Uporaba podstavkov za zajahovanje postaja vse bolj razširjena praksa, pri tem se seveda poraja vprašanje, kako škodljivo je zares zajahovanje s tal. Dejanje zajahovanja je pogost izvor težav, saj ima marsikateri jahač težave s tem, da konj ne stoji pri miru, da se umika ali da odhiti naprej, še preden se jahač dobro usede v sedlo. Ali so te težave morda povezane z neudobjem, ki ga konj občuti med zajahovanjem s tal?
Ena izmed prvih stvari, ki se je jahači učimo v jahalnih šolah je, kako pravilno zlesti na konja. To je na začetku precej nerodna naloga, ki s prakso postane avtomatična.
Večina jahačev v skladu z naučenim v jahalni šoli zajahuje z leve strani konja.
Tradicija zajahovanja z leve strani izvira iz časov, ko so bojevniki na levem boku nosili meč, ki jim je onemogočal zajahovanje z desne. Ker nihče več ne hodi naokoli z mečem, se je potrebno vprašati, ali je sploh smiselno, da se konja vedno zajahuje z leve.
Zajahanje s tal
Ko opazujemo jahača, ki se povzpne v sedlo, opazimo, da je velika razlika med bolj izkušenimi jahači, pri katerih je zajahanje že postalo popolnoma avtomatično, in tistimi, ki so šele na začetku jahaške poti. Izkušen jahač se v sedlo povzpne lahkotno in hitro, pri tem se v sedlo usede zelo nežno. Vendar ne glede na to, kako učinkovito jahač zajaha s tal, to ne spremeni dejstva, da so sile, ki delujejo na konjevo telo ob zajahanju s tal asimetrične.
V trenutku, ko ima jahač levo nogo v stremenu in se odrine s tal, je celotna jahačeva teža na levem stremenu. Zaradi teže sedlo sili v rotacijo v levo smer, kar pomeni, da bo pritisk sedla na desno stran hrbta povečan. To je še posebej očitno na predelu vihra, kjer sedlo pritiska ob trnaste podaljške prsnih vretenc. Le-ti so na tovrstni pritisk še posebej občutljivi. V skrajnih primerih lahko zaradi dolgotrajne prakse zajahovanja s tal pride do težav v prsnem delu hrbtenice, zaradi pritiska lahko postanejo boleče tudi hrbtne mišice.
Negativni učinki zajahanja s tal so manjši, kadar se sedlo pravilno prilega in kadar jahač zajahanje izvede hitro in lahkotno. V trenutkih, ko je celotna jahačeva teža na levem stremenu, mora konj napeti svoje telo, da ohranja ravnotežje. Pri tem je večina teže na konjevih levih nogah, zaradi česar mora konj bolj obremenjevati mišice desne strani telesa. To lahko vodi do kompenzacijskih vzorcev in asimetrije mišic, kar lahko na dolgi rok začne povzročati težave med gibanjem. Ta učinek lahko zmanjšamo tako, da izmenično zajahujemo z leve in desne strani.
Konjevo telo ni edino, ki občuti učinke neenakomernih sil. Redno zajahovanje s tal vpliva tudi na sedlo. Materiali, iz katerih je narejena večina sedel, se na neenakomerno obremenitev odzovejo z minimalno deformacijo, ki izgine v trenutku, ko je sedlo ponovno enakomerno obremenjeno. Te deformacije lahko na dolgi rok vodijo v to, da sedlo postane nekoliko asimetrično, včasih se lahko zgodi tudi, da ogrodje sedla postane zvito. To pomeni, da je potrebno sedlo pregledovati bolj pogosto, imelo pa bo tudi krajšo življenjsko dobo. To še posebej velja za sedla nižje kvalitete.
V trenutkih, ko je celotna jahačeva teža na levem stremenu, mora konj napeti svoje telo, da ohranja ravnotežje. Pri tem je večina teže na konjevih levih nogah, zaradi česar mora konj bolj obremenjevati mišice desne strani telesa. To lahko vodi do kompenzacijskih vzorcev in asimetrije mišic.
Zajahanje s podstavka
Večina študij, opravljenih na tem področju, je pokazala, da na konja delujejo mnogo manjše sile, kadar jahač zajaha s podstavka. Konjev hrbet je najmanj obremenjen, kadar jahač zajaha s tako visokega podstavka, da lahko svojo desno nogo zavihti čez konja, medtem ko leva noga še vedno stoji na podstavku. Če jahač s podstavka zajaha z enako tehniko kot iz tal, so sile, ki delujejo na konjevo telo sicer manjše, kot pri zajahanju s tal, vendar so še vedno zelo neenakomerno razporejene. Nizek podstavek nalogo olajša predvsem jahaču, konju pa le minimalno.
Če želimo svojemu konju narediti največjo uslugo, si moramo omisliti dovolj visok podstavek. Pri tem moramo biti pozorni na to, da je podstavek dovolj stabilen. V nasprotnem primeru namreč tvegamo, da se podstavek prevrne, kar je lahko nevarno. Navajanje konja na zajahanje s podstavka po navadi ne predstavlja prevelikega problema. Če se nam zgodi, da konj noče in noče mirno stati zraven podstavka, medtem ko ga zajahamo, se moramo vprašati, zakaj to počne in se lotiti odpravljanja vzroka.
Problemi pri zajahanju
Dobro vzgojen konj bi moral biti naučen, da med zajahanjem stoji pri miru in se z mesta ne premakne, dokler ne dobi jahačevega signala za gibanje naprej. Kljub temu, da gre za relativno preprosto nalogo, ima veliko konj in jahačev s tem delom njunega druženja težave. Marsikateri konj med zajahanjem nemirno prestopa in se izmika jahaču. Pogosto je tudi, da konj krene naprej takoj, ko se jahač odžene od tal in še preden se dobro usede v sedlo. Ti problemi zajahovanja so za oba veliko bolj stresni, kot bi bilo treba.
Možnih razlogov, zakaj konj noče stati pri miru, je ogromno. Če je konj tudi na splošno bolj živčne narave in mu stanje pri miru dela probleme marsikje, se moramo reševanja težave lotiti bolj celostno. Okrepiti moramo naš odnos z njim in ga naučiti potrpežljivosti. Včasih je dovolj že, če konju omogočimo več časa v izpustu in druženje z vrstniki. Včasih je konj lahko popolnoma miren v vseh drugih situacijah in postane nemiren le ob zajahanju. Najprej je seveda potrebno, da se prepričamo, da naš konj nima zdravstvenih težav.
Ko smo prepričani, da našega konja ne boli hrbet ali kaj drugega, je naš prvi korak, da namesto zajahovanja s tal poskusimo zajahovati s podstavka. Zajahovanje s tal konja vrže iz ravnotežja, kar pri nekaterih konjih sproži refleks za gibanje naprej. Z namenom, da bi ohranil ravnotežje in preprečili padec, se konj takoj, ko začuti celotno težo jahača na enem stremenu, začne premikati naprej – ravnotežje je namreč lažje ohranjati med gibanjem. To velja zlasti za mlade konje, ki se postopka zajahovanja šele učijo.
Če podstavka sploh ne moremo uporabiti, ker konj nikakor noče stati pri miru blizu njega, si bomo morali vzeti nekoliko več časa za to, da konja naučimo, kaj se od njega pričakuje. Za začetek zahtevajmo le to, da mirno stoji zraven podstavka. Pri bolj težavnih konjih bodimo zadovoljni z malim. Konja obilno pohvalimo, ko mu uspe trenutek ali dva stati pri miru zraven podstavka, nato z učenjem zaključimo. Naslednji dan ponovimo vajo in poskušamo čas, ko konj stoji pri miru postopoma podaljševati. Šele, ko konj povsem potrpežljivo stoji zraven podstavka, se lotimo zajahanja. Pri tem pazimo, da se v sedlo povzpnemo lahkotno in nežno. Na ta način bo zajahovanje manj stresno tako za konja kot za jahača.
