V zadnjih letih smo priča velikemu preobratu v konjeništvu. Vse več ljudi se obrača stran od tradicionalnega sistema jahanja in išče nove načine, kako s konjem ustvariti boljši odnos in najti drugačen, konju bolj prijazen način dela. V poplavi različnih metod in pristopov je včasih težko vedeti, kateri bo nam in našemu konju najbolj ustrezal. V članku zato predstavljamo drugačne metode dela s konjem.
Na izbiro prave metode vpliva mnogo faktorjev, kot je na primer nivo znanja jahača in konja, konjev karakter in naše ambicije. Katere so nekatere najbolj popularne metode pri nas in kakšni so njihovi plusi in minusi?
Parelli naravno konjarstvo
»Če je konjev odgovor ne, ste bodisi postavili napačno vprašanje ali pa ste vprašanje postavili napačno.« Pat Parelli
Naravno konjarstvo po metodi Pata Parellija je brez dvoma najbolj vplivna metoda naravnega konjarstva pri nas. Za marsikoga predstavlja začetek grajenja drugačnega odnosa s konjem, poleg tega pa odpira vprašanja, o katerih prej morda nismo razmišljali. Metoda temelji na vzpostavljanju pristnega odnosa s konjem, katerega temelj je medsebojno spoštovanje in zaupanje. Bistvo metode predstavlja sedem iger oziroma vaj. Z njihovo pomočjo človek konju sporoča, da je sicer on vodja, vendar bo svojo nalogo opravljal na pošten način, zato mu konj lahko zaupa. Cilj iger je konja naučiti osnovnih pravil, na katerih lahko kasneje gradimo bolj kompleksne vaje. Že prva igra ima nepogrešljivo vlogo pri vzpostavljanju odnosa, saj konja nauči, da je bič zgolj podaljšek človekove roke in ne vir bolečine ali vzrok za preplah. Ko konj to sprejme, se lahko nauči ostalih šest iger, ki v svojem bistvu temeljijo na učenju odmikanja od pritiska. Konj se nauči na pritisk umikati zadenjsko, umakniti svoj zadnji ali sprednji del in kreniti v eno ali drugo smer. Ker sistem temelji na zelo jasnem postopnem povečevanju pritiska, se konj ob pravilni izvedbi hitro nauči reagirati na najmanjši pritisk. Rezultat je zelo odziven in spoštljiv konj.
Metoda Pata Parellija vključuje sedem iger oziroma vaj, ki temeljijo na medsebojnem spoštovanju in zaupanju med človekom in konjem ter pomagajo vzpostaviti pristen odnos.
Plusi: Sistem dela po Parellijevi metodi je izjemno jasen, saj določa natančna pravila in ima jasno določeno lestvico napredovanja. Vaje, ki gradijo ena na drugi, si sledijo v logičnem zaporedju, zaradi česar imamo vedno jasno določene cilje. Gre za metodo, ki je izjemno primerna za mlajše in za tiste z manj izkušnjami, saj nudi zelo preprost uvod v svet naravnega konjarstva.
Minusi: Dejstvo, da je metoda zelo preprosta je hkrati plus in minus. Pri izvajanju vaj, kot so obrati na sprednjih ali zadnjih nogah, je večina poudarka na tem, da konj vajo izvede, premalo poudarka pa na tem, kako konj vajo izvede. Zaradi tega se hitro lahko zgodi, da konj pri izvajanju obratov ali stranskih hodov pretirano hiti in jih izvaja tako, da z zadnjo nogo stopi mimo težišča, namesto poti težišču. To pretirano obremenjuje sklepe in ne pripomore k razvijanju nosilne moči zadnjih nog. Tako je konj bolj dovzeten za razvoj negativnih gibalnih vzorcev, zaradi česar mu bo učenje pravilnega gibanja kasneje mnogo težje.
Akademska umetnost jahanja
»Dve duši, ki želita narediti to, kar dve telesi zmoreta.« Bent Branderup
Akademska umetnost jahanja z ekscentričnim Bentom Branderupom na čelu je po Evropi zelo popularna, postopoma pa preko tujih trenerjev prihaja tudi k nam. Pri tej metodi je bolj kot na odnosu med človekom in konjem poudarek na zdravem razvoju konjevega telesa in duha. Osnova je delo na tleh, ki zajema vse od lonžiranja, do stranskih hodov in elementov višje dresure. S pomočjo dela na tleh človek in konj razvijeta subtilno komunikacijo, kar kasneje jahaču omogoča, da se konj v sedlu odziva na najnežnejša dejstva. Nauk Benta Branderupa temelji na znanju starih mojstrov dresure, njegov cilj pa je njihovo delo ohraniti v modernem svetu. Gre za način dela, kjer je pravilna biomehanika konja na prvem mestu, zato morajo biti tudi relativno preproste vaje, kot je recimo hoja po krožnici, izvedene perfektno. Rezultat je zdrav konj in zelo dobro izobražen jahač.
Plusi: Gre za metodo, ki resnično vztraja na tem, da je konj naučen osnov zdravega gibanja, preden se nanj usede jahač. Ker je način dela relativno kompleksen, se je učenec primoran naučiti osnov biomehanike in razumeti namen vsake posamezne vaje, če želi biti pri njej uspešen.
Minusi: Metoda je precej zahtevna, zato se je težko lotimo sami. Ker ji manjka sistematičnost, se lahko pogosto znajdemo na točki, ko ne vemo, kako naprej. Če se hočemo Akademske umetnosti jahanja resnično naučiti, se moramo odpraviti v uk k enemu izmed licenciranih inštruktorjev Bentove metode. Večina inštruktorjev nudi učenje po sistemu working student, kjer se lahko Bentove metode učimo v zameno za pomoč pri oskrbi konj.
Straightness training
»Ne glede na sanje in ovire, ima vsak posameznik moč, da postane sprememba, ki jo želi videti v konjeniškem svetu.« Marijke de Jong
Straightness training pod okriljem Marijke de Jong je postal pravi spletni fenomen. Nekdanja učenka Benta Branderupa je njegovo metodo poenostavila in naredila bolj dostopno povprečnemu lastniku konj. Tako kot pri Bentu je pri ST velik poudarek na zdravem razvoju konjevega telesa, kar se doseže s postopnim stopnjevanjem zahtevnosti vaj, sprva na tleh, nato pa še v sedlu. Konj se najprej nauči pravilnega gibanja na krožnici, nato pa se postopno vpelje vse bolj zahtevne dresurne elemente. Marijke poudarja, da je vsak konj naravno asimetričen, kar na dolgi rok lahko vodi do poškodb. Cilj treninga naj bo odpravljanje naravnih asimetrij in razvoj konja v zdravega in močnega atleta. Poleg običajnega dela na tleh Marijke priporoča tudi delo brez povodca ali lonže, kar pripomore k boljšemu razvoju odnosa med človekom in konjem. Osnove in filozofija ST so dostopne na spletu, v obliki brezplačnih videov, v katerih Marijke na preprost način razloži njen logičen sistem dela. Če se želimo njene metode naučiti bolj podrobno, se lahko udeležimo plačljivega spletnega programa ST Akademija, kjer je sistem dela predstavljen dovolj podrobno, da se ga lahko lotimo sami. Rezultat je konj, ki obvlada veliko število vaj tako pod jahačem kot na tleh.
Plusi: ST združuje preglednost in preprostost Parellijevega sistema s kompleksnostjo Bentovega nauka. Vaje si sledijo v logičnem zaporedju, kar omogoča relativno hitro napredovanje in samostojno učenje. ST skupnost je na spletu zelo prisotna. Učencem ST je na voljo Facebook skupina, kjer poteka izmenjevanje znanja in izkušenj, kar predstavlja ogromno podporo pri učenju.
Minusi: Poenostavljanje zelo kompleksnih stvari ima svoje pasti. Učenje tega, kako mora izgledati pravilna izvedba bolj zahtevnih vaj, je najbolj učinkovito s pomočjo trenerja. Če se zahtevnih vaj lotevamo sami, lahko zgrešimo nekatere manj očitne napake v gibanju. Obstaja torej možnost, da konja nevede naučimo nepravilnega izvajanja določene vaje. To je še posebej nevarno pri stranskih hodih, kjer res majhne podrobnosti naredijo veliko razliko.
Klaus Ferdinand Hempfling
»Konj simbolizira globoko zaupanje v to, da se pustimo nositi. To pomeni, da se odpremo življenju in se pustimo nositi toku. Moj namen je učiti to miselnost.« Klaus Ferdinand Hempfling
Če iščete metodo, ki poleg razvoja konjevega duha in telesa poskrbi tudi za razvoj človekovega duha, je KFH morda pravi naslov za vas. Njegov pristop k treningu konj temelji na uporabi telesne govorice pri učenju zdravega gibanja in razvijanju odnosa med človekom in konjem. KFH poudarja, da mora konj pod jahačem poiskati novo ravnotežje, na kar ga seveda pripravimo z delom na tleh. Namesto logičnega sistema in jasnih receptov za izvajanje določenih vaj, se pri tej metodi poudarja učinkovita komunikacija. Zgolj z natančno uporabo telesne govorice lahko konja naučimo, da svoje težišče prenese nekoliko bolj nazaj in več teže prevzame na zadnje noge. Vse se začne z učinkovitim vodenjem na povodcu, nadaljuje pa se z delom v picaderu, majhnem delovnem prostoru v obliki kvadrata. Če želimo konja trenirati zgolj z našo telesno govorico, mora biti ta izjemno jasna, zelo pomembna pa je pri tem tudi energija, ki jo oddajamo, in namen, ki ga nosimo s seboj. Zaradi tega pri tej metodi ni prostora za negotovost, ego in jezo. Pri učinkoviti komunikaciji moramo imeti sebe in svoja čustva popolnoma pod nadzorom in obenem pokazati odločnost in nežnost. To zahteva veliko samodiscipline, zato je KFH metoda primerna za tiste, ki si želijo izboljšati tudi sebe. Rezultat obojestranskega truda je pristen odnos med jahačem in konjem.
Plusi: Če nam uspe s konjem komunicirati zgolj preko telesne govorice, smo dosegli velik uspeh, na katerega smo lahko ponosni. Pot ni lahka, saj zahteva veliko samokritike in refleksije, vendar je rezultat resnično pristen. Klausova knjiga Dancing with horses (Ples s konji) zelo jasno opisuje prve korake v smeri dobre komunikacije in nudi dobro izhodišče za pravilen trening.
Minusi: Po prvih korakih smo bolj ali manj prepuščeni sami sebi, saj je na nas, da izboljšamo svoje sposobnosti komunikacije. Učenje neposredno pri Klausu je sicer mogoče, vendar so cene njegovih seminarjev in delavnic izjemno visoke.
Klaus Ferdinand Hempfling, avtor metode KFH, se osredotoča na komunikacijo s konjem preko telesne govorice, pri čemer poudarja natančnost in obvladovanje lastnih čustev ter energije.
Poleg opisanih obstaja še malo morje bolj ali manj podobnih metod drugačnega dela s konjem. Vse metode ne ustrezajo vsem konjem oziroma vsem ljudem. Ne glede na to, za katero se odločimo, moramo imeti v mislih dve stvari. Osnova in temelj, na katerem bomo gradili, je vedno odnos med konjem in človekom. Med njima mora vladati spoštovanje in zaupanje. Ko vzpostavimo odnos, lahko pričnemo s treningom konjevega telesa, ki mora vedno potekati po principih zdrave biomehanike. Če se držimo teh dveh smernic – dober odnos in zdrava biomehanika, bomo dosegli uspeh, ne glede na to, katere metode se poslužujemo.
