Grška želva v divjini
Grška kopenska želva (Testudo Hermanni) je vrsta mediteranske želve, ki jo najdemo v naravi na južnih predelih Evrope. V Sloveniji v naravi ne živi. Poznamo dve podvrsti, in sicer:
Velikost življenjskega okolja je odvisna od posamezne populacije. Načeloma velja, da imajo samice večji habitat (0,9–7,4 ha), samci pa nekoliko manjšega (0,7–4,6 ha). So ogrožena vrsta, saj njihov naravni habitat izginja zaradi divjih požarov in urbanizacije, problematična pa je tudi preprodaja divjih želv na črnem trgu. Trenutno imamo več grških želv v ujetništvu, kot pa jih je v naravi, kar je zagotovo zelo zaskrbljujoč podatek.
Grške kopenske želve podvrste Hermanni običajno ne presežejo velikosti 20 cm, predstavnice podvrste Boettgeri pa lahko zrastejo tudi do 30 cm. Grške želve so znane po rumeno-rjavem hrbtnem oklepu (karapaksu), ki lahko sicer s starostjo zbledi v manj viden vzorec. Odrasle živali tehtajo 1–5 kg (želve podvrste Boettgeri so težje). Samice so večje od samcev. Spola med sabo ločimo po tem, da imajo samice kratek rep, samci daljšega. Pri samicah je trebušni del oklepa (imenujemo ga plastron) raven, pri samcih pa vbočen (konkaven). Živijo 50–75 let, izjemoma tudi do 100 let.
Karakterno so nežne, prijazne in pasivne; grizejo samo, če se počutijo ogrožene in se tako branijo pred vsiljivci.
So predvsem rastlinojede živali, ki v svoji dieti potrebujejo veliko vlaknin in malo beljakovin. Večinoma se prehranjujejo s travniškimi rastlinami in travami. Občasno lahko pojejo tudi polžje hišice, polže, deževnike in različne insekte, redko celo mrhovino. V naravi se prehranjujejo zgodaj zjutraj in pozno popoldan, ko so temperature okolja nižje. Okrog poldneva, ko je sonce najmočnejše, se vrnejo v skrivališče.
Grške želve spolno dozorijo med 10. in 12. letom starosti. Razmnožujejo se spomladi. Samice imajo običajno 1–3 legla na leto (maj–julij), 2–12 jajc izležejo do 10 cm globoko v zemljo. Mladiči se izležejo po približno 90 dneh (običajno ob deževjih konec avgusta oz. na začetku septembra), njihov spol pa je odvisen od temperature okolja med inkubacijo; pri višjih temperaturah se izležejo samičke, pri nižjih pa samčki. V tem času so zaradi mehkega oklepa za plenilce lahka tarča. Prvih nekaj let običajno ostanejo v bližini gnezda.
Želve v naravi vsako leto hibernirajo; gre za stanje neaktivnosti v času zimskih mesecev, ko se telesna temperatura zniža, presnovni procesi pa se upočasnijo. Hibernacija živalim omogoča preživetje, ko so v okolju neprimerne razmere (mraz, pomanjkanje hrane). Obdobje mirovanja je značilno za želve, ki živijo na območjih, kjer so visoka temperaturna nihanja med zimo in poletjem. Želve se tako v hladnejših jesenskih mesecih zakopljejo v zemljo in tam ostanejo do pomladi, ko se zopet otopli. V naravi želve hibernirajo že prvo zimo po rojstvu, je pa res, da hibernacije ne preživijo vsi mladiči.
Grška kopenska želva v ujetništvu
Grška želva spada med zavarovane živali. Njihovo mednarodno trgovino nadzoruje Konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES). Vsaka žival v ujetništvu mora biti označena s trajno in prepoznavno oznako (npr. mikročipom). Novi lastnik mora o pridobitvi želve pisno obvestiti Agencijo RS za okolje najkasneje v 30 dneh. Za prehod zunanje meje Evropske unije mora imeti vsaka želva dovoljenje CITES ali potrdilo CITES o osebnem lastništvu želve, poleg tega pa lahko z želvo prečkate le mednarodne mejne prehode, ki so določeni za prehod živih živali.
Oskrba grških kopenskih želv je v ujetništvu lahko zelo enostavna, sploh če živite v primernem podnebnem območju (Mediteran) z veliko zunanjega prostora. V takem okolju se bo tudi želva počutila najboljše. Grške želve je sicer mogoče imeti tudi v notranjem terariju, vendar tako bivanje zahteva od lastnika veliko znanja in primeren terarij (primerne velikosti, možnost kopanja, primerna osvetlitev, UV žarnice …), da preprečimo različne zdravstvene težave, ki so povezane z neprimernim okoljem. Že ena sama želva potrebuje za kvalitetno bivanje zares veliko prostora (raje razmišljajte o celi sobi kot o terariju) in pogosto se zgodi, da jim te opcije (v notranjih prostorih) ne moremo dati; želva, ki živi v premajhnem prostoru, bo ves čas skušala pobegniti.
Pri želvah, ki živijo v terariju, pogosto opažamo, da se »zabijajo« v stekleno steno terarija, praskajo po steklu ipd., kar so znaki, da je njeno bivalno okolje premajhno.
V Sloveniji imamo žal precej omejena območja, kjer lahko grške želve normalno bivajo zunaj, in sicer so ta območja omejena na obalno in primorsko regijo, kjer temperature v večjem delu leta ne padejo pod 18 stopinj (izjema je seveda zima, ko je za želve čas hibernacije). Na teh območjih lahko želvam primerno ogrado uredimo kar na vrtu. Zaželeno je, da jim namenimo čim več prostora.
Želve so po naravi samotarske živali, zato je priporočeno, da imamo samo po eno žival v ogradi. Grške želve so sicer v primerjavi z drugimi vrstami želv bolj socialne narave, vendar se sobivanje samcev vseeno odsvetuje. V primeru, da imamo več želv (samic) skupaj, moramo redno spremljati dogajanje v ogradi, saj lahko pride do agresivnega vedenja (udarjanje z glavami, grizenje …). Če opazite kakršnokoli neželeno vedenje, je želve treba takoj ločiti! Več agresije lahko sicer opazimo tudi pri gravidnih samicah, če je želva lačna, če v ogradi ni dovolj stimulacij za izražanje naravnega vedenja, če npr. ljudje ves čas hodijo v ogrado … Želve imamo vedno strogo ločene po spolih (samec in samica ne smeta bivati v isti ogradi), saj je njihovo razmnoževanje v ujetništvu prepovedano. Izjema so vzreditelji, ki imajo za vzrejo želv dovoljenje Agencije RS za okolje. Seveda ne smemo pozabiti, da več želv kot imamo, več prostora potrebujejo.
Ograda
Najnovejše RSPCA smernice priporočajo, da želvam zagotovimo velik zunanji prostor z ustreznim »notranjim« prostorom. To je lahko hiška oz. zaprto skrivališče, ki želvo varuje pred zunanjimi dejavniki (dež, vročina …). Pokriti del naj bo za eno želvo velik najmanj 180 x 120 cm, v skrivališču pa naj bo ustrezna podlaga, in sicer dovolj globok substrat (najmanj 5 cm), kot je npr. mešanica ilovice in peska. Temperatura znotraj skrivališča naj ponoči ne pade pod 15 ˚C, čez dan pa naj bo 20–25 ˚C. Zunanji prostor za eno želvo mora obsegati najmanj 10 m2. Da, prav ste prebrali!
Skupaj torej za eno želvo potrebujete najmanj 12 m2 prostora, še raje seveda več, da se čim bolj približamo razmeram v divjini.
Zunanji prostor mora biti primerno zaščiten, da želva ne more pobegniti; ograda mora biti dovolj visoka, da je želva ne more preplezati (vsaj 30 cm višja od želve, ko ta stoji na zadnjih nogah), in zakopana dovolj globoko (vsaj 15 cm), da želva ne more skopati rova pod ogrado. Ograda je lahko lesena, opečnata ali kamnita. Smiselna je tudi zaščita pred morebitnimi plenilci (npr. mreža čez ogrado).
Ograda naj ponazarja naravni mediteranski habitat, kot ga imajo želve v naravi; vanj vključimo skale, kamenje, drevesne korenine …
Posadimo rastline, s katerimi se lahko želve varno prehranjujejo:
V ogrado ne posadite rož, ki so za želve lahko strupene! Prav tako pazite, da v ogradi nikoli ne uporabljate pesticidov ali herbicidov.
V ogradi mora biti urejen dostop do sveže pitne vode. Vodo lahko ponudimo v primerni plitvi posodi, v kateri se lahko želva tudi okopa. Vodo redno menjujemo, saj želve med kopeljo zelo rade iztrebljajo v vodo ter jo tako onesnažijo.
Prehrana v ujetništvu
Kot že omenjeno, so grške želve rastlinojede živali, ki potrebujejo hrano, bogato z vlakninami in kalcijem, revna z beljakovinami in ogljikovimi hidrati ter ne vsebuje maščob. Redno jim lahko ponudimo regrat, trpotec, marjetice, majaron, meliso, origano, baziliko, timijan, žajbelj, ognjič, deteljo, lucerno, koprivo, vodno krešo, koriander, peteršilj, rukolo, rožmarin, sivko, liste in cvetove hibiskusa, liste in plodove murve, maline, robide … na voljo naj imajo tudi seno. Od zelenjave jim najraje ponudimo zeleno listnato zelenjavo, lahko jim ponudimo tudi radič, endivjo, papriko, kumaro, paradižnik, korenje, buče, kodrolistni ohrovt. Prehrana naj bo uravnovešena; pazimo, da ena vrsta rastlin ne prevladuje, raje ponudimo različne vrste zeli v manjših količinah. Izven sezone, ko nimate na voljo širokega spektra rastlin, jim lahko kot del prehrane ponudite tudi kvalitetne pelete.
Želvam ne dajajte insektov, če pa že, naj bodo res le občasni in v majhnih količinah (npr. en čriček). So namreč zelo bogati z beljakovinami.
Občasno jim lahko kot priboljšek ponudite košček maline, jagode, breskvi, marelice, sicer pa se sadja raje izogibajte, saj vsebuje preveč sladkorja.
Prav tako se izogibamo:
Želve sicer hranimo 1x dnevno, starejše želve lahko tudi 5 dni na teden ali vsak drug dan. Pazimo, da je hrana raznolika, saj lahko želva le tako dobi vsa potrebna hranila za zdravo rast in razvoj. Hrano jim ponudimo zjutraj ali čez dan, ko so temperature višje in so želve ter njihov metabolizem bolj aktivni. Hranjenju zvečer se izogibajmo, saj se lahko pojavijo težave s prebavo (npr. konstipacija) zaradi upočasnjenega metabolizma. Ponudimo jim približno toliko hrane, kolikor je velik oklep želve.
Tu velja omeniti še različne vitaminsko-mineralne mešanice, dodajanje kalcija oz. vitaminov. Potreba po dodajanju le-teh je namreč odvisna od tega, kje želva živi in s čim se hrani. Prostoživeče želve, ki živijo v divjini, dobijo dovolj vitaminov in mineralov z uravnoteženo prehrano; kalcij, ki je zanje najpomembnejši mineral, dobijo preko rastlin, bogatih s kalcijem, občasno lahko pojejo nekaj zemlje, ki je bogata s kalcijem, ali pa celo kamenčke, lahko pa posežejo tudi po drugih virih kalcija, kot so polži, posušene kosti ipd. V ujetništvu se tu nekoliko bolj zaplete, sploh če imamo želvo v notranjih prostorih, kjer je popolnoma odvisna od hrane, ki jo izberemo mi. Pri notranjih želvah je treba nameniti veliko pozornosti pravilni prehrani ter uravnoteženemu dodajanju kalcija in vitaminov, poskrbeti moramo za primerno UV svetlobo, da lahko procesi v telesu potekajo nemoteno. Prav zaradi kompleksnih potreb se pogosto zgodi, da pri želvah, ki jih imamo v notranjih prostorih v terarijih, pride do pomankanja vitaminov ali mineralov, kar vodi v nastanek hudih obolenj (hipovitaminoze, metabolna bolezen kosti …).
Pri želvah, ki jih imamo v zunanji ogradi, je potreba po umetnih dodatkih mnogo manjša, saj jim lahko zelo dobro približamo njihovo naravno okolje; pri tem je seveda bistvenega pomena, da imajo ves čas na voljo raznoliko prehrano, kot bi jo imele v divjini. Občasno (1–2x na teden) jim lahko vseeno ponudimo dodatek kalcija, ki ga potresemo po hrani, lahko pa jim v ogradi nastavimo sipino kost, ki predstavlja odličen naravni vir kalcija. Sipino kost lahko ponudimo celo ali jo nastrgamo čez hrano. Pri uporabi kalcijevih praškov še opozorilo; s količino raje ne pretiravajte, saj so ti pripravki običajno zelo grenki in želva lahko zaradi neprijetnega okusa začne zavračati hrano. Kalcijev prašek zato raje ponudite večkrat v manjših količinah. Več kalcija v prehrani potrebujejo mlade želve ter samice, ki bodo odlegale jajca. Želva, ki živi v zunanji ogradi na neposredni sončni svetlobi, bo zaradi naravne UV svetlobe tudi normalno sintetizirala sicer nujno potreben vitamin D3, kot to počnejo prostoživeče želve.
Kaj pa igrače?
Ali jih želve potrebujejo? Morda se sliši smešno, pa vendar tudi želve potrebujejo igrače za mentalno stimulacijo in preganjanje dolgčasa. Igrače zanje sicer niso tipične igrače, temveč bolj obogatitev okolja. Ponudimo jim lahko različna lesena debla, skale, kamne, posode za vodne kopeli… Najbolj vesele bodo igrač, ki jim omogočajo plezanje; te so lahko izdelane iz katerega koli trdnega materiala, najboljše so pa seveda iz naravnih materialov (lesene, kamnite). Uporabite lahko večje kose lesa ali veje, kup kamnov, ploščate skale … Pri tem morate poskrbeti, da so plezalne igrače tako zavarovane, da se pod želvo ne bodo premikale. Če se vaša želva rada skriva iz ljube zabave, ji zagotovite veliko skrivališč; ta so lahko vlažna, suha, temna, z enim izhodom, z več močnimi izhodi itd.
Igrače s priboljški so dobra ideja, sploh za želve, ki so bolj lenobne, hkrati pa so zelo motivirane za hrano, saj na ta način dodatno spodbudimo gibanje in iznajdljivost. Uporabite igrače (npr. žoga, kartonast tulec …), v katere skrijete priboljške oz. hrano tako, da nekaj hrane štrli iz lukenj. Ko bo želva skušala zagristi v hrano, se bo npr. žogica odkotalila in želva jo bo začela loviti po ogradi, da bi lahko do konca pojedla svoj obrok.
Želve zelo rade kopjo, zato bodo vesele prostora za kopanje. Izberite vlažen material; blatna kopel je sicer najboljša izbira, vendar pazite, da ne bo premokra, sicer boste imeli v ogradi hitro nered. Prav tako pazite, da želvi ne ponudite suhega peska ali mivke, v katerem želva med kopanjem ne more ustvariti prostora za dihanje. Če vas skrbi umazanija, lahko želvi ponudite kar škatlo z vlažnim mahom.
V ogradi namestite kamenčke različne velikosti, oblike in barve. Nekatere želve jih rade zbirajo, druge jih za zabavo le potiskajo pred sabo po celi ogradi.
Nekatere želve zelo uživajo v vodni kopeli, tako da si kopel privoščijo dlje, kot jo v resnici potrebujejo. Če opazite, da se vaša želva rada namaka, ji lahko v bazenček položite plavajočo igračo (npr. gumijasto račko); nekatere želve igrače vlečejo s sabo, druge jih potiskajo v vodo. Poskusite in preverite, kaj bo najbolj zabavalo vašo želvo!
