Hibernacija v ujetništvu
Tudi v ujetništvu morajo želve hibernirati. Hibernacija je namreč ključnega pomena za njihovo zdravje, zato je prav, da svojim želvam omogočimo obdobje mirovanja za vsaj nekaj tednov na leto. Hibernirajo lahko le zdrave želve, zato pred vsakim hiberniranjem toplo priporočam preventivni obisk veterinarja, ki se spozna na želve.
Začetek hibernacije običajno opazimo, ko se temperature okolja znižajo in želva posledično postane manj aktivna. Na območju Mediterana imamo izbiro, da želvo umetno hiberniramo v notranjih prostorih ali pa ji omogočimo naravno hiberniranje v zunanji ogradi. Če se odločite za slednje, morate želvi zagotoviti primerno mesto, ki bo dobro toplotno izolirano (npr. izolirana hiška, v katero nasujete listje, slamo in seno, ki bodo delovali kot toplotni izolator), zemlja pa mora biti dovolj rahla, da se želva lahko vanjo zakoplje. Pred hibernacijo morate poskrbeti, da je prebavni sistem vaše želve prazen; želvi redno nudimo vodne kopeli za pomoč pri iztrebljanju, postopoma zmanjšamo obroke hrane in nato s hranjenjem popolnoma prenehamo. Želva, ki ji hiberniranje omogočite na prostem, se bo iz hibernacije zbudila sama od sebe po nekaj mesecih, ko se bodo temperature ozračja zopet dvignile nad 15 ˚C.
Hiberniranje zunaj ima svoje prednosti in slabosti. Je zagotovo najbolj naravna oblika hibernacije in v pravem podnebju tudi najlažja za lastnika, vseeno pa se moramo zavedati morebitnih težav, ki se lahko dogodijo. Zdravstvenega stanja želve v tem času ne moremo nadzorovati, tako lahko pride do ugrizov zajedavcev, podgan … Če prostor za prezimovanje ni ustrezno zaščiten, lahko želve iz zemlje zbrskajo tudi psi in divje zveri ter jih poškodujejo. In ja, pride lahko tudi do pogina.
S tega vidika je hiberniranje želv v notranjih prostorih vsekakor bolj varno; v nadzorovanem okolju imamo namreč možnost, da ves čas spremljamo, kaj se dogaja z našim ljubljenčkom.
Naročniška vsebina
Vas zanima celoten prispevek? Prijavite se v portal oziroma postanite ŌKAMI naročnik.
