Čeprav morda vsi vemo, da psi slabše vidijo in mnogo bolje vohajo kot ljudje, si verjetno težko predstavljamo, da dojemajo svet drugače kot mi. Imajo in uporabljajo sicer vsa čutila kot mi, a sta pri njih drugačna način zaznave in predvsem pomembnost posameznega čuta.
Še vedno marsikdo verjame, da vidijo psi svet v sivih tonih oziroma črno-belo. Zahvaljujoč številnim raziskavam pa vemo, da to ne drži. Naši psi vidijo svet ravno tako v barvah, pa čeprav nimajo čutnic za zaznavanje rdeče in zelene. Svet vidijo zato v rumenih in modrih tonih.
Druga pomembna razlika je prekrivni kot oči, ki določa, kolikšen del slike bomo videli razločno in kolikšen bolj megleno. Pasje oči so nameščene bolj ob strani glave kot pri ljudeh, kar pomeni, da imajo širši vidni kot, vendar vidijo večji del slike bolj megleno, zato pa težko ločijo negibne predmete in osebe v daljavi.
Evolucijsko so se pasje oči razvijale kot oči lovca in so zato prilagojene zaznavanju gibanja. V nasprotju z nami, ki smo bolj občutljivi na podrobnosti v vidni sliki, je za pse pomembno, da hitro opazijo vsak premik – gibanje zaznajo približno desetkrat hitreje kot ljudje, vsak premik pa vzbudi v njih avtomatski odziv, plenski nagon.
Če to prevedemo v jezik našega sveta, v katerem se vse neprestano premika (avtomobili, kolesarji, ljudje, živali), lažje razumemo, zakaj ima toliko psov težave z lovljenjem kolesarjev, tekačev in avtomobilov. To pa nikakor ne pomeni, da psi mislijo, da bi bilo kolo primerna večerja; pomeni samo, da se v njih vzbudi nezavedna, avtomatična, nagonska reakcija, ki se ji ne morejo upreti.
V mraku in ob zori pa vidijo psi neprimerljivo bolje kot ljudje, saj ima njihovo oko posebno plast celic, imenovano tapetum lucidum, nekak odsevnik. Ta plast celic odbija svetlobo, ki prehaja skozi oko, in tako omogoči boljšo osvetlitev čutnih celic, to pa pomeni svetlejšo in zato boljšo sliko.
Če oko ne opazi ničesar, kar bi bilo podobno plenu, so na vrsti pasja ušesa. Psi slišijo mnogo bolje kot ljudje, mnogo bolje ocenjujejo razdalje in smer, iz katere prihaja zvok. Zaznavajo pa tudi ultrazvočne frekvence, ki jih ljudje ne slišimo.
Za primerjavo – ljudje imamo vonju namenjenih okoli 10 milijonov čutnih celic, psi pa od 100 do 300 milijonov.
Šele ko tudi ušesa ne zaznajo ničesar, uporabijo psi svoj smrček. Najprej poskušajo zajeti informacije, ki priplavajo do njih po zraku. Če je informacija še vedno nezadostna, pa položijo svoj občutljivi nos na tla.
Za primerjavo – ljudje imamo vonju namenjenih okoli 10 milijonov čutnih celic, psi pa od 100 do 300 milijonov. Površina sluznice, namenjene zaznavanju vonjav, obsega pri psih 150 do 170 kvadratnih centimetrov, pri nas pa borih pet kvadratnih centimetrov. Razlika je torej ogromna.
Ta razlika pomeni, da medtem ko mi vidimo prazno ulico, psi zaznajo, da so tam hodili ljudje, ločijo med moškimi in ženskami, zdravimi in bolnimi, vedo tudi, katerega psa redno sprehajajo po tej poti, zaznajo, kako se je tisti pes počutil, ali je bil vesel ali ga je bilo strah.
Brez dvoma zavohajo tudi psa, ki čaka v avtomobilu, in ptičje gnezdo na bližnji smreki in vedo tudi, da so ponoči čez cesto tekle mačka, miš in tri podgane in da sta se ponoči pred dvema dnevoma na tem ovinku stepli dve kuni. Psi zaznajo z nosom sliko sveta, ki je za nas neviden.
Še ena pomembna lastnost pasjega nosu je njihova sposobnost zaznavanja toplote, ki jo oddajajo druge živali. To razloži tudi opažanja, da lahko psi, ki so izgubili sposobnost vida, sluha ali vonja, še vedno uspešno lovijo.
To zaporedje uporabe različnih čutov pri raziskovanju okolice in iskanju hrane je pri psih vedno enako, spreminja se le na podlagi izkušenj in pri morebitnih okvarah – starejši psi, ki jim začne pešati vid, se zato veliko bolj zanašajo na sluh in voh.
Razlog za tako zaporedje – vid, sluh, voh – tiči v porabi energije in hitrosti dostopa do informacije pri posameznem čutilu. Če se pes razgleda naokoli, lahko že na veliki razdalji opazi, ali čez travnik teče zajec ali ne. Če pa želi tega zajca slišati ali pa celo poiskati njegovo najbolj svežo sled, mora vložiti veliko več energije.
Razlog za tako zaporedje – vid, sluh, voh – tiči v porabi energije in hitrosti dostopa do informacije pri posameznem čutilu. Če se pes razgleda naokoli, lahko že na veliki razdalji opazi, ali čez travnik teče zajec ali ne. Če pa želi tega zajca slišati ali pa celo poiskati njegovo najbolj svežo sled, mora vložiti veliko več energije.
Tako kot ljudje tudi psi zaznavajo štiri okuse – sladko, slano, grenko in kislo. In vemo tudi, da je pri izbiri hrane pri psih enako kot pri ljudeh pomemben njen vonj. Tako mogoče bolje razumemo njihovo potrebo in željo po raznovrstni prehrani, ki pa je pomembna tudi za vzpostavljanje in vzdrževanje zdrave in odporne prebave.
V primeru, da ima vaš pes kakšno prehransko intoleranco, mu boste seveda morali nekaj časa pripravljati strogo dieto. Ko pa boste odkrili, katere sestavine povzročajo vašemu psu težave, in jih boste, če je to mogoče, izločili iz prehrane, boste lahko psu popestrili življenje še z drugimi okusi.
V zvezi s psi pogosto spregledan in zanemarjen čut pa je dotik, s katerim zbirajo informacije o svojem neposrednem fizičnem in družbenem okolju. Psi občutijo dotik s kožo in posebnimi dlakami po telesu, imenovanimi vibrisi; najdaljši in najbolj skoncentrirani vibrisi so na obrazu in okoli smrčka, kjer jih imenujemo brki.
Z njimi so psi sposobni zaznati že gibanje zraka okoli določenega predmeta ali bitja, še preden se tega dotaknejo. S kožo psi tako kot ljudje zaznavajo bolečino, gibanje telesa in njegov položaj, temperaturo, pritisk in kemične dražljaje.
Dotik je tudi pomemben element komunikacije in medsebojno negovanje, božanje in telesni stik lahko močno poglobijo vez in zaupanje med vami in vašim psom.
