od temperature okolja med inkubacijo; pri višjih temperaturah se izležejo samičke, pri nižjih pa samčki. V tem času so zaradi mehkega oklepa za plenilce lahka tarča. Prvih nekaj let običajno ostanejo v bližini gnezda.
Želve v naravi vsako leto hibernirajo; gre za stanje neaktivnosti v času zimskih mesecev, ko se telesna temperatura zniža, presnovni procesi pa se upočasnijo. Hibernacija živalim omogoča preživetje, ko so v okolju neprimerne razmere (mraz, pomanjkanje hrane). Obdobje mirovanja je značilno za želve, ki živijo na območjih, kjer so visoka temperaturna nihanja med zimo in poletjem. Želve se tako v hladnejših jesenskih mesecih zakopljejo v zemljo in tam ostanejo do pomladi, ko se zopet otopli. V naravi želve hibernirajo že prvo zimo po rojstvu, je pa res, da hibernacije ne preživijo vsi mladiči.
Naročniška vsebina
Vas zanima celoten prispevek? Prijavite se v portal oziroma postanite ŌKAMI naročnik.
