V sodobnem času se v družbi veliko govori o stresu in njegovih učinkih na zdravje človeka. Medicina vedno bolj potrjuje, da ima psihološki stres močan vpliv na telo, in sumi, da je velik dejavnik pri nastanku bolezni, kot so rak in avtoimunske bolezni, ki so v sodobnem času v porastu. Sami lahko opazimo, da ima stres zelo hitro negativen učinek na nas, saj težko spregledamo fizične znake, kot so na primer hitro bitje srca, plitvo dihanje ali glavoboli. Znano je, da lahko dejavnike, ki povzročajo stres, vsaka oseba doživlja popolnoma drugače, odvisno od posameznikove zaznave.
Stres je v osnovi naravni obrambni mehanizem, ki telo pripravi na beg ali boj in sam po sebi ni nevaren. Nevaren za zdravje organizma postane, ko preide v kronično obliko in ga morda sploh ne zaznavamo več. V sodobni družbi, kjer so vrednote, kot so tekmovalnost, pretirana ustrežljivost, velika opravilnost in karierizem nekaj normalnega ali celo zaželenega, je kronični stres postal nekaj vsakdanjega. Stres postane kot nekakšni življenjski vzorec, ki je normalen del vsakdanjega življenja in tako ljudje nanj niti nismo več pozorni. Enako se zgodi pri konjih, ko nas na primer že od malega v jahalnih šolah vzgajajo, da je določeno vedenje do konja oziroma vedenje konja samega normalno in pričakovano, v resnici pa je znak stresa, ki je v veliko primerih že kroničen in prikrit (s človekove strani prezrt).
Na žalost vse preredko v človekovi oskrbi opazimo konje, ki so notranje živi in na zunaj izredno umirjeni, torej niso v stresu. Na srečo se je tako kot v naši družbi tudi v svetu konjeništva začelo govoriti o škodljivih vplivih stresa. Sama sicer opažam, da se različne vedenjske in telesne diagnoze vse prevečkrat s strani veterinarjev in trenerjev obravnavajo izključno fizično in se konja še vedno premalo obravnava kot individuuma, ki občuti in izraža čustvena stanja. Konji izražajo čustva zelo direktno in nam skozi telo “govorijo”, kako se počutijo in kaj je zanje dobro oziroma ni dobro. Težava nastopi takrat, ko se nam zdi, da konja nismo sposobni razumeti in/ali ga enostavno nočemo slišati. Zato je zelo pomembno, da z njim razvijemo pristen stik, kar pa seveda od nas zahteva, da najprej razvijemo pristen stik s sabo in s svojimi občutki.
Velikokrat ljudje spregledamo in potlačimo tudi lastna čustva ter v stiku s konjem delujemo iz našega nezavednega. Vzorci, ki so del nas že od otroštva, so zelo močni in enostavno ne prepoznavamo tega, da so nekateri v odnosu s konjem škodljivi. Tudi konji že v otroštvu razvijejo svoje vzorce in včasih jih le stežka spremenijo, sploh, če nimajo za to ustrezne podpore okolja. Ko se naši in konjevi vedenjski vzorci “srečajo”, se moramo oboji s tem soočiti in poiskati skupno pot. V naravi bi se srečanja, ki bi predstavljala preveč stresa, hitro razšla in bi se ohranjala samo takšna, ki ustvarjajo harmonijo in sožitje. Ljudje pa vse prevečkrat prisilimo konje, da vztrajajo v odnosih in v okoljih, ki zanje niso ugodna. To je lahko eden od glavnih povzročiteljev kroničenega stresa pri konjih.
Rada bi z vami podelila zgodbo kobile Mimy, ki lepo pokaže učinke kroničnega stresa, ki je bil posledica vztrajanja v zanjo psihično neustreznem okolju. Mimy se je ožrebila v Italiji in naj bi odrasla v skakalnega konja za otroke. Kmalu je pristala v rokah izredno občutljive trenerke konj, ki je Mimy pripravila na to, da postane dober terapevtski konj. V njej je prepoznala kvalitete, kot so izredno nežen značaj, ubogljivost, mirnost in mehko gibanje pod jahačem. Mimy je dejansko živela dobro, saj je imela vso nego, ki jo je potrebovala, in strokovne treninge. Kljub temu pa so se po letih, ko je delala kot terapevtski konj, v njenih srednjih letih začele pojavljati različne težave, ki so kazale negativne posledice tako na njeni psihi kot tudi na njenem telesu. Iz nežne kobile je postajala konj, ki se ni veselil stika s človekom in pri jahanju ni imela prave volje do dela. V skočnem sklepu so jih diagnosticirali artritis in nenehne je imela težave s kopiti oziroma s prebavo. V zadnjih letih je preživela več kolik, zaradi ene jo je bilo treba celo hospitalizirati.
Konji izražajo čustva zelo direktno in nam skozi telo "govorijo", kako se počutijo in kaj je zanje dobro oziroma ni dobro.
Ljudje okoli nje smo seveda njeno slabo stanje prepoznali in poskušali zmanjšati negativne vplive, za katere smo sumili, da so glavni vzrok. Trudili smo se okoli njene prehrane in poskušali zagotoviti zanjo najboljšo. Zmanjšali smo njeno vključenost v terapevtsko delo oziroma spremenili način dela. Ogromno truda in profesionalnega dela je bilo vloženega v to, da se Mimy pomaga k boljšemu stanju, vendar ni kaj dosti zaleglo. Končno je bilo jasno, da Mimy ne zmore več opravljati svojega dela in je bila prodana še eni občutljivi osebi, ki je po letu dni ugotovila, da ni kos Mimyjinemu stanju. Tako je Mimy v svojem šestnajstem letu pristala v pokoju na prostranem kraškem pašniku in začela je novo življenje. Imela je srečo, da so se v njenem življenju zvrstili empatični ljudje, ki jim je bilo mar zanjo. Veliko konj žal nima te sreče.
Ko je Mimy prispela na Kras, ni bila v dobrem stanju. Telesno je bila dobro negovana in njen artritis zdravljen, tako da razen vnetja kopit, fizično ni bilo večjih težav. Sama sicer močno sumim, da je imela Mimy razjede na želodcu (kar je pri ljudeh znana posledica stresa). Po sodobnih raziskavah naj bi razjede imelo že skoraj 80 % vseh konj v “normalni” oskrbi. Mimy je zavračala stik s čredo in s človekom. Zadrževala se je v samoti in se v stiku s konji nikakor ni znala izraziti. Naj omenim, da je kot terapevtski konj za družbo imela še enega konja, s katerim nista bila dober par in sta delovala, kot da se ne marata. Seveda je bila kljub temu med njima močna navezanost, vendar bolj v smislu tega, da je bila to pač edina družba.
Na Krasu smo Mimy omogočili ljubezensko razmerje z mladim žrebcem in naslednje leto je žrebila. To ji je pomagalo, da je zopet našla svoje mesto v čredi. Sicer še vedno ostaja bolj samotarski tip, vendar v stiku s konji nima več težav. Potrebovala je vsaj dve leti, da se je večinoma sprostila v stiku z ljudmi in da pri komuniciranju ni več “zmrznila”. Sprememba okolja, ki ji je omogočila čas za postopno okrevanje, je bila zanjo ključna. Prav tako ji nismo “dovolili”, da se ves čas samo umika, temveč smo jo z občutkom spodbujali, naj vstopa v stik in da ima pri tem vso pravico, da se izrazi. Mimy še vedno nosi v sebi določene vzorce iz preteklosti in se še vedno občasno zapira vase, vendar ne do te mere, da bi bilo zanjo škodljivo.
Tako kot so povzročitelji stresa za vsakega konja drugačni, tako so drugačne tudi rešitve, kako jim pomagati iz kroničnega stresa. Mimyjina zgodba je samo en primer reševanja težav, ki verjetno ne bi bil ustrezen za vsakogar. Pri vsakem konju je treba pretehtati, kaj lahko spremenimo, upoštevajoč njegov značaj, fizične lastnosti in kaj nam “govori” skozi pristen stik z nami. Poleg psihofizičnih potreb konja pa je ključen element pri odpravljanju kroničnega stresa tudi ozaveščanje prenosa človekovih čustvenih stanj na konja, kar je bil prav tako eden od večjih (škodljivih) dejavnikov pri Mimy, tako s strani terapevtov kot s strani pacientov.
