Hibernacija v ujetništvu
Tudi v ujetništvu morajo želve hibernirati. Hibernacija je namreč ključnega pomena za njihovo zdravje, zato je prav, da svojim želvam omogočimo obdobje mirovanja za vsaj nekaj tednov na leto. Hibernirajo lahko le zdrave želve, zato pred vsakim hiberniranjem toplo priporočam preventivni obisk veterinarja, ki se spozna na želve.
Začetek hibernacije običajno opazimo, ko se temperature okolja znižajo in želva posledično postane manj aktivna. Na območju Mediterana imamo izbiro, da želvo umetno hiberniramo v notranjih prostorih ali pa ji omogočimo naravno hiberniranje v zunanji ogradi. Če se odločite za slednje, morate želvi zagotoviti primerno mesto, ki bo dobro toplotno izolirano (npr. izolirana hiška, v katero nasujete listje, slamo in seno, ki bodo delovali kot toplotni izolator), zemlja pa mora biti dovolj rahla, da se želva lahko vanjo zakoplje. Pred hibernacijo morate poskrbeti, da je prebavni sistem vaše želve prazen; želvi redno nudimo vodne kopeli za pomoč pri iztrebljanju, postopoma zmanjšamo obroke hrane in nato s hranjenjem popolnoma prenehamo. Želva, ki ji hiberniranje omogočite na prostem, se bo iz hibernacije zbudila sama od sebe po nekaj mesecih, ko se bodo temperature ozračja zopet dvignile nad 15 ˚C.
Hiberniranje zunaj ima svoje prednosti in slabosti. Je zagotovo najbolj naravna oblika hibernacije in v pravem podnebju tudi najlažja za lastnika, vseeno pa se moramo zavedati morebitnih težav, ki se lahko dogodijo. Zdravstvenega stanja želve v tem času ne moremo nadzorovati, tako lahko pride do ugrizov zajedavcev, podgan … Če prostor za prezimovanje ni ustrezno zaščiten, lahko želve iz zemlje zbrskajo tudi psi in divje zveri ter jih poškodujejo. In ja, pride lahko tudi do pogina.
S tega vidika je hiberniranje želv v notranjih prostorih vsekakor bolj varno; v nadzorovanem okolju imamo namreč možnost, da ves čas spremljamo, kaj se dogaja z našim ljubljenčkom.
Glodavci so pogrizli želvo v času hibernacije na prostem, foto: Teja Rosa
Ko začnejo zunanje temperature padati (okrog 12–15 ˚C), želve prenesemo v prostor, namenjen prehodnemu obdobju. V tem prostoru imamo želvo pred in po hibernaciji. Med bivanjem v prehodnem prostoru želve ne hranimo, ponudimo ji vodo za pitje in vodne kopeli v mlačni vodi, pazimo na primerno osvetlitev in temperaturo. Vodne kopeli ponavljamo tako dolgo, dokler nismo prepričani, da so prebavila prazna (želva neha iztrebljati). Običajno počakamo približno 3 tedne po zadnjem obroku. Obdobje postenja je sicer odvisno od teže živali; želve, ki so lažje od 1 kg, običajno postimo 2 tedna, želve med 1 jn 1,5 kg 3 tedne, večje želve, teže 2–3 kg, pa 1 mesec. Prepričajte se tudi, da je ustna votlina želve prazna! Veliko težav lahko namreč povzročijo ostanki hrane, ki začnejo razpadati v ustih, kar lahko vodi v razvoj različnih infekcij.
Želvam pri pripravah na hibernacijo ponudimo kopel v mlačni vodi, vsaj 10-15 minut dvakrat na dan, foto: Teja Rosa
Nato začnemo postopoma zmanjševati osvetlitev in nižati temperaturo. Želvo nato prestavimo v dobro izolirano posodo oz. škatlo, ki omogoča zračnost in je dovolj velika, da se lahko želva v njej brez težav obrne. Posoda je lahko lesena, plastična, kartonasta, iz stiropora. Na dno nasujemo substrat, vlažno zemljo. Posodo nato premaknemo v prostor, namenjen hibernaciji (klet, lahko tudi hladilnik). Prostor mora biti ustrezno zaščiten pred zajedavci (podgane, miši …). Ves čas smo pozorni na primerno temperaturo, ki naj bo med 3 in 7 ˚C (idealna temperatura za hibernacijo grških želv je 4–6 ˚C).
Temperatura se ne sme nikoli dvigniti nad 10 ˚C, sicer se bodo presnovni procesi v telesu želve pospešili in bo želva porabila preveč zaloge energije (začnejo stradati). Prav tako temperatura ne sme pasti pod 3˚C, saj lahko pri prenizkih temperaturah želva zboli ali celo pogine.
Če za hibernacijo uporabljate hladilnik, ga 3–4x na teden za nekaj minut odprite, da zagotovite dovolj ventilacije; v nasprotnem primeru se želva lahko zaduši. Prav tako nikoli ne uporabljajte vašega običajnega hladilnika, kjer shranjujete živila; želva potrebuje svojega, sicer lahko pride do nevarnosti okužbe ljudi z različnimi patogeni (npr. s salmonelo)! Hladilnik za želvo naj bo v prostoru, kjer temperatura nikoli ne pade pod 10 ˚C. Pozorni moramo biti tudi na primerno vlažnost (50–60-%).
Smiselno je, da žival 1x na teden pregledamo in stehtamo. Normalno je, da odrasla želva v času hibernacije izgubi 1 % telesne teže izpred hibernacije (pri 1 kg težki želvi je to 10g na mesec). Če opazimo, da želva izgublja več teže (5 % začetne teže ali več) ali opazimo kakršnekoli druge znake bolezni, hibernacijo ustavimo, želvo počasi segrejemo in zbudimo ter jo takoj odpeljemo k veterinarju!
Čas hiberniranja je sicer odvisen od velikosti in starosti živali. Mladiče in manjše želve običajno hiberniramo nekaj tednov (3–10 tednov, odvisno od starosti), odrasle živali pa nekaj mesecev (idealno 3 mesece).
Po končani hibernaciji posodo z želvo postavimo v toplejši prostor (pribl. 15 ˚C) ter počakamo, da se počasi prebudi. Želvi ponudimo kopel v mlačni vodi, ki pomaga tudi pri rehidraciji. V vmesnem prostoru pričnemo postopoma zviševati temperaturo in čas osvetlitve. Ne pozabite tudi na UV svetilko! Ko želva postane aktivna, ji ponudimo hrano; ta naj bo sprva v manjših količinah. Ko so vremenske razmere v zunanji ogradi zopet ustrezne, lahko želvo varno prenesemo v zunanjo ogrado.
Prvi obisk pri veterinarju
Kaj pa veterinarska oskrba? Želvo je smiselno prvič peljati na pregled najkasneje 30 dni po nakupu. Sledijo letni preventivni pregledi, najraje v jesenskem času pred začetkom hibernacije. Bolna in poškodovana želva NE SME hibernirati! Pred vsako hibernacijo je treba narediti tudi parazitološko preiskavo iztrebka (sploh, če želve uživajo v zunanji ogradi) in želvo ustrezno tretirati v primeru prisotnosti notranjih zajedavcev. Tu pozor! Številni preparati za zatiranje zajedavcev pri psih in mačkih so za želve strupeni, zato vedno dajajte le antiparazitike po navodilih veterinarja, ki ima z želvami izkušnje.
Poškodbe oklepa zaradi ugriza psa, foto: Teja Rosa
Pregledi so seveda potrebni tudi ob kakršnem koli znaku zdravstvenih težav. Pozorni morate biti na bolezenske znake, kot so neješčnost, apatičnost, skrivanje glave v oklep, driska, konstipacija, izcedek iz nosnic, oteženo dihanje, poškodbe na oklepu, neenakomerna rast ali kakršnekoli spremembe na oklepu, koži … Smiselno je, da želvo redno tehtate (vsaj 1x na mesec), da vidite, če ohranja svojo težo, se redi ali hujša.
Želvo k veterinarju peljemo v varnem transporterju, primernem za želve (npr. lesen transporter, škatla iz stiropora …). Smiselno je, da jim v transporter namestimo grelno telo (npr. grelni kamen, termofor, plastenke s toplo vodo …).
Najpogostejše bolezni, s katerimi se srečujemo pri želvah, so respiratorna obolenja, metabolna bolezen kosti, izpad (prolaps) kloake, okužbe s paraziti (tudi miaza), bakterijske in glivične okužbe, poškodbe oklepa … Pri želvah se bolezni zaradi počasnega metabolizma počasi razvijajo in se tudi počasi zdravijo; zdravljenje nekaterih obolenj lahko tako traja tudi več mesecev.
Želve v naravi najdemo v južnih predelih Evrope, v Sloveniji pa ne živijo. Vsaka želva ima velik habitat, ki lahko obsega tudi več hektarjev.
Ali so primerne živali za otroke?
Po vsem tem se poraja vprašanje, če so želve primerne živali za otroke. Odgovor je bolj ne kot ja. Želva ni tipičen ljubljenček, saj ne mara rokovanja in dvigovanja s tal. Na tleh se dobro in varno počuti, zato je smiselno, da želvo samo opazujemo in ne posegamo v njen prostor. Želve sicer redko grizejo, vendar lahko, če se počutijo ogrožene, in njihov ugriz je lahko zelo boleč.
Želve imajo izredno dolgo življenjsko dobo, saj lahko ob ustrezni oskrbi dočakajo tudi 100 let, zato imejte pred nakupom želve v mislih, da kupujete ljubljenčka najmanj za naslednjih 50 let. Ali ste pripravljeni na tako obveznost? Žival BO potrebovala najmanj preventivne letne obiske pri veterinarju, pri težavah pa še dodatne preglede in terapijo. Ali si lahko finančno privoščite skrbeti za želvo 50 let in več? Poleg tega potrebujejo ogromno prostora in raje živijo na prostem. Če želve ne morete namestiti zunaj (ker nimate prostora ali ker vam podnebje tega ne dovoljuje), pa si želve vseeno želite, pa res 10-krat, 20-krat premislite, če ste pripravljeni eni želvi odstopiti sobo, ki ste jo nameravali uporabiti za pisarno, sobo za goste ali za otroško sobo. Če niste pripravljeni želvi nuditi kvalitetne oskrbe, potem si je raje ne omislite. Želve so namreč čudoviti življenjski sopotniki in med redkimi ljubljenčki, ki nas lahko spremljajo celo življenje in se skupaj z nami postarajo, zato vsekakor potrebujejo nekoga, ki jim bo nudil vse, kar potrebujejo za kvalitetno in srečno življenje.
