Meditacija kot orodje za vstopanje v pristen stik s konjem

Avtor članka: Neja Magdalenc
Deli s prijatelji

Velikokrat ob besedi meditacija pomislimo na duhovno prakso, ki je močno oddaljena od vsakdanjega življenja. To je razumljivo, saj se naša zahodna kultura tovrstnih tehnik na splošno ni posluževala. V našem okolju je bila meditacija domena krščanskih mistikov, ki so bili ponavadi odtujeni od vsakdanjega stika z družbo. Na Vzhodu pa je bila meditacija nekaj, kar so poleg menihov uporabljali tudi bolj preprosti ljudje, saj je zanje pomenila predvsem način življenja. Ob sodobnem pojavu globalizacije so kulturne vsebine različnih civilizacij bolj dostopne, duh časa pa je tudi v našo družbo vnesel potrebo po prevrednotenju odnosov znotraj nje. Tako je tudi meditacija začela dobivati svoje mesto v našem potrošniško naravnanem svetu, čeprav je zagotovo še vedno v veliki meri nerazumljena in mistificirana.

Menim, da je glavni razlog za to ravno način vzgoje in življenja, ki smo ga deležni na Zahodu, saj so nas v šolah učili, da je narava skupek med seboj ločenih sistemov, kot so fizika, kemija, psihologija itn. Vzhodne kulture pa so večinoma vzgajane v duhu, da je narava živ organizem, kjer je vse med seboj povezano in vseskozi spreminjajoče se. Človek je le del naravnih ciklov in ne center sveta, kot ga je označila naša zahodna filozofija. Neglede na to, kakšno predstavo o svetu gojimo, se meditacija povsem v znanosti uporablja kot orodje za spoznavanje delovanja našega uma. Z njeno pomočjo lahko ozaveščamo spreminjajočo se realnost znotraj njega in naravne procese zunaj nas.

Meditacija nam omogoča globoko spoznavanje naravnih procesov znotraj in zunaj nas.

Kaj ima torej meditacija skupnega s konji? Kot sem že pisala v drugih prispevkih, so konji mojstri čuječnosti. V svojem duhu so močno povezani z naravnimi cikli. So socialne živali z izrazito sposobnostjo empatičnega čutenja, torej globokega zaznavanja tega, kar občutijo druga bitja. Takšno sposobnost so poleg socialnega faktorja razvili tudi zato, da so kot žival, ki je plen, lahko zaznali namero plenilcev. Lep primer so posnetki antilop, ki se mirno sprehajajo mimo sitih levov, ko čutijo, da trenutno niso njihov predmet zanimanja. Enako velja za konje – namera in občutki znotraj nas jim bodo podali informacije, ki presegajo zgolj zunanje signale. Zagotovo pa so notranja občutenja ravno tako povezana s subtilno govorico telesa, ki je konjeva osnovna govorica. Skozi nam mnogokrat neopazne znake bodo konji hitro razbrali, ali smo (notranje) sproščeni ali napeti. Zato brez ozaveščanja misli in občutkov nikakor ne bomo uspeli obvladati govorice telesa in zatorej jasen dialog s konjem ne bo mogoč.

Vsa občutenja, tako od znotraj kot od zunaj, ureja naš um, ki preko možganov po telesu pošilja sporočila. Tako bi lahko rekli, da je um gospodar našemu telesu, mi pa smo lahko gospodarji lastnemu umu. Vendar žal slednje ni samoumevno, temveč je za to potrebno nenehno učenje in praksa, še posebej, če smo bili vzgojeni v duhu odtujenosti od narave.

Konji nemudoma prepoznajo naše notranje stanje, ki se kaže skozi subtilne znake na telesu.

Čuječnost oziroma pozornost je torej jedro meditacije. Slednje je treba nenehno vzpostavljati s pomočjo usmerjene koncetracije. Enostavno se moramo spomniti, da opazimo, kaj v tem trenutku počne naš um – kam je usmerjena njegova pozornost. Pomislite, kolikokrat se zalotite, da razmišljate o nečem, kar nima nobene zveze s stvarjo, ki jo ravnokar počnete. V tem trenutku bi težko rekli, da ste zares želeli razmišljati o tem – enostavno se je zgodilo samo po sebi. Takšna je narava našega uma, da nenehno želi nekaj urejati, četudi to trenutno ni pomembno. Dandanes, ko smo v vsakem trenutku preplavljeni z neštetimi informacijami, je naš um še posebej nemiren, ključen element meditacije pa je njegova sprostitev.

Um si lahko zamislimo kot modro nebo, misli in občutke pa kot oblake, ki potujejo po njem. Meditacija je torej predvsem sproščeno opazovanje potovanja teh oblakov, brez da bi jim namenjali posebno pozornost.

 Čisto modro nebo, ki leži za njimi, je umirjena zavest, na kateri lahko naš um počiva. Ko se postavimo v vlogo opazovalca in se globoko sprostimo, lahko opazujemo svoje življenje, kot bi gledali film – enkrat komedijo, drugič dramo, tretjič triler itn. Predvsem je cilj takšnega početja to, da stvari prenehamo jemati tako zelo osebno. Takrat nam z ramen odpade veliko breme lastne identifikacije in pričakovanj do sebe in drugih. Brez opuščanja pričakovanj težko vstopimo v pristen stik, saj je za izraz avtentičnosti v naši psihi potreben odprt prostor, skozi katerega življenje prosto teče in se izrazi takšno, kot je. Za konje je takšno stanje odprtosti tudi stanje stabilnosti, saj smo takrat umirjeni in hkrati psihofizično pripravljeni, da se ustrezno odzovemo na vse, kar nam pride nasproti.

Konje zelo privlači stanje globoke meditacije, saj se ob takšnem človeku počutijo varne.

Meditacija je torej nekaj, kar lahko prakticiramo na vsakem koraku svojega življenja. Če imamo srečo, lahko spoznamo dobrega učitelja, ki kaže pot z vzgledom in ne z moraliziranjem, kako bi moralo biti. Pravo razumevanje in pridobivanje takšnega znanja pride skozi direktno izkušnjo, ki jo doživimo skozi celotno telo, ne samo skozi intelekt. Treba je premagati strah in sprejeti doživljanje raznovrstnih misli, občutkov in čustev, s katerimi se pri meditaciji soočimo, saj slednje tlakujejo pot globokega učenja. Konji so izredno potrpežljivi in jasni učitelji, če se jih le naučimo poslušati. V stiku z njimi se je lažje (kot v stiku z ljudmi) zavedati dejstva, da oni ničesar ne delajo nam osebno, temveč delujejo, kot jim veleva narava. Skozi meditacijo pa spoznavamo prav to, da nič v naravi ni osebno, temveč je vse le del toka, ki nenehno teče, se spreminja in prežema vsa bitja.

V naravi ni nič osebno, saj je vse le del toka nenehnih sprememb.

Kategorije

Sorodni članki

O avtorju/ici
neva-magdlaenc

Neja Magdalenc

Akademska kiparka in inštruktorica