V prvem delu sem opisala primer vpliva kroničnega stresa pri terapevtski kobili Mimy, katere stanje se je slabšalo kljub velikem trudu ekipe ljudi, da bi zanjo najboljše poskrbeli. Moje mnenje je, da terapevtski konj, ki je vključen v delo s številnimi skupinami ljudmi, ki potrebujejo čustveno pomoč, lahko nenehno prevzema nase številna (negativna) čustva udeležencev. Prav tako so se na Mimy zagotovo prenašala čustva njenih človeških sodelavcev oziroma celotne ekipe, ki je skrbela zanjo, in tudi naši medsebojni odnosi. Konji so po svoji osnovni naravi izredno empatična bitja, za katere je medsebojno deljenje čustev pomembna socialna oziroma preživetvena funkcija. V čredi so čustva izraz, ki prosto teče skozi njihovo govorico telesa in se pri tem lahko sunkovito spreminja. Skozi pristen stik ni sodbe o tem, kaj je primerno izraziti in česa ne.
Žrebeta so vzgojena s pomočjo celotne črede in dobro vedo, kako se obnašati do drugih, saj če je na primer mama preveč ali premalo zaščitniška, sta tu še striček ali tetka, ki pridodata pomemben del pri vzgoji. Žrebeta so v zdravi čredi vzgojena v duhu medsebojnega spoštovanja in jasnega izražanja. Ko pride do konflikta, se razreši hitro in brez psihofizične škode za posameznika. Žrebeta se naučijo živeti v skladu z zakoni narave, kjer socialni odnosi kot vrsta samoohranitve spadajo na prvo mesto. Če žrebeta nimajo možnosti naravnega (čustvenega) razvoja, je tudi njihovo odraslo življenje večinoma močno pogojeno z nenehnim uravnavanjem s strani človeka. Takšen konj je lahko v svojem jedru zelo zmeden, saj v sebi še vedno nosi močan nagon in potrebo po globokem čustvenem povezovanju, vendar je v tem smislu nekako ohromljen.
Naravna čreda konj v svojem jedru izžareva spokonjnost in veliko odzivnost. Bistvo življenja je povezanost z naravnimi cikli, ki se vrtijo okoli rojstva in smrti, poletja in zime itn. Prostora je dovolj za vse in vsi so enakovredno udeleženi v ciklih, ko narava ponudi obilje in pomanjkanje. Skozi zdravo čustveno navezo s čredo najde vsak konj v življenju svoje mesto. Dolgotrajnega stresa in bolezni ne poznajo, saj je smrt del vsakdanjika in je nekaj popolnoma naravnega. Žrebeta se naučijo čustveno navezovati že v otroštvu, hkrati pa hitro razvijejo samostojnost, ki jim pomaga, da si izborijo svoj prostor v čredi. Tako vzgojen konj bo izžareval samozavest in umirjenost, ki sta znak dobre socializacije. Ko bo zrel posameznik izzvan, bo znal primerno odreagirati v skladu s stopnjo nevarnosti in bo situacijo hitro razrešil oziroma se umaknil. Vmesnih variant v naravi ni in zato živali v naravi ne poznajo kroničnega stresa oziroma nevrotičnih stanj. Kroničen stres je večinoma posledica ponavljajočega se (notranjega) konflikta, kjer se ohranja prisotnost negativnih občutij.
Ljudje se velikokrat pretvarjamo in ne pokažemo naših pravih občutkov. To je po navadi zato, da se izognemo konfliku oziroma da ne bi prizadeli drugih.
V čredi bi bilo zadrževanje občutkov smrtno nevarno, saj bi pomenilo, da skupnost ne bi zaznala nevarnosti, ki jo lahko predstavlja šibak posameznik ali predator na preži. Konji se zato tudi na naše vedenje (in čustvena stanja) odzivajo zelo direktno, kar v nas velikokrat sproži strah, ki po navadi povzroči še večji konflikt in nerazumevanje. Ljudje posledično konju ne pustimo, da se izrazi in želimo njegovo (za nas) negativno vedenje zatreti. To počnemo s celo paleto konjevih odzivov, ki so za nas nezaželeni, saj želimo konja obvladati in kontrolirati “nevarno” obnašanje. Tako delamo tudi z njegovim bivalnim okoljem, ki ga med drugim pretirano prilagajamo svojim in ne konjevim potrebam. Velikokrat “v dobri veri” konjevo bivalno okolje in posledično njihova življenja tudi pretirano reguliramo, kar v konju spodbuja šibkost in nesamostojnost. Takšen dolgotrajen konflikt med različnimi potrebami, podkrepljen z nerazumevanjem, lahko povzroči trajen stres tako pri konju kot pri človeku.
Kot sem pisala v prvem delu, je stres velik dejavnik pri pojavu različnih bolezenskih stanj. Nenaravno življenje, kot sta neustrezna (včasih “predobra”, vendar za konje neprimerna) prehrana, pomanjkanje socialnega življenja oziroma naravnega stika, nenaravno gibanje in stres iz okolja (prenašanje stresa s človeka na konja), je v svetu konj že skoraj pravilo. Pri konjih sproža vrsto sodobnih bolezni, kot so želodčne razjede, kolike, laminitis, različne alergije in Cushingov sindrom (slednji je v velikem porastu). Konji v takšnih oskrbah veljajo za nemirne živali, ki ne znajo ravnati s svojo energijo in potrebujejo stalno “posebno” nego oziroma regulacijo.
V stiku s človekom so negotovi in se slabo odzivajo oziroma se odzivajo pretirano, saj niso navajeni, da v odnosu z drugim dobijo čustveno podporo, ki jo potrebujejo za preživetje.
Poleg težav v telesu lahko razvijejo tudi psihološke oziroma vedenjske motnje, kot so apatičnost ali agresija (do drugih konj ali človeka), zibanje na mestu ali hoja gor in dol ob ograji, pretirana plašnost, goltanje zraka (pajsanje) itd. Po mojih opazovanjih je stres eden od glavnih sprožilcev za laminitis (vnetja kopitne lamine) in kolike (stres močno vpliva na peristaltiko in sposobnost za normalno skrb zase) ter močno zmanjša konjevo sposobnost samoregulacije okuženosti s zajedavci. Na splošno stres močno ohromi imunski sistem, saj nenehna pripravljenost oziroma stanje “bega ali boja (flight or fight)” od telesa zahteva ogromno energije, ki jo nato zmanjkuje za druge pomembne vitalne funkcije in moti homeostazo.
V prvem delu sem opisala zgodbo Mimy, terapevtske kobile, ki je na Krasu ponovno zaživela življenje brez stresa. Vendar obstaja mnogo rešitev, kako lahko pomagamo konju prekiniti uničujoč tok kroničnega stresa. Poleg tega, da v čim večji meri poskrbimo za njegove naravne potrebe in oskrbo ter se približamo konjevim psihofizičnim potrebam, je po mojem mnenju ključni faktor tudi odnos, ki ga gojimo do njega. To, da je konj vpet v delo, kateremu so merilo človeški standardi, zagotovo ni nekaj naravnega in je velikokrat vzrok za (prikrito) vrsto stresa.
Lep primer so tekmovalni konji, ki se jim velikokrat že v mladih letih vprogramira občutek vdanosti in nemoči. Vsake vrste trening, ki konju ne dovoljuje, da se izrazi in od njega že v otroških letih (pred šestim letom starosti) zahteva le določen tip gibanja in izražanja, je zanje lahko vzrok tako psihičnega kot fizičnega stresa.
Sem spada tudi veliko pristopov iz tako imenovanega “naravnega konjarstva”, ki pod pretvezo uporabe konjeve naravne govorice od konja zahteva določeno programiranje, ne pa komuniciranja. Predvsem pa je pomembno, da se v vsakem trenutku, ko smo v stiku s konjem, zavedamo svojega notranjega (čustvenega) stanja, ki ga konj do potankosti zaznava in katerega hote ali nehote delimo z njim. Skozi zdravo čustveno navezanost je treba ozavestiti konjevo težnjo po samoohranitvi oziroma samoregulaciji, ki se izraža prek svobodnega gibanja. Manj kot je deležen takih povezav iz naravnih virov (čreda in naravno okolje), več jih moramo nadoknaditi sami in se prilagoditi njegovim potrebam.
