Nekaj čisto osnovnih podatkov o kokoših ste si lahko prebrali že v prejšnjem prispevku. Tokrat pa se bomo posvetili temu, kako zgleda kvalitetna oskrba kokoši. Čeprav bi si sama želela, da bi bile kokoši obravnavane kot družne živali, se zavedam, da večino kokoši gojijo zaradi njihovega mesa oz. jajc. So pa tudi ljudje, ki so nad kokošmi navdušeni kot nad pametnimi, simpatičnimi posamezniki in jih imajo za družbo in pri njih dočakajo lepo starost in naravno smrt.
Med osnovne potrebe kokoši, ki jih imajo vse, ni važno, za kakšnem namen jih imamo, sodijo: hrana in voda, primeren bivalni prostor in gibanje, družba, veterinarska oskrba ter zmožnost izkazovanja naravnega vedenja.
1. HRANA IN VODA
Kokoši so vsejede. Njihova prehrana je rastlinskega in živalskega izvora. Rastlinski del sestavljajo žita (pšenica, ječmen, rž, oves), koruza, stročnice (grah, bob, soja), oljnice (sončnice), zelena krma (sveža trava), zelenjava in seno, medtem ko je živalski del sestavljen iz žuželk, črv, polžev, mišk – kar pač kokoši najdejo med brskanjem zunaj. Krme izbirajo glede na podlagi videza (imajo barvni vid) in otipa (imajo čutnice v kljunski votlini, na jeziku in v žrelu), ne pa toliko na podlagi okusa. Zelo pomembno je tudi, v kakšni obliki dobijo krmo – raje imajo grobo mleto, tudi nezmleto – takšno, kot bi jo našle v naravi. Prehrana piščančkov je seveda drugačna od odraslih kokoši. Mladiči rastejo izjemno hitro, zato morajo dobiti posebno hrano, ki je predvsem bogata z beljakovinami in ima primerno razmerje mineralov – preveč kalcija lahko povzroči odpoved ledvic.
Odrasle kokoši pojedo na dan 120–150 g krme. V prehrani morajo biti vsa hranila, ki jih potrebuje – ogljikovi hidrati, beljakovine, maščobe, vitamini in minerali. Posebej pomembni so kalcij, ki ga je potrebno dodajati zaradi nesenja jajc (jajčna lupina je sestavljena predvsem iz kalcija), dodajamo ga v obliki apnenca, zmletih jajčnih lupin ali školjčnih lupin, fosfor in natrij. Vsa krma mora biti higiensko neoporečna, ne sme biti pokvarjena (plesniva ali gnila), ne sme vsebovati ostankov škodljivi snovi (pesticidi, škropiva). Kokoši med hranjenjem v naravi pobirajo tudi pesek ali majhne kamne, za pomoč pri mehanski prebavi večjih delcev krme in če se kokoši ne pasejo zunaj, jim moramo to dodajati v krmo.
Kot dodatke jim lahko ponudimo krompir (obvezno termično obdelan, ne surov), sadje in olupke (poskrbeti moramo, da niso škropljena), ostanke z vrta (korenje, koleraba, brokoli, listi zeljnic) ter mleko oz. mlečne proizvode (vendar moramo opazovati, kako ga prenašajo, saj lahko zaradi laktoze v mlečnih proizvodih pride do pojava driske).
Vodo morajo imeti na voljo ves čas, paziti moramo, da je dnevno sveža in čista. Najboljše se obnesejo napajalniki, ki so dvignjeni, saj tako voda ostane čista dlje časa. Če imamo vodo v posodah na tleh, moramo res skrbeti za to, da jo menjamo večkrat dnevno, saj jo lahko kokoši hitro onesnažijo z iztrebki ali polijejo po nastilju. Odrasle kokoši potrebujejo med 250-300 ml/dan.
2. PRIMEREN BIVALNI PROSTOR
Kokošnjak mora biti sestavljen iz notranjega in zunanjega dela, pri katerem je zelo pomembno, da je varen pred zunanjimi plenilci. To pomeni, da mora biti obdan z mrežo, ki bo preprečila naravnim plenilcem (lisica, kuna, kragulj …), da bodo prišle v kokošnjak in pobile kokoši. Ne smemo pozabit, da lahko plenilci mrežo tudi spodkopljejo, zato mora biti dana dovolj globoko v zemljo.
Med osnovne potrebe kokoši, ki jih imajo vse, ni važno, za kakšnem namen jih imamo, sodijo: hrana in voda, primeren bivalni prostor in gibanje, družba, veterinarska oskrba ter zmožnost izkazovanja naravnega vedenja.
V notranjem delu mora biti zadostno številno gnezd (eno gnezdišče na 3-4 kokoši, saj so kokoši med gnezdenjem rade ena ob drugi), ki je tih in varen prostor. Gnezdo naj bo dvignjeno od tal vsaj 60 cm. Pomembna je tudi izbira primernega nastilja, ki prepreči poškodbe jajc, je udoben in ohranja toploto v hladnejših mesecih. Dobro se obnese slama, seno in razne luščine. V kokošnjaku ne smejo manjkati grede, na katerih kokoši počivajo in spijo. Grede naj bodo 50-100 cm nad tlemi, med posameznimi gredami naj bo vsaj 40 cm razlike. Širina gredi, da se lahko kokoš udobno namesti, naj bo 4,5 cm, višina pa 3,5-4,0 cm. Kokoši morajo biti ponoči vedno na varnem, v notranjem delu kokošnjaka.
Stena kokošnjaka mora biti dobro izolirana in iz takšnega materiala, da se enostavno čisti in razkužuje – pogost problem v reji kokoši so pršice in drugi zajedavci.
Pomembno je, da je v kokošnjaku primerna temperatura – poleti je lahko hitro prevroče, kar lahko vodi tudi do smrti, zato je nujno potrebno poskrbeti za primerno ventilacijo. Kokoši lažje prenašajo hladnejše temperature kot višje (najbolje se počutijo pri temperaturi okrog 20 °C), zato jih moramo v vročih dneh ustrezno hladiti. Pri višjih temperaturah lahko kokoši nehajo jesti in piti, kar zmanjša nastajanje jajc, temperatura višja od 38 °C pa je lahko usodna. Pomembna pa je tudi vlažnost, ki naj ne bi presegala 50–60 %. Znaki vročinskega stresa pri kokoših so sopenje, hitro dihanje, dvignjena krila, zmanjšana aktivnost. Zato moramo poskrbeti, da bodo imele kokoši v vročih dneh na voljo dovolj hladne, čiste vode, senco, ustrezno ventilacijo, prašne kopeli in čisto okolje – z odstranjevanjem iztrebkov poskrbimo, da se v zraku ne poveča koncentracija amonijaka. Lahko pa kokoši ohladite tudi z dodajanjem zamrznjenih priboljškov (sadja in zelenjave) ter z močenjem tal in rastlin v kokošnjaku. Odsvetuje se škropljenje kokoši z vodo, saj je njihovo perje vodoodporno in bi jih, da bi jih zares ohladili, morali zelo škropiti ali celo skopati, kar pa bi predstavljajo hud stres zanje, saj kokoši niso navdušene nad vodo.
3. DRUŽBA IN IZRAŽANJE NARAVNEGA VEDENJA
Kokoši so družabne živali in potrebujejo družbo, nikoli ne sme biti kokoš sama. Po nenapisanem pravilu bi morale biti vsaj tri. Imajo tudi precej izrazito hierarhično lestvico – od najbolj dominantne kokoši (če je v jati petelin, je vedno petelin na vrhu) do najbolj podrejene. Tiste na vrhu lestvice imajo boljši hrano, boljša mesta za gnezdenje ter za spanje. Pogosto se opazi, da kokoši kljuvajo ena drugo, s tem vzdržujejo hierarhijo. To vedenje postane problematično, če je kokoši preveč na premajhnem prostoru ali če je preveč petelinov in premalo kokoši.
Kokoši so družabne živali in potrebujejo družbo, nikoli ne sme biti kokoš sama. Po nenapisanem pravilu bi morale biti vsaj tri.
Kako družabne živali so, kaže dejstvo, da pogosto, če kokoš ostane sama in brez družbe, neha nesti jajca. Kokoši počnejo večino stvari v družbi – jedo, spijo, uživajo v prašnih kopelih. Več kokoši skupaj tudi prej opazi plenilca in nanj opozorijo ena drugo, medtem ko je ena sama kokoš zelo izpostavljena morebitnim plenilcem.
4. VETERINARSKA OSKRBA KOKOŠI
Za vse živali, ki so v naravi plen velja, da zelo dobro skrivajo zdravstvene težave. Drug problem pa je, da so pogosto klinični znaki zelo nespecifični. Če kokoši nehajo jesti, pijejo preveč vode, pospešeno dihajo, imajo izcedek iz nosu, kašljajo, so manj živahne ali večino časa preležijo, nehajo nesti jajca, imajo drisko … so to znaki, pri katerih je potrebno nujno kontaktirati veterinarja.
Če pride do kakšne prenosljive bolezni, se lahko hitro okuži cela jata, prav tako se lahko težave v jati pokažejo zaradi neprimerne hrane ali neprimernih pogojev.
Pogoste so tudi okužbe z zajedavci (pršice, tekuti in garje), kjer je potrebno zdraviti jato in razkužiti okolje.
