Pri vzgoji mladega konja je eden od bistvenih elementov dobra vzgojna podlaga iz obdobja prvega leta odraščanja. V idealnih pogojih naj bi žrebe vzgajala njegova mati, čreda in tudi človek. Kobila naj bi žrebetu dala pravo (ne pretirano) mero zaščite, ki mu utrdi občutek pripadnosti (varnosti) in hkrati ustrezno postavi meje. Pravilno socializacijo žrebeta je najlažje doseči, če žrebe odrašča v čredi, idealno da raziskuje svet skozi igro z vrstniki, kar mu zagotovi ustrezen psihofizični razvoj. Osnovne socializacije naj bi bilo žrebe deležno tudi s strani človeka, tako da nam je pri delu z mladim konjem prihranjeno veliko težav, ki pogosto izvirajo iz slabe vzgoje v prvem letu konjevega življenja in se kažejo kot strah, nespoštovanje oziroma nerazumevanje človekovega vedenja.
Ravno pravšnja in predvsem ne pretirana mera vzgoje s strani človeka, sta ključ do srečnega otroštva in mladosti domačega konja. Konji do svojega tretjega leta potrebujejo določeno mero svobode, da lahko odraščajo kot konji, s čemer razvijejo svojevrstno samostojnost in samozavest. Če pravilno postopamo pri vzgoji žrebeta, bo do svojega enega leta starosti, skozi redne in ne pretirano dolgotrajne, temveč predvsem pristne stike, do nas razvil prijateljsko spoštovanje in zaupanje. Osnovne veščine, ki konja lahko začnemo učiti že hitro po njegovem rojstvu so; da se žrebe pusti dotikati po telesu, da mu brez težav nadenemo oglavko, da nam sledi oz. se pusti voditi in da si pusti dvigovati noge. Vse te veščine seveda razvijamo še naprej skozi konjevo mladost, saj se tako fizično kot značajsko oblikuje še mnogo let.
Naročniška vsebina
Vas zanima celoten prispevek? Prijavite se v portal oziroma postanite ŌKAMI naročnik.
