Konji za medsebojno komunikacijo uporabljajo predvsem govorico telesa, glasove pa večinoma le kot poudarek notranjih stanj (čustev, občutkov), ki se primarno izražajo skozi telo. Besedni govor je izključno človeška domena in je plod koncepualnega razmišljanja. Idej in konceptov, kot jih s pomočjo visoko razvitega intelekta sestavljamo ljudje, živali nimajo. Čeprav so vsa bitja zagotovo čuteča in prav tako inteligentna, kar pomeni, da so po svoje tudi razmišljujoča, pa se njihovo mišljenje močno razlikuje od človeškega. Lahko bi rekli, da razmišljajo skozi svoja telesa. Ljudje smo razvili sposobnost uporabe domišljije in slednji vdahnili svojevrstno (umetno) življenje. V umu razstavljamo in na novo sestavljamo čisto svojo realnost. Iz tega na primer izhaja razvoj obrti in umetnosti, česar živali ne poznajo. Da pa lahko to konceptualno realnost delimo z drugimi ljudmi, je za to potreben določen dogovor. O takšnih in drugačnih dogovorih lahko nato razpravljamo in jih spreminjamo. To so koncepti o življenju, ki so velikokrat zelo oddaljeni od narave in njene realnosti. Zato nas konceptualno mišljenje lahko močno oddalji od direktnega (telesnega) doživljanja.
Eden od znakov je na primer slabo zavedanje lastnega telesa in telesna nepripravljenost, ki je v sodobni družbi pogost pojav. Za konje je takšna slaba ozaveščenost telesa zelo begajoča in se verjetno “sliši” kot nenehno blebetanje in dvoumno nejasno govorjenje.
Ozaveščanje govorice telesa se torej začne pri ozaveščanju in spreminjanju načina mišljenja in učenja. Naučiti se moramo razmišljati s celim telesom in ne samo z glavo. Učenje zavestne govorice telesa od nas zahteva predvsem čuječnost oziroma nenehno usmerjanje pozornosti na to, kako občutimo svoje telo. Tako um kot telo sta podvržena določenim naravnim zakonitostim, znotraj katerih se je treba naučiti, da delujemo. Na primer, prav vsakega od nas na Zemljo “vleče” gravitacija in prostor, ki ga lahko določimo v tri dimenzije in različne smeri gibanja (gor/dol, levo/desno in noter/ven). Opazujemo lahko, kako je naše telo sestavljeno; okostje in sklepi nam dajejo oporo, slednje vežejo vezi in tetive, te obdajajo različni sklopi mišičevja, obdani s kožo itn. Telo je tako kompleksen sistem, da ga znanost še zdaj ni uspela dokončno razumeti. Lahko pa ga vsak od nas poskuša razumeti skozi vsakdanje življenje in se ga nauči uporabljati čim bolj uravnoteženo in sproščeno.
To so osnovni koraki ozaveščanja govorice telesa, ki jih lahko kasneje uporabimo pri delu z bolj kompleksnim telesnim izrazom, kot je na primer delo s konjem. Če lahko rečemo, da so v telesu možgani poveljniški center, se zagotovo ravnotežje in sproščenost začneta prav tam, znotraj našega uma. Sicer je to lahko vprašanje “kure in jajca”, saj se sproščenost telesa in uma medsebojno prežemata. Vemo pa, da je naše zaznavanje tisto, ki v nadaljevanju vpliva na to, kako bo delovalo naše telo. Zaznavanje pa je posredno povezano z zavestjo oziroma z zavestnim odločanjem. Skozi očiščeno zavest, ki ni obremenjena z nenehnim konceptualiziranjem in znanjem, nakopičenim v našem spominu, temveč preko čutov (telesa) direktno izkuša realnost, lahko pridobimo direkten stik (z okoljem oziroma drugim bitjem). Skozi direkten stik pa lahko pridobimo direktno védenje, s pomočjo katerega bomo v vsakem koraku intuitivno vedeli, kako postopati.
Vzpostavljanje direktnega stika je veščina, ki temelji v veščini opazovanja delovanja našega uma, torej meditacije. Slednja nam pomaga, da pri treniranju telesa ostanemo pozorni na njegove zakonitosti in meje, tako da smo se sposobni nenehno prilagajati in spreminjati. To je naravno stanje telesne pripravljenosti, ki se izraža kot telesna prožnost in pravilno razporejanje sil. Če torej želimo pravilno razvijati in uporabljati svoje telo, se ga moramo najprej naučiti opazovati. Vzpostaviti je treba tako imenovani “začetniški um”, da vsakič znova odkrivamo sposobnosti našega telesa in da ne zapademo v navade, ki nas pahnejo v stanje neobčutljivosti. Na ta način ohranjamo telo zdravo in izostrene čute. Pri ozaveščanju govorice telesa je torej treba razviti globoko poslušanje, ki označuje poslušanje s celotnim telesom. Dobra prispodoba za takšno gibanje je ples, kjer ne poslušamo samo glasbe, temveč tudi soplesalca in prostor, po katerem se gibamo. Jahanje oziroma kakršnokoli delo s konjem je takšna umetnost gibanja, katerega cilj je zlitje – da drug drugem ne le sledimo, temveč se gibamo skupaj kot eno. Skozi zavestno govorico telesa se pri tem odvija dialog, ki poraja globoko razumevanje, ki presega konceptualno razmišljanje.
Pri višji stopnji ozaveščanja govorice telesa bomo poleg osnovnih fizikalnih danosti prav tako ozavestili energetske tokove, ki preko naše pozornosti potujejo po telesu. Energija je kot nekakšna informacija, ki potuje skozi različna središča in jih pri tem povezuje. Sklepa se, da je zanje v telesu zadolžena fascija, ki je prepredena med mišičevjem in vezmi, vse do kosti. Glavna funkcija takšnega “informiranja telesa” je, da v telesu nenehno vzpostavlja ravnotežje in sproščenost, ki vodi do telesne zbranosti. Ozaveščanje govorice telesa ima zelo veliko stopenj; od preproste hoje do kompleksnega (umetniškega) gibanja. Vsak od nas lahko začne na ta način, da se na primer pri vodenju konja poskuša osredotočati na center na dnu medenice in od tam širi pozornost naprej v okončine. Pri tem naj bo pozoren na to, ali je njegova hoja sproščena, kako polaga na tla stopala, ali so rame in roke sproščene itn. Pozornost in sproščanje, pri katerem ima ključno vlogo tudi dihanje in vzpostavljanje ravnotežja glede na sile gravitacije (pravokotno na podlago), sta izhodiščni točki vsake govorice telesa. Takšno (uravnoteženo) stanje telesne in psihične pripravljenosti lahko imenujemo nevtralno stanje. To je stanje, iz katerega smo se v vsakem trenutku sposobni spremeniti oziroma prilagoditi. Konju to stanje sporoča stanje močne stabilnosti, ki poraja zaupanje. Zaupanje pa je osnovni gradnik vsakršnega odnosa.
