Objavljeno: 26. maja, 20217.1 min read

Naravna oskrba konja kot presečišče dveh svetov

Konjeniška tradicija se je razvijala zelo dolgo, velik del človeške zgodovine. Vse znanje in izkušnje, pridobljene v zavezništvu s to plemenito živaljo, pa za nas nimajo le praktične vrednosti, temveč iz tega črpamo tudi za duhovni oziroma filozofski razmislek. Delo s konjem nam namreč po svoje omogoča tudi vpogled v možnosti razvoja našega odnosa do okolja (narave), različnih drugih bitij in ne nazadnje do samega sebe. Kajti to, kako skrbimo za konja, je slika naše osebnosti, taka refleksija pa je možnost za prevrednotenje našega načina življenja in s tem nenehnega učenja.

Ljudje smo razvili veliko različnih konjeniških panog in v njih lahko opazimo zelo različne pristope h komunikaciji in delu s konji. Za vsakim načinom delovanja sta določeni teoretična in praktična podlaga s svojimi posebnostmi, nanašajočimi se na določene potrebe, človeka in konja, v določenem prostoru in času. Na oskrbo konja je zato treba gledati celostno, z razumevanjem in iskanjem tako različnih svetov človeka in konja.

 Mongoli so eno redkih ljudstev, ki še zdaj živijo in potujejo skupaj s svojimi konji in predstavljajo eno od naravnih presečišč med svetom konja in človeka .

Konj je živo bitje, in ga po delu ne moremo kar izključiti, kot avtomobil, in ga parkirati v garažo. Zanj moramo poskrbeti, tako da mu omogočimo ustrezne razmere za zadovoljitev njegovih življenjskih potreb. To je v našem odnosu s konjem velikokrat ključni del, saj lahko delamo z njim le nekaj ur na dan, preostali del dneva pa je prepuščen temu, kar smo mu namenili, ko nas ni zraven.

Za vsakega lastnika konja je zato izredno pomembno, da razvije razumevanje, da tudi vse to, kar konj doživlja, ko nas ni zraven, vpliva na naš odnos z njim in da smo za to odgovorni v prvi vrst mi sami.

Konji imajo razmeroma dolgo življenjsko dobo, živijo tudi 30, 40, celo 50 let. Če jim omogočimo življenje, ki ustreza njihovi naravi in jim tako zagotavlja zdravje, lahko preživljamo z njimi zelo produktiven čas še dolgo v njihovo starost. V nasprotnem primeru pa lahko imajo velike težave že zelo zgodaj, že v mladosti, to pa ne pomeni le slabega življenja za konja, temveč tudi velik strošek in nezadovoljstvo za nas.

Zato je z več vidikov resnično vredno, da se poglobimo v konjevo osnovno naravo oziroma njegove naravne potrebe, hkrati pa premislimo o tem, kako lahko njegove potrebe uskladimo s svojimi, saj bomo le tako lahko delovali v dobro obeh in poskrbeli tudi za kakovost in trajnost odnosa.

Konjevim naravnim potrebam je potrebno prisluhniti.

Konja je treba spoznavati iz dveh smeri, in sicer spoznavati značilnosti njegove vrste (kakšno hrano potrebuje, koliko gibanja in kakšno …), hkrati pa tudi kot nam sorodno bitje, ki ima enake potrebe kot mi (potrebe po varnosti, razumevanju, bližini …). Z njegovo udomačitvijo sta postala naša svetova tesno prepletena, a konjeve potrebe ostajajo kljub temu enake, kot bi bile, če bi živel svobodno, brez človeka, in se lahko zelo razlikujejo od tega, kar si kot njegove potrebe predstavljamo mi, iz svoje človeške perspektive.

Hkrati pa je vsak konj tudi individum s svojo naravo, zato je ključnega pomena tudi to, da se ga učimo spoznavati s pomočjo izkušenj in z empatijo ter da ne sledimo slepo samo določenemu učenju oziroma tradiciji. V odnosu z njim se je treba naučiti razmišljati s svojo glavo in poslušati svoje občutke, da lahko prepoznamo, kaj nam »govori« sam konj. Le tako bomo lahko poskrbeli za njegove individualne potrebe.

Spoznati moramo iz kje izhajajo konjeve narevne potrebe in razviti razumevanje skozi sočutje.

Lahko bi rekli, da je definicija naravnega pristopa k oskrbi konja in k delu z njim prav to, da se poglabljamo v osnovno naravo obeh svetov, konjevega in našega, in da na njunih presečiščih tkemo komunikacijo, kakršna je potrebna za kakovostno sobivanje.

Sodobni človek hrepeni po ponovni vzpostavitvi stika z naravo, to pa se kaže v konjeniškem svetu kot iskanje pristnega (naravnega) stika s konjem, z zanimanjem za njegovo naravno vedenje, govorico telesa, naravne vzorce prehranjevanja itd.

PRIPOROČAMO TUDI BRANJE PRISPEVKA: Presečišče med tradicijo in novimi spoznanji, prvi del

Da človek lahko razvija takšno pristno zanimanje, pa mora najprej vzpostaviti naravni stik s samim sabo, saj lahko šele tako z lastno izkušnjo občuti in razume, kako ti naravni vzorci delujejo oziroma kako se medsebojno povezujejo. 

Šele s prepoznavanjem lastnih vzorcev lahko razvijemo razumevanje posledic lastnih odločitev oziroma dejanj in njihovega dolgoročnega vplivana na nas in na našega konja.

Konji čutijo kdaj se trudimo delovati v skupno dobro in le na ta način lahko gradimo na trdnem in dolgotrajnem odnosu.

S tem, da smo konju omejili prostor, smo mu bistveno omejili tudi možnost samostojnega odločanja, zato pa smo v odnosu z njim mi tisti, ki nosi glavno odgovornost tudi zanj. Prevzemanje odgovornosti je torej ključno za to, da bodo naši konji v nas prepoznali vrednega vodjo, saj oni dobro vedo oziroma občutijo, kdaj se trudimo delovati v skupno dobro.

Napake so sicer nujni del življenja, a konju praviloma ne bomo naredili nepopravljive škode, če se bomo ves čas trudili delovati nesebično oziroma s posluhom za drugega. Naravno oskrbo konj in delo z njimi je zato treba razumeti kot nenehen razvoj in učenje, s spoznavanjem naših in konjevih naravnih danosti, ki so za nas lahko kot kažipot na dolgi skupni poti.

HOME
ŽIVALSKI SOPOTNIKI
KONJI

Avtor: Neja Magdalenc, akademska kiparka in inštruktorica

O MENI
Zajahovanje iz leve
Naravna oskrba kopit - kaj so nas naučili ameriški mustangi