Kokoš, z uradnim imenom domača kokoš, je potomka divjih kokoši, ki so jih udomačili že 6000 pred našim štetjem v Aziji. Danes poznamo več kot 100 različnim pasem, ki jih gojijo predvsem za meso in jajca, vedno več pa je tudi okrasnih pasem. Med divje kokoši, ki živijo pri nas, spadajo jereb, ruševec in divji petelin, katere lahko, če imamo srečo, opazimo tudi v naših gozdovih.
Domača kokoš – sem štejemo tako moške peteline kot ženske kokoši in mlade piščance ter kastrirane peteline, kopune – lahko tehta od 1,5 do 5 kg. Petelin je vedno težji, lahko tudi do 1kg, od kokoši. Zelo opazna je razlika med moškim in ženskim predstavnikom, to je spolni dimorfizem. Že na prvi pogled lahko petelina od kokoši ločimo po večjem grebenu oz. roži na glavi in po podbradkih, po bujnih repnih peresih, na zadnji stopalni kosti imajo ostrogo (zadnji prst, ki služi kot orožje za napadanje drugih petelinov) in seveda, petelini nas zgodaj zjutraj budijo s kikirikanjem.
Opis kokoši
Na glavi imajo kljun, ki je v bistvu sestavljen iz dveh brezzobih čeljusti, prevlečenih z roževino. Kljun je najmočnejši pri korenu in je slabo oživčen. Požiralnik je razširjen v golšo, zato lahko naenkrat sprejme veliko hrane, ki jo potem počasi porablja. Posebnost je tudi dvodelni želodec – prvi del je žlezni želodec, kjer poteka razgradnja hrane s pomočjo želodčne kisline in encima pepsina, sledi pa mu mišični želodec ali mlinček, ki ima funkcijo mehaničnega drobljenja in stiskanja hrane.
Kot prilagoditev na letenje so pri ptičih posebnosti tudi v respiratornem sistemu – poleg sapnika in pljučnega dela imajo tudi zračne vrečke – 9 zračnih vrečk, ki ne služijo izmenjavi plinov, ampak omogočijo, da so kokoši lažje – s pnevmatizacijo oz. prezračevanjem kosti omogočijo, da so kosti lažje in s tem olajšajo letenje, omogočajo oglašanje, pomagajo pri termoregulaciji in sodelujejo pri iztiskanju jajc. Zaradi zračnih vrečk je boljši izkoristek plinov kot pri sesalcih, saj pride do bolj učinkovite izmenjave med kisikom in ogljikovim dioksidom.
Posebnost kokoši je tudi kloaka ali stoka, ki je skupno izvodilo sečil, prebavil in spolovil.
Posebnost ptičev in s tem tudi kokoši je njihov reprodukcijski trakt, ki omogoča nesenje jajc. Kokoši imajo samo en jajčnik – levi jajčnik je aktiven, desni pa ostane nerazvit. Poseben jajcevod (ki je zelo dolg, do 70 cm, črevo pa 100 cm), je sestavljen iz petih delov, kjer nastane jajce (rumenjak se sprosti iz jajčnika, nato nastane beljak, kasneje ovojnica in na koncu, v maternici, še prava lupina).
Noge in stopala niso poraščena s perjem, pokrita pa so z roževinastimi luskami. Imajo 4 prste, od tega so trije obrnjeni naprej, en (palec) pa nazaj. Obstajajo pasme, ki imajo dva prsta obrnjena nazaj. Značilnost ptičev je tudi to, da imajo noge prilagojene za oprijemanje in kadar je noga pokrčena, so pokrčeni tudi prsti – s tem lahko objamejo vejo in spijo na njej, ne da bi padli z nje.
Kokoši živijo približno med 3-7 let. V primerni oskrbi in dobrih pogojih pa lahko dočakajo tudi do 15 let.
Namesto repa imajo repna peresa, ki so namenjena vzdrževanju ravnotežja ter snubljenju, zato imajo petelini bolj košate repe kot kokoši.
Kaj kokoši jedo?
Kokoši so vsejedi. V naravi divje kokoši cele dneve brskajo po tleh in iščejo primerno hrano, naj si bodo to razna semena, zrna, trave, plodovi sadja ali pa črvi, hrošči in drugi insekti (klopi, škorpijoni, črički in kobilice). Prav tako pojedo tudi manjše plazilce in žabe ter celo male sesalce (miši, mladiče podgan). Kokoši imajo zelo široko vidno polje, saj le to obsega 310 stopinj, tako da za iskanje hrane najbolj uporabljajo svoj vid. Ker imajo majhen, poroženel jezik, niso tako izbirčne glede okusa, prav tako ne glede vonjav, vsaj ne pri iskanju hrane. S kljuvanjem razbijejo večje kose hrane na majhne koščke in pogosto med brskanjem po tleh pojedo tudi kakšen kamenček, ki potem v mlinčku pomaga pri mehanski prebavi hrane.
Naša edina avtohtona pasma kokoši je štajerska kokoš
Naša edina avtohtona pasma kokoši je štajerska kokoš, ki so jo v naših krajih pričeli gojiti že v 16. stoletju. Prvotno je obstajalo več barvnih tipov, od rdeče rjave, do bele, jerebičaste in grahaste, sedaj pa je ohranjena le jerebičasta in v zelo omejen številu bela.
Štajerka ima dolg in širok trup, rep je pokončen in širok pri kokoši ter v obliki srpa pri petelinovem repu. Pasemska značilnost je čop iz podaljšanih peres za grebenom, ki je pri samicah bujnejši, za peteline pa je značilen redkejši in iz daljših peres. Greben je srednje visok, enostaven in pokončen. Noge so srednje visoke, bele barve z rdečkastim nadihom med prsti in pri petelinih z roza pikami na strani. Petelin je po glavi, šopu, vratu in sedelcu rjavo rdeč, na ramenih in po hrbtu temno do rjavo rdeč, spodnja stran pa je črna. Peruti so črne, razen po zunanjem robu rjavkaste. Kokoš je črno poškropljena s svetlimi črtami po sredini peres. Prsi so rjavo rdeče barve, trebušne perje je svetlejše, zadnji del je siv.
Naša edina avtohtona pasma kokoši je štajerska kokoš, ki so jo v naših krajih pričeli gojiti že v 16. stoletju.
Je prikupna in skromna kokoš, pogumna in živahna, odporna proti boleznim in ima dobro sposobnost iskanja krme, vzgojena za ostro podnebje.
