Vsak pes, vsak človek, vsako živo bitje ima svojo zgodbo. Zgodba vašega psa je sestavljena iz zgodb, ki so mu jih predali njegovi predniki, iz njegovih izkušenj tekom odraščanja, njegove telesne zgradbe in načina, kako organizira svoje telo med gibanjem ali počitkom ter kako se odziva na vse informacije iz svojega okolja.
Če boste svojega psa poglobljeno opazovali, boste morda ugotovili, da je vredno spremeniti nekatere skupne igre, razmislili o vlogi, ki jo lahko ima prehrana v povezavi z vedenjem in udobjem vašega psa, o pomenu prekrivanja spolzkih tal v stanovanju in o prednostih bolj pozornega ravnanja in vzgoje vašega pasjega spremljevalca. Morda boste začeli spoznavati, da čeprav ste psa na primer naučili, da sesalnika ne sme napadati, se čustveni odziv vašega psa na hrup in gibanje ni spremenil. Ko vklopite sesalnik, je njegovo telo še vedno napeto, še vedno ne more jesti ponujenih priboljškov in še vedno obrača glavo vstran, se oblizuje ali zeha, dokler stroja ne izklopite ali pospravite. Učenje nezdružljivega ali nadomestnega vedenja s katerokoli metodo ni enako odpravljanju osnovnih razlogov za vedenje, ki bi ga morda želeli spremeniti. Spodbujanje psa, da gre na svoj prostor, ko pridejo obiski, lahko sicer pomaga ohraniti razdaljo med njimi in prepreči neželeni telesni stik, vendar psu ne pomaga, da bi se počutil varno in umirjeno, ko je v njegovem domu neznana oseba.
Večja ozaveščenost nam pomaga, da ponovno razmislimo o svojih prepričanjih in morda podvomimo v nekatera obstoječa znanja. Pomaga nam lahko, da razmislimo o vadbi in potencialnih sprožilcih neugodja našega psa, o njegovi vzgoji in nas spodbudi, da se vprašamo, če je to, kar zahtevamo ali pričakujemo od svojega psa, realno, primerno, potrebno ali pošteno. Morda bomo začeli hitreje prepoznavati, kdaj naš pes potrebuje neposredno pomoč in podporo ter kdaj je bolje, da ga pustimo pri miru. Morda bomo na našo grozo ugotovili, da so naša dobronamerna dejanja povzročila ali okrepila prav tisto vedenje, ki ga želimo spremeniti ali odpraviti.
Čeprav sta poglobljeno opazovanje in razumevanje naših psov lahko vznemirljiva in navdušujoča, lahko novopridobljeno znanje včasih sproži občutke obžalovanja ali krivde. Čeprav je to neprijetno, pa je pogosto neizogiben del procesa učenja. Ko vemo več, lahko naredimo več. Ko vemo bolje, smo lahko boljši. Naši neverjetni kosmati spremljevalci pa bodo poželi sadove naše predanosti in pripravljenosti spreminjanja naših prepričanj.
Skrbništvo psa je polno bogatih nagrad in hkrati velike odgovornosti. Živeti s psom je privilegij in ne človekova pravica. Miren pasji prijatelj, ki nam v težkih časih potrpežljivo stoji ob strani, pozdravlja obiskovalce z mahajočim repom, nas nasmeji, nas spremlja na pustolovščinah, ko raziskujemo naravo, in mirno stoji ter opazuje, ko se ustavimo in občudujemo osupljiv razgled ob poti, so idilične sanje, ki jih imajo mnogi skrbniki psov, še preden se lotijo iskanja popolnega življenjskega sopotnika. Tako kot za vsak partnerski odnos v našem življenju pa so za globoko, vzajemno povezavo z našim psom in medsebojno zaupanje potrebni čas, razumevanje in potrpljenje.
Vsak pes ima svojo zgodbo, ne glede na starost. Mladiček ni nepopisan list papirja, saj so njegovo zgodbo oblikovale njegove zgodnje izkušnje, starši, čustveno in telesno počutje, predniki in okolje. Ko mladički odraščajo, lahko zgodnje izkušnje in morebitne zdravstvene težave postanejo bolj očitne. Čeprav se morda zdi, da se v puberteti začnejo pojavljati nekatera prej neopažena težavna vedenja, so v resnici le redko nova. Največkrat so povezana z genetskimi danostmi, zgodovino zgodnjih izkušenj in bolj subtilnimi odzivi, povezanimi s čustvenim in/ali fizičnim nelagodjem, ki jih je pes kazal kot mladič, vendar so bili nenamerno spregledani.
Vsi psi potrebujejo čas za učenje in rast – tako kot ljudje. Nerealna pričakovanja o tem, česa naj bi se pes naučil, v kakšnem časovnem okviru in kako naj bi se nato obnašal vse življenje, so pogost izziv za mnoge pse. To nerazumevanje lahko povzroči pritisk tudi na nekatere skrbnike, saj lahko drugi ljudje, ki so del zgodbe našega pasjega spremljevalca, četudi za kratek čas, pričakujejo, da bodo vsi psi uživali v telesnem stiku (tudi s tujcem), da se bodo družili z drugimi psi, ko bodo zunaj, da bodo tiho, dokler ne bodo povabljeni k sodelovanju, da bodo dosledni in predvidljivi v vedno spreminjajočem se svetu ter da bodo vse spretnosti, ki so jih morda pridobili v mladosti,ohranjali vse življenje. Če pes kaže tesnobo, je občutljiv na hrup ali na prigovarjanje osebe ali drugega psa, če grize pohištvo, ko ostane sam, se ob pozdravu ali igri oglaša, se ne vrne na poziv ali se težko uči, ga lahko ljudje, ki imajo vrzeli v svojem znanju o psih, označijo za dominantnega, motečega, nesramnega, trmastega, neumnega ali nespoštljivega. Strah in nerazumevanje lahko povzročita zmedo in konflikte, vendar lahko psi in njihovi skrbniki s pravo podporo skupaj premagujejo vzpone in padce v življenju, preživijo nevihte, ki so lahko za mnoge del pasjega skrbništva, in si skupaj oddahnejo, ko so na vidiku mirnejše vode.
Psi so izredno darežljivi in razumevajoči spremljevalci, ki imajo naravno moč, da oblikujejo in izboljšujejo naša življenja od trenutka, ko jih prvič srečamo. Za čuteča bitja, ki tako veliko dajejo, psi v zameno zahtevajo zelo malo. Vsakdo, ki je imel priložnost svoje življenje deliti s svojim pasjim prijateljem, se bo zlahka strinjal, da nam psi podarijo veliko več, kot bi jim mi lahko kdajkoli povrnili.
