Zelo pogosto se konji ne pustijo prijemati za noge, saj so ena od konjevih najbolj občutljivih delov telesa. Konji nagonsko vedo, da poškodbe nog v naravi zanje velikokrat vodijo v gotovo smrt, saj se ne bodo zmožni braniti pred plenilci. Beg je namreč konjev prvi obrambni mehanizem, hkrati pa so zdrave noge osnovni pogoj za uspešno nomadsko življenje. Omejitev gibanja torej za konja lahko pomeni grožnjo, kar lahko konj občuti tudi takrat, ko od njega zahtevamo, da stoji, dvigne in drži nogo. Zato dvigovanja nog ne smemo jemati kot samoumevno, temveč je h konju potrebno pristopati z razumevanjem njegove osnovne narave.
Seveda je najlažje, če se dvigovanja nog uči že žrebeta, vendar je potrebno biti z njimi nežen in jih naučiti, da stojijo prostovoljno ter ne zato, ker smo mi močnejši.
Konji se zelo dobro učijo tudi preko opazovanja, tako da pomaga, če mladi konji opazujejo starejše in pri tem spoznavajo, da jim s tem ne želimo nič hudega.
Osnovni pogoj, da sploh lahko začnemo konja pripravljati na dvigovanje nog, je zaupanje. Brez vzajemnega zaupanja, kar pomeni, da se konj ob nas počuti varno in mi ob njem, je lahko takšen podvig zelo nevaren. Če se bo konj ob nas počutil ujetega, kar pomeni, da bo imel občutek, da se ob nelagodni situaciji ne bo mogel umakniti, se bo zatekel k sekundarnem obrambnem mehanizmu – to je brcanje ali celo grizenje. Preden pride do takšne situacije mora po navadi trajati človeška »neposlušnost« že kar precej časa, saj se nam bo konj zagotovo poskušal prej izogniti.
Potrebno se je naučiti brati konjevo govorico telesa, prepoznati njegove občutke in začeti uporabljati svoje telo na ta način, da dajemo konju jasna ter postopna navodila, kaj od njega pričakujemo. Prav tako mu je potrebno dati čas in ne pričakovati, da bo zaupanje ter razumevanje prišlo kar čez noč. Zelo pogosto se zgodi, da se ob dvigu noge konj ne zna primerno uravnotežiti.
Mladi konji imajo lahko težave v telesu tudi zaradi rasti, starejši pa so velikokrat že po svoje (ne)uravnoteženi in določene dele nog veliko težje posamezno obremenjujejo. Konji so lahko kljub svojim mišičastim telesom in veliki moči zelo občutljiva ter krhka bitja.
Neprimerna oskrba, pomanjkanje gibanja, prebavne težave, neprimerna oprema in delo ter še bi lahko naštevali – vse to velikokrat konjevo telo meče iz ravnotežja in je lahko razlog za stalne neprijetne bolečine. Ko želimo, da konj stoji nekaj časa z nogo v zraku, te majhne bolečine, ki jih med drugim konji zelo spretno prikrivajo, pridejo do izraza. Zato se je potrebno izobraziti in se naučiti prepoznati, kaj nam govori konj in v kakšnem položaju ter koliko časa je sposoben držati nogo.
Zelo pomembno je torej, da s konjem vzpostavimo komunikacijo, kjer mu damo vedeti, da ga spoštujemo in da smo ga pripravljeni poslušati. Nikoli se nam ne sme muditi. Ni priporočljivo, da se konja uči dvigovati noge privezanega, saj si mora pri iskanju ustreznega ravnotežja pomagati z glavo in vratom. Zato moramo vedno poskrbeti, da ima v vsakem primeru konj dovolj prostora, da spusti glavo k tlom, stegne vrat in se obrača levo/desno.
Sploh na začetku je priporočljivo, da nam nekdo pomaga in stoji pri konjevi glavi ter konja spodbuja in usmerja. Drugi pa mu medtem postopoma daje znak za dvig noge – vedno v skladu s konjevo biomehaniko. Paziti moramo, da konju nikoli ne vlečemo nog preveč vstran, saj njegovi sklepi niso narejeni tako, kot je na primer sklep naše rame.
Pomembno je tudi, da se poišče prava višina, v kateri držimo nogo. Sploh zadnjo nogo vse prevečkrat držimo previsoko, kar konjem povzroča težave z ravnotežjem in bolečine v medenici ter križu.
Narejeni so za izrazito gibanje naprej in nazaj, čeprav je tudi tu potrebno biti pozoren na konjeve omejitve. Vedno začnemo z malim in ga postopoma spodbujamo, da zdrži dlje časa oziroma kolikor zmore. Ko začutimo, da mu je težko in želi nogo vzeti, ga prosimo naj še malo potrpi, ko se zopet umiri, takoj položimo (ter ne spustimo!) nogo na tla. Če bomo konja poslušali in mu dali vedeti, da bo dobil nogo nazaj, ko jo bo potreboval, bo zagotovo veliko bolj sodelujoč. Sili se je potrebno v vsakem primeru izogniti, saj s tem prihranimo muke, tako konju kot sebi.
Če ima konj zdravstvene težave in težko stoji, je potrebno poiskati pomoč, kot na primer, da se lahko opre na steno, da ga nekdo podpira na drugem koncu ali pa celo, da se uleže. Pomembno je tudi, da se poišče prava višina, v kateri držimo nogo. Sploh zadnjo nogo vse prevečkrat držimo previsoko, kar konjem povzroča težave z ravnotežjem in bolečine v medenici ter križu.
Zagotovo je splošna dobra vzgoja konja izredno pomembna za to, da lahko brez težav in prerekanj opravimo pomembne stvari, kot so veterinarski pregledi, spodrezovanje kopit ipd., vendar pa včasih pozabimo, da ima tudi konj velikokrat kaj pomembnega za »povedati«. Konji so namreč vedno popolnoma iskreni in hkrati zelo dobro vedo, kaj se dogaja ter če lahko strokovnjaku zaupajo.
Včasih nam s kljubovanjem sporočajo tudi, da se ne počutijo dobro, da jih na primer bolijo kopita in nam tako pokažejo svojo zaskrbljenost. Pomembno je, da mu damo vedeti, da je slišan, vendar z mirno odločnostjo od njega zahtevamo, da se potrudi, dokler zmore. Če bo konj dojel, da mu želimo dobro, bo večinoma brez težav sodeloval in bo stal pri miru ter prostovoljno dvigoval noge.
Najboljše je, da nam nekdo izkušen pokaže način, kako postopati in kako deluje konjeva biomehanika. Seveda je potrebno dvigovanje nog tudi vaditi, kar je lahko odlična večnamenska šola, tako za konja kot lastnika.
Ko se povežemo s konjem na ta način, da nam pusti manevrirati s svojimi nogami in se preko tega naučimo začutiti njegovo telo, lahko pridemo do dragocenega vira informacij. Seveda, če se le naučimo dobro poslušati.
Konj nam bo pokazal, v kakšnem položaju mu je udobno in če bomo z njim vzpostavili varno vez, ga bomo lahko tudi prosili naj v določenem neprijetnem položaju malo potrpi.
