Vsak skrbnik živali si želi, da mu nikoli ne bi bilo treba poklicati veterinarja, v to ne dvomim. Tako kot so bolezni in poškodbe sestavni del naših življenj, pa so žal tudi sestavni del življenj naših živali. Čeprav je na neki točki bolezen ali poškodba neizogibna, konec koncev smo vsi narejeni tako, da se na eni točki moramo postarati, pa se da veliko postoriti, da se potrebo po veterinarskem zdravljenju čim bolj omeji. Zelo pomembno vlogo pri tem ima primerna oskrba naših živali, kar je zelo lepo razvidno, če pogledamo naše konje. O osnovni oskrbi in potrebah, ki jih imajo naši konji, je napisanih že več prispevkov, v tem pa se bom posvetila predvsem veterinarski vlogi – kaj vse moramo in kaj lahko kot skrbniki konj delamo preventivno, kako ukrepati, ko pride do določenih situacij, kaj lahko v teh situacijah od veterinarja pričakujemo in, žal neizogibna tema, kdaj in kako ukrepati, ko je čas za slovo.
Kot sem že napisala, je primerna oskrba izredno pomembna za preprečevanje bolezni in poškodb in je tudi najpomembnejši del preventive. Brez primernega načina prehranjevanja, primernega načina bivanja, zadostne količine gibanja in družbe, je verjetnost za pojav zdravstvenih (in tudi psihičnih) težav zelo velika. Žal pa se tudi ob, za konje popolni oskrbi, lahko pojavijo težave. Kaj so torej glavne stvari, s katerimi mora biti seznanjen vsak skrbnik in katere so tiste stvari, ki jih mora izvajati preventivno?
Antiparazitiki
Tako kot pri vseh ostalih domačih in divjih živalih so tudi pri konjih zajedavci del naravnega okolja. Ko govorimo o notranjih parazitih so pri konjih najpogostejši različni ploski in valjasti črvi (trakulje). V manjših količinah so običajni prebivalci konjskih prebavil, težave pa povzročajo, ko se preveč razmnožijo.
Temu so predvsem podvrženi zelo mladi konji, starejši konji in konji s slabšim imunskim sistemom. Konji, ki se spopadajo s preveliko količino parazitov lahko izgubljajo na teži, imajo slabo dlako, so bolj apatični, se drgnejo po repu ali pa imajo celo kolike.
Priporočljivo je, da se konje večkrat letno tretira proti parazitom, najbolje, na podlagi analize blata. Pri analizi blata se preverja količino jajčec, ki jih zajedavci izločajo in na podlagi tega števila se lahko oceni približno stopnjo invadiranosti, moramo pa se zavedati, da ta metoda preverjanja ni popolnoma zanesljiva.
Za odpravljanje parazitov imamo na voljo več različnih preparatov, njihovo uporabo naj svetuje veterinar, glede na situacijo v dotični čredi, po zdravljenju proti parazitom pa je priporočljivo pri konjih opraviti tudi kuro s probiotiki.
Cepljenje
Pri konjih imamo na voljo več cepiv, v prvi vrsti je vsekakor smiselno izpostaviti cepljenje proti tetanusu. Tetanus povzroča bakterija Clostridium tetani, ki je prisotna povsod v okolju. V telo vstopi skozi poškodovano kožo ali sluznico, pogosto skozi majhne rane, ki jih niti ne opazimo, zato je najboljša zaščita cepljenje. S cepljenjem začnemo že pri žrebetih, pri starosti 5 mesecev, nato ponovimo po 4 – 6 tednih, ponovimo čez 1 leto, nato pa nadaljujemo s cepljenjem po navodilih. Cepljenje proti tetanusu ne nudi 100% zaščite pred boleznijo, je pa verjetnost za bolezen dosti manjša pri cepljenih živalih v primerjavi z necepljenimi.
Poleg cepiva proti tetanusu konje pogosto cepimo tudi proti kužnemu kašlju (influenci). Predvsem se cepi konje, ki se udeležujejo raznih tekmovanj in prireditev in sicer se cepi s prvo dozo, čez 4 – 6 tednov se ponovi z drugo dozo, nato pa se izvaja letno cepljenje. Pri kateri starosti je potrebno cepiti žrebeta je odvisno tudi od statusa cepljenja kobile pred brejostjo, zato se o tem vedno posvetujte s svojim veterinarjem.
Obstajajo še druga cepiva, predvsem aktualno je trenutno cepivo proti herpes virusom. Imunski odgovor posamične živali je močno odvisen od zdravstvenega stanja živali ob cepljenju, zato je potrebno pred vsakim cepljenje konje vedno podrobno pregledati in opraviti celoten klinični pregled.
Oskrba zob
Konjem zobje celo življenje izraščajo. Nekateri konji lahko ob primerni prehrani sami dokaj dobro kontrolirajo obrabo zob, pogosto pa je potrebna veterinarska pomoč. Priporočljivo je, da se pri konju enkrat letno opravi stomatološki pregled (pri starejših konjih ali konjih s patologijami v ustih je priporočljivo bolj pogosto), kjer se preveri stanje zobovja in opravi potrebne korekcije.
Najpogostejše patologije, ki jih srečamo v konjskih ustih so ostri izrastki na lični strani zgornjih zob in na jezični strani spodnjih zob, ki lahko, če jih ne korigiramo, povzročajo hude razjede in bolečine v ustih.
Poleg ostrih izrastkov pogosto najdemo tudi nepravilno obrabo posamičnih zob, kar lahko ovira normalno gibanje čeljusti, bolečine v čeljustnem sklepu in vratu, te bolečine pa se lahko razširijo naprej po celotnem hrbtu, vse do zadnjih nog.
Preventivni pregledi in redne korekcije zobovja so torej izredno pomembni za kvalitetno življenje vsakega konja zato se vsem skrbnikom konj močno priporoča, da vsaj enkrat letno opravijo kontrolni pregled stanja v ustni votlini konj.
Oskrba kopit
Kopita so roževinaste tvorbe na spodnjem delu vseh štirih okončin. So eden izmed čudežev narave, ki ob primerni oskrbi in zdravem stanju konjem omogočajo, da se gibajo čez raznorazne podlage. Pogost je izraz, da imajo konji 5 src – eno veliko srce in štiri manjša srca v vsakem kopitu. Skozi konjska kopita se namreč prečrpajo ogromne količine krvi in brez funkcionalnih, zdravih nog, tudi ne moremo imeti zdravega konja.
Tudi poškodbe in kronične bolečine so pogosto povezane z neprimerno ali pomanjkljivo oskrbo kopit. Glede načina oskrbe kopit imam več možnost – tradicionalno so bili konji najpogosteje kovani, vedno več konj pa odlično (če ne celo bolje) funkcionira brez podkev, seveda ob primerni oskrbi kopit.
Iz vidika naravne oskrbe konja je priporočljivo, da so konji bosi, živijo na primerni podlagi, s primerno prehrano in pravilno oskrbo kopit. Pri konjih, za katere se oceni, da vsakodnevne aktivnosti težje opravljajo, ko so bosi, pa imamo na voljo posebne čevlje, lepljenje podkvic ali pa klasično kovanje.
Ne glede na način oskrbe kopit, ki ga za konja izberemo, pa mora le-ta biti redna, na 4-6 tednov, kvalitetna, individualno prilagojena (tukaj pride do izraza pomembnost sodelovanja med veterinarjem in kovačem) in konjem ne sme povzročati bolečin.
Redni veterinarski pregledi
Smiselno je, da konjem enkrat letno veterinar opravi klinični pregled, kar je večinoma v povezavi s cepljenjem ali s korekcijo zobovja. Vsakič pred cepljenjem ali sedacijo je namreč potreben pregled, ki zajema vsaj osluškovanje srca in dihal. Priporočljivo je tudi, da se občasno opravi analizo krvi, ki zajema tudi pregled različnih mineralov v krvi.
Predvsem smiselno je to pri starejših konjih, pri konjih, ki okrevajo po bolezenskih stanjih in pri konjih, ki so v intenzivnem treningu. Pogostejša bolezenska stanja, s katerimi se srečamo pri konjih so razne preobčutljivosti (alergije), hormonske težave (Kušingov sindrom), težave s kopiti (laminitis, gnilobne in bakterijske infekcije, asbcesi), bakterijske infekcije, kožne spremembe in bolezni ali poškodbe oči.
Veterinarska intervencija
Katere so tiste situacije, ko je veterinarska intervencija nujna?
- Vse sveže rane, sploh, če se nahajajo na sklepih. Rane pri konjih so lahko velik izziv za celjenje in je zato zelo pomembno, da jih v čim zgodnejši fazi primerno obravnavamo. S tem lahko občutno skrajšamo čas celjenja rane in zmanjšamo brazgotino ob celjenju, v primeru, da gre za rano na sklepu, pa lahko s pravočasnim in primernim ukrepanjem celo preprečimo najhujše.
- Šepanje. Šepanja razlikujemo po stopnjah jakosti, od blažjega do zelo hudega šepanja. Ob blažjih šepanjih lahko konju namenimo kakšen dan ali dva počitka in spremljamo, kaj se s šepanjem dogaja. Če se ne izboljša ali se kljub počitku celo poslabša, je priporočljivo, da konja pregleda veterinar. Prav tako je treba poklicati veterinarja ob vseh hujših šepanjih – konj zelo težko/ne stopi na nogo, očitno razbremenjuje eno nogo, se ves čas prestopa …
- Sprememba obnašanja. Konji sicer ne morejo govoriti, lahko pa zelo jasno nakažejo, ko jih nekaj boli. To se večinoma kaže s spremembo obnašanja, ko se konj začne upirati, se v boksu obrača stran od nas, nakazuje na ugriz/brco med sedlanjem/krtačenjem/jahanjem…, se začne med jahanjem ustavljati, ne dovoli dotikanja določenega dela telesa itd. Z obnašanjem nam vedno nekaj sporočajo in pogosto je to bolečina. Ob takšnih znakih je potrebna pomoč veterinarja, saj samo s šolanjem in treniranjem težav ne bomo uspeli odpraviti.
Priporočam, da se ob najmanjšem dvomu vedno najprej obrnete na veterinarja, ki mu zaupate, po nasvet h kolegom konjarjem pa lahko greste kadarkoli kasneje. Tukaj je naštetih še nekaj dodatnih bolezenskih stanj, ki zahtevajo takojšnje krepanje s strani veterinarja:
- Bolezni: vsa vročična stanja, kašelj, pohitreno dihanje, izcedek iz nosu, ki ni serozen, zahtevajo čim prejšnje ukrepanje s strani veterinarja.
- Kolike: Beseda, ki se je boji vsak skrbnik konj in sicer gre za bolečino v trebuhu, ki se pri konjih kaže s pomanjkanjem apetita, brcanjem ali grizenjem v trebuh, potenjem in valjanjem. Vzrokov za kolike je veliko, med drugim so lahko zaradi prebavnih težav – nabiranje plina, driska, premik črevesja, zaradi razjed v želodcu ali v črevesju, lahko celo zaradi težav z ledvicami. Kolike so vedno urgentna stanja in zahtevajo natančen pregled s strani veterinarja, ki se spozna na konje. Pregled pri koliki zajema vsaj klinični pregled, osluškovanje abdomna, rektalni pregled, zelo priporočljivo pa je še, da veterinar opravi tudi analizo krvi in ultrazvočni pregled trebuha. Kolike se lahko usodno končajo, s pravočasnim in primernim ukrepanjem pa lahko najslabši scenarij pogosto preprečimo.
Slovo
Žal je neizogibno, da se bomo na eni točki sobivanja z našimi živalmi srečali tudi s težko odločitvijo, kdaj je čas, da se poslovimo. Veterinarji skrbnikom pogosto rečemo, da žival pokaže, kdaj je čas za slovo. In včasih je res tako, včasih je za skrbnike zelo očitno, kdaj je treba sprejeti primerno odločitev, včasih pa je to težje.
Sploh pri konjih, ki kot plenske živali vse težave in bolečine zelo dolgo in dobro skrivajo. Zato je pomembno, da imate kot skrbnik razvit dober odnos s svojim veterinarjem. Veterinar bo vašo žival poznal in vam bo lažje pomagal pri usmerjanju v pravilno odločitev. In ko nastopi čas, ko je najbolj poštena odločitev za vašo žival, da jo pustite oditi, se z veterinarjem skrbno pogovorite o poteku evtanazije.
