Ko beseda nanese na nagrado, si ljudje običajno predstavljamo take in drugačne priboljške, košček sira, košček mesa, najljubšo igračo, božanje ali pohvalo. Običajno ocenjujemo vrednost določene nagrade glede na naše prepričanje, pri tem pa pozabimo vprašati našega psa, kaj on res najbolj ceni.
Mnogi ljudje in pasje šole vztrajajo pri nagrajevanju s priboljški. Za to je seveda več razlogov. Prvi je vsekakor, da je tako nagrajevanje enostavno. V torbici za priboljške imamo nekaj hrane (briketi, kupljeni priboljški, koščki sira ipd.). Po potrebi torbico odpremo in psu ponudimo priboljšek. Pes priboljšek poje in malo možnosti je, da bi s tem vznemirili drugega psa v skupini, ki dela s svojim skrbnikom.
Če naš pes obožuje igrače in priboljšek zamenjamo za igračo, z njo mahamo po zraku ter se s psom igramo, to lahko pritegne pozornost drugih psov, ki bi se nato radi vključili v igro ali pa jim je naša živahna igra neprijetna. S tega vidika je torej priboljšek manj sporen. Poleg tega je priboljšek hrana. Hrana je pomembna za preživetje, zato bo večina psov izkoristila vsako priložnost, da se nahrani, predvsem če smo ga pred tem pustili lačnega, da bo bolj »motiviran« za delo z nami.
Čeprav nam v pasji šoli nagrajevanje s priboljški pride prav, pa bi bilo do našega psa pošteno, da mu v vsakdanjem življenju ponudimo nagrado, ki je njemu ljuba. Tudi če imamo psa, ki je nor na hrano in poje vse, kar mu ponudimo, mu lahko dan popestrimo tako, da mu damo na izbiro različne priboljške ter opazujemo, kaj bo izbral.
V vsako roko vzamemo priboljšek in obe z zaprto pestjo ponudimo psu. Pri tem pazimo, da sta roki čim bolj enakomerno oddaljeni od psa, drugače bo izbral tisto, ki je bližje, ne glede na to, kateri priboljšek je v njej. Tistega, ki ga izbere, seveda dobi.
V naslednjem poskusu imamo v eni roki tak priboljšek, kot ga je izbral prvič, v drugi pa novo vrsto priboljška. Spet ponudimo psu izbiro. Tako lahko naredimo lestvico priboljškov. Tiste priboljške pri repu lestvice uporabljamo za vsakdanje, običajne pohvale. Tiste, nad katerimi je pes najbolj navdušen, pa lahko uporabljamo za izredne uspehe.
Enako lahko preizkusimo, kaj je psu ljubše – priboljšek ali igrača. Po istem postopku nato izberemo tudi najljubšo igračo, ki jo lahko uporabljamo kot nagrado. Če naj bi bila igrača nagrada, jo moramo psu na koncu seveda prepustiti, saj si je nagrado prislužil in je njegova.
Če jo vseeno želimo imeti pospravljeno, potem počakamo, da postane psu nezanimiva in jo umaknemo šele takrat. V kolikor imamo igračo vedno v lasti mi, to ni nagrada. Če se z igračo s psom igramo, je nagrada igra in ne igrača.
Če se nam zgodi, da naš pes ne reagira na nobeno nagrajevanje, zavrača priboljške, ignorira igrače, po možnosti ignorira tudi nas, bodimo pozorni na situacijo.
Tako vedenje namreč nakazuje na velik stres oziroma slabo počutje. Psa iz take situacije takoj odstranimo in poskušamo ugotoviti, kaj je povzročilo nelagodje oziroma stres. Po potrebi poskrbimo, da psa pregleda veterinar.
Kaznovanje samo po sebi prinese veliko slabega, uporaba pretirane kazni pa je kruta in ni nič drugega kot mučenje. Velika verjetnost je, da boste s kaznovanjem povzročili agresivne odzive vašega psa. Bodisi usmerjene na vas kot odgovor oziroma reakcijo na vaše grožnje bodisi pa bo nabrano negativno energijo preusmeril na druge pse ali ljudi. Najmanj, kar kaznovanje povzroči, je krhanje zaupanja med skrbnikom in psom.
Preden psa kaznujete, razmislite, če ste res naredili dovolj, da pes razume, kaj od njega želite. Če se vam zdi, da razume, pa se vprašajte, zakaj se vam upira. Običajno se za nesodelovanjem skriva nesigurnost, nezaupanje, strah ali celo bolečina. Ničesar od naštetega se ne odpravlja s kaznovanjem, zato pripravite priboljške in igrače ter vprašajte svojega psa, česa se v tistem trenutku bolj veseli.
