Eden zanimivejših naravnih pristopov k oskrbi konja je t. i. režim barefoot, ki se je razvil šele v zadnjih desetletjih, z raziskovanjem prepletanja naravnih mehanizmov, s čimer ponuja med drugim tudi možnost prevrednotenja človekove vloge v odnosu do narave. Ta režim oskrbe zagovarja v osnovi, da konji za življenje in delo ne potrebujejo podkev, to pa pomeni v bistvu še veliko več kot samo to, da na kopito ne pribijamo železa. Ta pristop namreč ne ponuja le napredne rešitve za oskrbo kopit, temveč je to dovršen sistem za oskrbo konja, ki postavlja pod vprašaj tradicijo in poziva k razmisleku o novih možnostih delovanja med naravnim in umetnim. Umetno je to, kar je naredil človek, to pa še ne pomeni, da mora biti to, kar počne, v nasprotju z naravnim, kot so, na primer, železne podkve, temveč lahko s tem z naravo sodeluje in jo celo dopolnjuje.
To, da lahko konji opravljajo težka dela in vse življenje funkcionirajo tudi brez umetne zaščite kopit, pa zahteva, da poskrbimo zanje na način, ki natančno ustreza njihovi naravi – pasmi, značilnemu gibanju, prebavi itd. – in se hkrati ustrezno povezuje tudi z drugimi naravnimi procesi, ki jih predstavljajo življenjsko okolje, letni časi, čredna dinamika …
Ker se naravni sistemi nenehno spreminjajo, zahteva taka naravna oskrba od človeka tudi nenehno pozornost, iznajdljivost in ustvarjalnost. Režim barefoot tako ne ponuja preprostih hitrih rešitev, temveč želi predvsem z okrivanjem procesov spodbuditi postopen (naravni) razvoj. Tak pristop zahteva včasih veliko prilagajanja in potrpežljivosti, a gradi na trdnih temeljih, ki lahko delujejo tudi kot gradniki, ki omogočajo mnoge druge pristope in načine, saj izhajajo iz osnovne narave konja.
Večinoma so tako oskrbovani konji zdravi, sposobni razvijati svojo polno atletsko moč in to ohranjajo tudi v starejših letih, zato pa tudi z zadovoljstvom sodelujejo s človekom. Ta način oskrbe ni nujno edini, ki lahko poskrbi za konja tako, da je zdrav in zadovoljen, težko pa spregledamo dejstvo, da je narava, s ciljem preživetja, milijone let stremela k perfekciji.
Dokaz za to je tudi uspeh režima barefoot pri rehabilitaciji konj z mnogimi hudimi, včasih navidezno nepopravljivimi težavami, kot so laminitis, bolezen zakopitnice, različne vrste šepavosti, prebavne motnje ipd.
Začetnik gibanja barefoot je nekdanji kovač Jaime Jackson, ki se je začel spraševati, zakaj so ameriški mustangi tako čili in zdravi, kljub temu da živijo v tako zahtevnih razmerah. Mustangi so potomci nekoč udomačenih konj, ki so potem, ko so zavojevalcem Amerike ušli, spet podivjali. Ti konji brez težav galopirajo s polnim zanosom tudi po kamnitih pobočjih, nikoli ne šepajo, nimajo kolik in so izredno mišičasti in lepo rejeni, in to kljub življenju v zahtevnem okolju, kjer trava raste le v redkih majhnih šopih.
Jackson je imel možnost preučevati konje različnih tipov in starosti v zbirnih oborah ameriškega biroja za upravljanje zemljišč in je pri tem opazil, da imajo vsi posebno obliko kopit, ki kaže na močno obrabo. Precej časa je preživel tudi v njihovem naravnem okolju in opazoval njihove vzorce obnašanja, gibanja, socialnega življenja, prehranjevanja …
Spoznal je, da je prav vse v načinu življenja konja vzajemno delujoče in da se je ta oblika kopit pri konjih, ki so pristali v ujetništvu, takoj začela spreminjati in da so se marsikdaj začele pojavljati različne deformacije in bolezni, ki so znane pri domačih konjih.
Kot izkušen kovač je začel povezovati ključne informacije, potrebne za razumevanje, kako nastane določena oblika kopita, kako se povezujejo njegove notranje in zunanje strukture in kako se vse skupaj povezuje z naravnimi gibalnimi in prebavnimi mehanizmi. Jackson je torej odprl vrata v ta kompleksni spoznavni svet, svoj del pa so k temu raziskovanju nato prispevali še mnogi drugi in rodilo se je pravo »barefoot gibanje«.
Razkril se nam je neverjetno kompleksen naravni mehanizem, ki kaže popolnost naravnega inženiringa. Kopito se je izkazalo za zelo kompleksno formo, ki je posledica konjevega načina gibanja, nanjo pa vpliva še mnogo drugih faktorjev, kot so prehrana, vrsta podlage, po kateri se konj giba, psihično počutje itd. Vse to je med seboj organsko povezano in prepleteno.
Iz oblike kopita lahko tako razberemo celo vrsto edinstvenih značilnosti konja – na njih se pokaže, ali konju določena hrana ustreza, kakšni so njegovi gibalni vzorci, ali ima v določenem predelu telesa bolečine. Vsako kopito posebej lahko beremo kot nekakšen zemljevid, ki nam ponuja izhodišča za nadaljnje raziskovanje.
Če smo dovolj izurjeni, da prepoznamo informacije, ki nam jih sporoča konj oziroma njegovo kopito in če imamo dovolj znanja in ročne spretnosti, pa lahko z oblikovanjem kopitne kapsule delno vplivamo nazaj na mehanizme, ki so soustvarili njegovo značilno formo.
Seveda pa je ključno, da tudi tu pristopamo celostno in da po potrebi hkrati z oblikovanjem kopita spreminjamo tudi dejavnike, kot so hrana, okolje, način dela s konjem … Eno brez drugega ne gre, saj je vse med seboj tesno prepleteno in povezano.
V režimu barefoot se človekovo delo torej povezuje z naravnimi procesi in konju pomaga uravnotežiti to, kar mu je človek odvzel – to je popolnoma naravno življenje in svobodno izbiro. Z razumevanjem naravnih struktur in mehanizmov se lahko vsaj približamo temu, da lahko rečemo, da delujemo v sožitju z naravo in da pomagamo konju živeti življenje, čim bolj podobno tistemu, ki bi ga imel, če bi živel prosto.
Dejansko se nam k naravi ni treba vračati, saj ta obstaja ves čas kot sestavni del življenja vsakega živega bitja in se ves čas izraža v različnih telesnih in psihičnih procesih. Samo potruditi se jo moramo odkrivati in razumeti kot nekaj, kar nam omogoča zdravje in pristno povezanost s svetom, v katerem živimo.
