Podgane, ki jih danes poznamo kot hišne ljubljenčke (Rattus norvegicus domesticus), izvirajo iz rjave podgane (Rattus Norvegicus), udomačene pa so bile v 19. stoletju. V povprečju živijo 2 –3 leta, nekatere celo do 4. leta. So nokturne živali, kar pomeni, da so aktivne predvsem ponoči, večji del dneva pa prespijo. Samci so večji in težji od samic. Samice povprečno tehtajo 250 –350 g, samci pa med 300 in 600 g. Imajo značilno čokato telo, majhna ušesa in dolg, slabo odlakan rep. Danes najdemo podgane različnih barv (rjave, sive, črne, bele, rjavo-bele, črno-bele …), z različnim tipom dlake (poznamo kratkodlake podgane, lahko imajo ravno ali kodrasto dlako, dolgodlake podgane) ter tudi take, ki dlak nimajo.
Podgane so znane tudi po svoji fiziološki posebnosti, ki jo imenujemo kromodakrioreja. Pogovorno pojavu pravimo tudi »krvave solze«, čeprav krvi ne vsebujejo. Gre za rdeče obarvan izcedek, ki se izloča iz nosu in očes. Kromodakriorejo najpogosteje opazimo, kadar so živali pod stresom. Sam izcedek sicer ni nevaren, vendar je pomembno, da ugotovimo vzrok, ki živali povzroča nelagodje.
Podgane spadajo med vsejede živali, kar pomeni, da se hranijo tako z rastlinsko kot živalsko hrano. Hranimo jih s kvalitetno komercialno pripravljeno hrano, ki naj bo v obliki briketov ali peletov. Mešanicam s semeni se izogibajmo, saj podgane hitro izberejo samo tisto hrano, ki jim je všeč, ostalo pa pustijo. Kvalitetni peleti naj tako predstavljajo približno 80 % zaužite hrane, ostalih 20 % hrane pa naj bo različno sadje in zelenjava, kar jim ponudimo vsak dan. Semen in oreščkov se izogibamo, ker vsebujejo preveč maščob. Hrano jim vedno odmerjamo, saj so podgane nagnjene k prenajedanju in posledično k debelosti. Odrasla podgana na dan poje približno 15 –30 g hrane. Hrano ponudimo v keramični ali glineni posodici, ki je ne morejo prevrniti. Ves čas naj imajo na voljo svežo vodo, najboljše je, da jo ponudimo v napajalniku.
Kot bivališče so najbolj primerne žičnate kletke, ki omogočajo čim več plezanja in igranja. Tla kletke so lahko plastična, rešetk na tleh ne sme biti, saj lahko neprimerna podlaga povzroča ulcerativen pododermatitis, poznanega tudi kot »bumblefoot«. Stekleni terariji niso priporočljivi, ker ne omogočajo zračenja. Minimalna velikost kletke za 2 podgani je približno 75 x 40 x 50 cm, seveda pa je še večja kletka priporočljiva. Če si lahko omislite višjo kletko, lahko vanjo namestite več etaž. Na tleh naj bo mehek material, ki omogoča tudi izdelavo gnezda. Podgane si običajno izberejo eno mesto, kjer bodo opravljale potrebo, tako da jih lahko hitro navadimo na posodo za stranišče. Pomembno je, da tam, kjer imajo izbran svoj WC, izberemo drugačen posip (lahko tudi primerno vrsto mačjega peska), kot je drugod po kletki. Kletko postavimo v mirno okolje, nekam, kjer ne bo na prepihu ali direktni sončni svetlobi. Sobna temperatura je zanje optimalna.
Podgane so izredno socialne živali. So zelo inteligentne, radovedne in prijazne. Imajo dober spomin in se hitro učijo, naučimo jih lahko tudi številnih trikov. Rade se čohajo in crkljajo z lastniki. Kljub temu da aktivno iščejo družbo lastnika, pa je zanje izredno pomembno, da imajo tudi družbo drugih podgan, sicer lahko postanejo depresivne, apatične in celo agresivne. V naravi živijo podgane v velikih skupnostih, znotraj katerih se oblikujejo tesne vezi.
Tudi udomačene podgane imajo najraje družbo svoje vrste; idealno je, da jih imamo v parih ali pa manjših skupinah. Imamo lahko različne skupine: dve samici, samico in samca, dva samca. Če se odločimo za dva samca, je najboljše, da jih vzamemo iz istega legla oz. ju spoznamo pri čim manjši starosti, saj tako obstaja večja možnost, da se bosta dobro razumela. Pri odraslih se namreč lahko pojavi sindrom teritorialnost. Če imamo mešano družbo podgan, torej samce in samice, je nujno potrebno sterilizirati samice oz. kastrirati samce, da s tem preprečimo razplod. Podobno kot drugi glodavci se namreč tudi podgane med sabo zelo hitro množijo. Sterilizacija in kastracija sta sicer zaželeni ne glede na to, v kakšni strukturi bivajo podgane, saj lahko na ta način preprečimo številna obolenja.
Pomembno je, da svojim podganam zagotovimo dovolj gibanja. Ker rade raziskujejo in plezajo, jim lahko v kletki pripravimo številne igrače, tunele, lestve, viseče mreže. Igrače naj bodo lesene in varne za glodanje. Plastičnih igrač se izogibajte. Ponudite jim lahko tudi toaletni papir, kartonaste škatle, papirne vrečke … Nekatere podgane rade tečejo na kolesu, vendar pozor: pomembno je, da kolo ni rešetkasto, ampak da je tekalna površina ravna, saj tako preprečimo morebitne poškodbe zaradi zdrsa tačk ali repa med rešetke. Igrače redno menjujte, ker se jih sicer podgane hitro naveličajo.
Smiselno je, da podgane dnevno tudi spuščamo iz kletke. Preden živali spustite po stanovanju, poskrbite, da so prostori ustrezno zaščiteni! Pazite tudi, da v prostoru, kjer so izpuščene, ne morejo dostopati do strupenih živil, rastlin, nevarnih predmetov, električnih kablov ipd.
Podgane imajo žal izredno kratko življenjsko dobo, ta pa se zaradi različnih obolenj lahko še skrajša. Najpogosteje opažamo težave z zobmi, bolezni kože, težave z očmi, bolezni dihal, tumorje mlečne žleze ter infestacije s paraziti, običajno z zunanjimi (pršice ipd.). Smiselno je, da podgane steriliziramo oz. kastriramo pred 4. oziroma 5. mesecem starosti. Z zgodnjo sterilizacijo oz. kastracijo preprečimo razvoj številnih obolenj, kot so tumorji mlečne žleze ali težave s hipofizo. Tumorji mlečne žleze se npr. lahko pojavijo že pred prvim letom starosti. Običajno so sicer benigni (nenevarni), vendar zelo hitro rastejo in zaradi svoje velikosti postanejo za podgane zelo moteči. Smiselna je čimprejšnja kirurška odstranitev bulic, torej takoj, ko bulice opazite, saj odstranitev večje bule pomeni tudi daljše okrevanje.
Posebno pozornost moramo nameniti zobem, saj jim rastejo vse življenje. Paziti moramo, da podganam zagotovimo primerno hrano in materiale (npr. les), ki omogočajo brušenje zob. Kot lastniki moramo redno spremljati stanje zobovja, kajti v primeru malokluzije zobje jim tako zrastejo, da se zapičijo v okolna tkiva, kar povzroča hudo bolečino, pogosto tudi vnetja kože in celo ognojke.
