Kaj je kliker in kako ga uporabljamo?
Kliker je majhna, običajno plastična naprava, ki ustvarja kovinski zvok. Uporablja se kot označevalec vedenja. Označevalec vedenja je potrditev, da je bil gib, ki ga je pes naredil, pravilen oziroma se pes giblje v pravo smer. Zvoku sledi nagrada, ki je običajno priboljšek.
V začetnih korakih nagrajevanja na delo s klikerjem si zvok in nagrada v najboljšem primeru sledita z zamikom ene sekunde. Kasneje se zamik povečuje in kliker se uporablja za premostitev časa med izvedenim gibom oziroma vedenjem in nagrado. To je uporabno predvsem takrat, kadar psa usmerjamo na določeni razdalji. Potrditev določenega giba, ki lahko traja le nekaj trenutkov, mora biti takojšnja. Nagrada pa lahko sledi malo kasneje.
Kliker in oblikovanje vedenja
Vsako vedenje je sestavljeno iz več elementov. V odvisnosti od zahtevnosti vedenja, so ti elementi lahko hitrost gibanja, usmeritev in položaj telesa, glave, ušes ali tac, organizacija telesa in podobno. Ti elementi vedenja se v vsakdanjem življenju našega psa pojavljajo spontano, usmerjeno ali naključno. Kadar želimo, da pes izvede določeno vedenje, okrepimo pojavnost in želeno zaporedje elementov, ki določeno vedenje sestavljajo.
Oblikovanje vedenja je torej proces, tekom katerega nagrajujemo uspehe po majhnih korakih. Nagrajujemo posamezne elemente in gibe, ki bodo našega psa pripeljali do končne oblike vedenja.
Če na primer želimo psa naučiti, da na naš znak pospravi svoje igrače, lahko to vedenje razbijemo na majhne korake. Koraki, ki bi jih v tem primeru uporabili, bi lahko bili prepoznavanje določene igrače, iskanje igrače, pobiranje igrače z gobcem, držanje igrače v gobcu, prenašanje igrače do predala in spuščanje igrače v predal.
Prvi korak je torej pobiranje igrače. Za hitrejše in učinkovitejše učenje razbijemo ta korak na posamezne elemente in vsak najmanjši element potrdimo s klikerjem ter nagradimo.
Kako zgleda učenje s klikerjem?
Ko pes že ve, da kliker pomeni, da kmalu sledi nagrada v obliki priboljška, se lotimo oblikovanja vedenja. Vsakič, ko se pes obrne proti igrači, vedenje potrdimo s klikerjem in nagradimo. Pes bo kmalu ugotovil, da vsakič, ko se obrne proti igrači, sledi nekaj dobrega. Nato počasi stopnjujemo zahtevnost tako, da počakamo ne samo, da se obrne proti igrači, ampak da proti njej tudi stopi. Ko smo prepričani, da razume, da nagrado prinese približevanje igrači, lahko zahtevamo naslednji element. Naslednji element je dotikanje igrače. Zopet nagradimo vsak gib, ki bi lahko pomenil, da se bo pes dotaknil igrače. Postopek ponavljamo toliko časa, dokler nismo zadovoljni z rezultatom.
Uporaba klikerja je torej smiselna v procesu šolanja in šele, ko je nas pes že osvojil zahtevana pravila obnašanja.
Koliko ponovitev posameznega koraka in na kako majhne elemente moramo posamezen korak razdrobiti, je odvisno od več dejavnikov. Napredek je odvisen od karakterja našega psa, njegovih izkušenj, našega znanja in izkušenj, predvsem pa od naše potrpežljivosti in vztrajnosti. Potrpežljivost in vztrajnost se nanašata predvsem na našo sposobnost ohraniti mirne živce in omogočiti psu, da sam razmisli in ugotovi, kaj želimo od njega.
Kliker, poslušnost in vzgoja
Učenje s klikerjem je učenje z instrumentalnim pogojevanjem, kjer psa za določeno vedenje nagradimo ali kaznujemo. Je uporabno orodje predvsem v procesu šolanja. Šolanje pomeni učenje in utrjevanje določenih sposobnosti za opravljanje določenega dela, nalog oziroma športne aktivnosti.
V nasprotju z učenjem poslušnosti, pa tekom vzgoje psa usmerjamo in mu pomagamo do pravilnih odločitev pri spoznavanju delovanja okolja, družbenih pravil, bontona ter razumevanju, kaj je varno in kaj ne. Tekom vzgoje psu pomagamo tudi pri pridobivanju veščin potrebnih za samoregulacijo čustev in usklajevanju njegovih odzivov glede na reakcije drugih. Vzgoja pomeni predvsem, da našemu psu omogočamo varno okolje in prijetne situacije, v katerih si lahko nabira dobre izkušnje, opazuje in predeluje vse informacije iz okolja. S potrjevanjem vedenja in nagrajevanjem ta proces prekinjamo in ga posledično upočasnjujemo ali celo onemogočamo.
Predvsem, kadar govorimo o vzgoji mladička, je pomembno, da se zavedamo, da imajo tako pasji kot tudi naši možgani omejeno sposobnost hranjenja informacij. To pomeni, da je v vsakem trenutku na voljo le določeno število mest za določeno število informacij. Zato, da se informacije na teh dostopnih mestih pretvorijo v dolgoročni spomin (torej, da se pes nekaj nauči) je potrebno veliko koncentracije. Mladički sposobnost koncentracije šele razvijajo. Nesmiselno je pričakovati, da se bo mladiček sposoben koncentrirati več kot minuto ali dve. V odvisnosti od drugih dejavnikov v tisti situaciji, pa ta sposobnost lahko pade tudi samo na nekaj sekund. Če torej vso svojo koncentracijo porabijo in vsa spominska mesta zapolnijo z učenjem trikcev in poslušnosti, jim za učenje o pravilih obnašanja v njihovem stvarnem in družbenem okolju ne ostane ničesar več.
Uporaba klikerja je torej smiselna v procesu šolanja in šele, ko je nas pes že osvojil zahtevana pravila obnašanja. Učenje s pomočjo klikerja zatorej uporabljamo takrat, ko si želimo popestriti življenje z učenjem zabavnih aktivnosti, udeleževanjem v določenih športnih disciplinah ali pri opravljanju določenih nalog.
