V predhodnem članku sem predstavila nekaj redov žuželk, katerih razvoj je pri vseh predstavnikih vsaj v določenem obdobju življenja nujno vezan na vodo. Govorili smo o kačjih pastirjih, enodnevnicah, vrbnicah in mladoletnicah. Takšni so tudi vsi predstavniki manjšega reda – velekrilcev (Megaloptera). V vodi pa lahko najdemo tudi ličinke ali celo odrasle živali nekaterih drugih redov žuželk, kot so stenice (Heteroptera), hrošči (Coleoptera) in dvokrilci (Diptera). A večina vrst znotraj teh skupin celotno življenje preživi na kopnem, le manjši del pa je takih, katerih vsaj ličinke prav tako živijo v vodi.
Vodne stenice
Na vodno življenje so se prilagodile mnoge vrste stenic (Heteroptera). V vodi ne živijo le njihove ličinke, ampak tudi odrasle živali. Diagnostični značilnosti stenic – obustni aparat, preoblikovan v kljunec, in specifično deljena prva krila – sta seveda značilni tudi za predstavnike tega redu. Poleg vodnih drsalcev, o katerih sem nekaj besed zapisala že v enem izmed predhodnih člankov, bi tukaj omenila še dve nekoliko zanimivejši vrsti pod vodno gladino živečih stenic: navadno hrbtoplovko (Notonecta glauca) in sivega vodnega ščipalca (Nepa cinerea). Seveda pa to še zdaleč nista edini vrsti, ki ju najdemo v vodah.
Navadna hrbtoplovka (Notonecta glauca) je izjemna vodna stenica, ki večino časa lebdi tik pod vodno površino s hrbtom navzdol. S svojimi mnogimi dlačicami poraslimi nogami se dotika vodne gladine s spodnje strani, medtem ko uporablja zadnji par nog kot vesla za plavanje.
Kot pove že njeno ime, hrbtoplovka »plava na hrbtu«. Večino časa namreč preživi tako, da s hrbtom navzdol lebdi tik pod vodno površino. Z mnogimi dlačicami poraslimi nogami, se dotika vodne gladine s spodnje strani, po kateri tudi lovi svoj plen. Zadnji par nog je še posebej dolg in ga pri plavanju uporablja kot vesli. Glede na to, da so same velike le približno 1,5 cm, lahko tudi pod vodno gladino uplenijo relativno velik plen.
Poleg njih so strah vzbujajoči v vodi živeči predstavniki stenic tudi vodni ščipalci. S telesno dolžino več kot 2 cm so sivi vodni ščipalci relativno velike žuželke, ki jim na koncu zadka izrašča še kak centimeter dolga dihalna cevka. Čeprav spominja na želo je povsem nenevarna in jim omogoča, da nemoteno dihajo, medtem ko pod vodo prežijo na plen. V ta namen imajo vodni ščipalci močne grabilne noge, ki jih držijo podobno kot škorpijoni klešče. Z njimi lovijo druge vodne žuželke, a tudi večji plen, kot so žabji paglavci. Imajo močan kljunec, s katerim lahko zabodejo tudi nas, zato moramo biti pri rokovanju z njimi nekoliko previdni.
Dvokrilci: komarji, muhe, mušice in košeninarji
Mislim, da ni bralca tega članka, ki ni slišal nasveta, da moramo poleti okoli hiše odstraniti vso stoječo vodo, če ne želimo, da bo v okolici doma veliko komarjev. Zakaj pa? Zato, ker tudi komarji za svoj razvoj potrebujejo vodo. Samice vanjo odlagajo jajčeca, njihove drobne ličinke in bube pa lahko poleti opazite v kakršnihkoli posodah s stoječo vodo.
Tudi mnogi drugi dvokrilci, kot na primer vsem znani obadi (Tabanus sp.) in velikim komarjem podobni košeninarji (Tipula sp.), imajo vodne ličinke. Takšne so tudi črno-rumeno obarvane muhe trepetavke (Eristalis sp.), ki so ene redkih živali, sposobne lebdeti na mestu.
Vodne ličinke dvokrilcev so po obliki sicer raznolike, nikoli pa nimajo razvitih pravih oprsnih nog in so pogosto tudi brez izoblikovane glave. Niti po videzu niti po načinu življenja niso podobne odraslim živalim, saj imajo vsi dvokrilci popolno preobrazbo.
Vodni hrošči
Popolna preobrazba in s tem popolnoma drugačen videz in ekologija ličnik v primerjavi z odraslimi živalmi pa je značilna tudi za hrošče (Coleoptera). Ja, tudi v tem redu žuželk najdemo skupine, katerih ličinke živijo v vodi, a tudi take, ki v vodi živijo še kot odrasli.
Drobni kolovrti (Gyrinus sp.) so edinstveni hroščki, ki drsijo po vodni gladini in ustvarjajo kroge. Imajo kratke noge, preoblikovane v vesla, kar jim omogoča drsenje po vodi. Njihov nenavaden ples pritegne pozornost in je zanimiv način prilagajanja vodnemu okolju.
Ličinke hroščev so zelo raznolike. Čeprav imajo razvite oprsne noge, so te pri mnogih nekoliko reducirane – so krajše in sestavljene iz le dveh segmentov. Tudi delitev telesa v glavo, oprsje in zadek je lahko bolj ali pa manj očitna. Odrasli, v vodi živeči hrošči, so pogosto hidrodinamične oblike. Nekatere družine koleopterov imajo posebej, za plavanje preoblikovane tudi okončine, druge pa noge uporabljajo za oprijemanje podvodnega rastlinja in druge podlage – odvisno pač od načina življenja. Večina odraslih predstavnikov ima tudi posebne prilagoditve, ki jim omogočajo zajemanje in shranjevanje zraka za dihanje pod vodo.
Mnogi vodni hrošči so zelo drobne žuželke, kar pa nikakor ne velja za obrobljenega kozaka (Dytiscus marginalis). Gre za več kot 3 cm velikega hrošča, ki je izjemen plenilec. Lovi lahko živali, večje od sebe, z močnimi čeljustmi pa boleče ugrizne tudi nas. Njihove ličinke so še večje in svoj plen navadno čakajo v zasedi med vodnim rastlinjem. Pri tem s konico zadka prodirajo skozi vodno gladino, da dihajo. Z velikimi votlimi čeljustmi lahko tudi one uplenijo celo žabje paglavce ali manjše ribe, svoj plen pa z njimi izsesajo.
Zanimivi so tudi kolovrti (Gyrinus sp.), ki imajo drugi in tretji par nog zelo kratek in preoblikovan v drobna vesla. Ime so ti nekaj milimetrov veliki hroščki dobili po značilnem vedenju, da v krogih drsijo po vodni gladini. Ker se torej zadržujejo na prehodu med vodo in zrakom, so zelo posebne tudi njihove deljene oči – z zgornjim delom dobro vidijo nad, s spodnjim pa pod vodno gladino.
Krila in dobra odpornost na sušne razmere žuželkam omogočajo, da naseljujejo skorajda vse kopenske habitate. A nadvse prisotne in pomembne so tudi v sladkih vodah, zato je smiselno, da jih poznamo vsaj nekaj. V tem in predhodnem članku smo si tako pogledali nekaj primerov, ki bi jih opazili, če bi le nekoliko pozorneje pogledali pod vodno gladino. V resnici pa je tudi v teh okoljih diverziteta žuželk navdušujoča.
