Konjev vrat je izjemno kompleksen del njegovega telesa, ki igra pomembno vlogo pri gibanju v naravi, še bolj pa pod jahačem. Najmanjša težava na področju vratu hitro uniči konjevo lahkotno gibanje in poslabša njegovo atletsko sposobnost. Ohranjanje zdravega vratu je ključno za uspeh, vendar pa je ta naloga pri modernih konjih pravzaprav zelo težka.
Kljub temu da se zakonitosti biomehanike skozi stoletja ne spreminjajo, je moderni konj precej drugačna žival od tistih, ki jih vidimo na črnobelih fotografijah starih mojstrov. Področje, ki se je pod vplivom selektivne vzreje zelo spremenilo, je konjev vrat.
Zakaj je vrat tako pomemben?
Kratek človeški vrat, ki pasivno počiva na vrhu naše hrbtenice, z vidika gibanja ne igra prevelike vloge. Seveda je zdrav vrat pomemben za zdravo gibanje, vendar pa je mnogo manj ključen pri biomehaniki kot konjev vrat. Morda zaradi tega radi pozabimo, da je nošenje vratu za konja pravzaprav težka naloga. Kako zahtevna je ta naloga za konja, si lahko predstavljamo z naslednjim miselnim eksperimentom. Predstavljajmo si, da nosimo vedro vode. Če ga nosimo tako, da ga držimo blizu trupa, breme ne bo preveliko. Če ga nosimo s stegnjenimi rokami, bo vedro kar naenkrat mnogo težje. Še težje pa bo, če ga nataknemo na ročaj metle in težo nosimo tako, da metlo držimo na drugem koncu. Naše mišice bodo v tem primeru kmalu utrujene.
Za razilko od naše glave, ki jo nosimo relativno blizu trupa, konj nosi glavo bolj stran, kar poveča vzvodni učinek teže in nalogo oteži. Ker pa narava ne dela napak, konj glave ne nosi le s pomočjo mišic, temveč s pomočjo nuhalnega ligamenta, ki poteka od zatilja vse do vihra in na pasiven način konju pomaga nositi težo vratu in glave. Med gibanjem pod jahačem konj s pomočjo različnih položajev glave lovi ravnotežje, ki je potrebno za zdravo gibanje. Vrat, ki je pravzaprav podaljšek hrbta, mora delovati v harmoniji z ostalo hrbtenico. Pri tem igra ključno vlogo prehod med vratno in prsno hrbtenico, tako imenovana baza vratu. Stik med zadnjimi vratnimi in prvimi prsnimi vretenci ima obliko črke U. Kadar ima konj visoko dvignjeno glavo, se oblika črke U poglobi, v tem položaju pa konj težko pravilno uporablja svoj hrbet. Pri zdravem gibanju mora konj s pomočjo mišic baze vratu dvigniti, tako da črka U, ki jo tvorijo vretenca, postane bolj plitka. V tem položaju lahko hrbet svobodno niha in ostane v zdravem položaju, nuhalni ligament pa lažje opravlja svojo vlogo. Dvigovanje baze vratu ni lahka naloga. Zahteva veliko mišičnega truda in veliko sposobnost stabilizacije vratu.
Manjkajoče lamele
Moderni športni konji imajo dolge, gibčne vratove, ki jim pomagajo pri najzahtevnejših atletskih preizkusih. Večjo gibljivost vratu smo dosegli z moderno vzrejo, ki je usmerjena v povečevanje atletske sposobnosti, vendar pa ta zahteva svojo ceno. Večja naravna gibljivost pomeni manjšo naravno sposobnost stabilizacije. Da lahko razumemo, zakaj so težave na področju vratu vse bolj pogoste, se moramo ponovno ustaviti pri anatomiji nuhalnega ligamenta. Njegova glavna veja poteka od zatilja do vihra, iz nje pa izvirajo tudi stranske veje, ki potekajo do stranskih odrastkov vratnih vretenc. V anatomskih učbenikih lahko preberemo, da se stranske veje naraščajo na vsa vratna vretenca, razen na prvega. Te močne strukture igrajo ključno vlogo pri stabilizaciji vratu med delom, saj na pasiven način pomagajo mišicam držati pravilen položaj vratu.
Novejše raziskave pa kažejo, da anatomski učbeniki pravzaprav niso več točni. Modernim konjem namreč večinoma manjkajo lamele na spodnjih dveh vratnih vretencih.
Svetovno znana anatomistka Sharon May-Davis je pri disekcijah opazila, da se učbeniki hudo motijo. V njeni prvotni raziskavi, ki je vključevala 35 konj različnih modernih pasem, niti eden ni imel lamel na šestem in sedmem vratnem vretencu, devetim izmd njih pa je manjkal tudi konkreten del lamele na petem vratnem vretencu. Svoja opažanja je Sharon May-Davis objavila že leta 2014, od takrat pa se je njena teorija že večkrat potrdila. Odsotnost lamel ne pomeni, da so se avtorji starih učbenikov pri svojih ilustracijah zmotili, bolj verjetno je, da so lamele izginile kot posledica moderne vzreje. To potrjuje tudi dejstvo, da imajo primitivni konji, kot so konji Pržewalskega, konji pasme Konik in bosanski planinski konji, lamele tudi na zadnjih dveh vratnih vretencih. Z vzrejo smo torej naredili konjev vrat manj stabilen, kar pomeni, da konj za učinkovito stabilizacijo potrebuje več mišičnega truda, kot so ga rabili njegovi predniki. To seveda pomeni, da je potrebno trening modernega konja prilagoditi tako, da se pred večjimi obremenitvami okrepijo mišice baze vratu, ki so odgovorne za stabilizacijo. V nasprotnem primeru vrat med gibanjem ni dovolj stabilen, kar močno povečuje tveganje za pojav degenerativnih sprememb sklepov spodnjega dela vratu.
Abnormalno oblikovana vretenca
Težave na področju vratov pa se tu še ne končajo, moderne konje namreč pesti še ena zelo resna težava. V zadnjem času raziskovalci posvečajo vse več pozornosti tako imenovani kompleksni malformaciji vretenc (equine complex vertebral malformation – ECVM). Pri tej patologiji gre za abnormalno oblikovano šesto in pogosto tudi sedmo vratno vretence, včasih pa je abnormalno oblikovan tudi prvi par reber. Čeprav se morda zdi, da manjkajoči izrastek ali dva na vretencu ne igrata velike vloge, pa je to daleč od resnice. Izrastki na vretencih namreč služijo kot narastišča za mišice. Njihova odsotnost torej narekuje abnormalno pozicijo in delovanje mišic, ki so ključne pri stabilizaciji vratu. Poleg tega se na tem podorčju nahaja tudi brahialni pletež živčevja, ki je lahko zaradi abnormalnih vretenc prizadet. Konje z ECVM patologijo po navadi pesti cela paleta simptomov, ki vključujejo vse od resnih vedenjskih težav, težko določljivega šepanja in hudega pomanjkanja koordinacije.
Pri večini konj se simptomi pričnejo bolj resno kazati po dopolnjenem osmem letu, zelo pogosto pa je treba te konje uspavati, še preden dobro zakorakajo v nastništvo. Raziskovalci odkrivajo patologijo ECVM pri vse več pasmah, trenutno najpogosteje pa jo najdemo pri polnokrvnih angleških konjih, toplokrvnih konjih in arabskih konjih. Malformacija najverjetneje ni novost, vendar pa je njena pogostost v zadnjih desetletjih postala izjemno alarmantna. Patologijo ECVM je mogoče opaziti že pri okostnjaku angleškega polnokrvenga žrebca Eclipse, ki je živel v 18. stoletju in do katerega lahko danes izsledimo pedigre praktično vseh polnokrvnih angleških konj na svetu. Nekateri strokovnjaki so mnenja, da ta patologija ne povzroča nikakršnih negativnih učinkov (najdemo jo na primer pri nekaterih najuspešnejših galoperjih vseh časov), vendar pa moderne raziskave to teorijo vse bolj zavračajo. Glede na to, da je tudi to področje zelo pomembno za stabilizacijo vratu, je povsem mogoče, da je začela ECVM povzročati resne težave šele v kombinaciji z manjkajočimi lamelami nuhalnega ligamenta.
V vsakem primeru je kristalno jasno, da je stabilizacija spodnjega dela vratu pri modernih konjih mnogo večji izziv, kot je bila pri konjih v preteklosti. Tega se mora zavedati prav vsak jahač in temu prilagoditi svoj način dela.
Kaj lahko storimo?
Z vsemi opisanimi težavami se vrat modernega konja morda zdi kot tiktakajoča časovna bomba. Dejstvo je, da so moderni športni konji povsem drugačne živali od športnih konj preteklosti, zato je potrebno vpeljati velike spremembe v splošno sprejeti režim dela. Ti konji potrebujejo mnogo več stabilizacije, mnogo več mišičnega truda za ustrezno varovanje vretenc vratu in hrbta, zato potrebujejo več časa, preden jih izpostavimo težkim atletskim zahtevam. To pomeni predvsem, da moramo dati tem konjem več časa pri ujahovanju. Proces učenja pravilnega gibanja pod jahačem je potrebno podaljšati in jim tako omogočiti, da razvijejo ustrezno moč in koordinacijo. Preden se nanje usede jahač, morajo ti konji vsaj nekaj mesecev pravilno delati na tleh in na lonži. Preden od njih zahtevamo višji nivo, morajo temelje absolutno obvladati.
Bližnjic pri dobrem konjeništvu ni bilo nikoli, dandanes pa to velja še toliko bolj. Če ne bomo sprejeli dejstva, da je konjeništvo vedno tek na dolge proge, bomo še naprej videvali konje, ki svoje jahalne kariere končujejo v zgodnjih nastniških letih. Glede na to, da konji s primerno oskrbo živijo tudi trideset let in dlje, je popolnoma nesprejemljivo, da so še pred dopolnjenim petnajstim letom starosti mnogi od njih že uničeni. Poleg ustreznega treninga lahko za večjo stabilnost vratu poskrbimo tudi s primernim življenjskim okoljem. Razgibano okolje, v katerem se konj veliko giba tudi v prostem času, je pri tem ključno. Takoimenovana pasivna fizioterapija, ki v konjevo življenjsko okolje vključi elemente, ki pomagajo pri razvoju stabilizacije vratu, se je izkazala za izjemno učinkovito. Če na premišljen način v konjevo okolje vključimo nizke ovire, stopnice, hribčke in ga spodbudimo k različnim položajem hranjenja, lahko naredimo veliko za konjevo celo telo.
Okivr: Raziskovanje genetike
Patologija ECVM izvira iz genetske abnormalnosti, ki je prisotna že od rojstva. Dejstvo, da gre za gensko težavo, pomeni, da se patologija lahko deduje iz generacije v generacijo. Zaenkrat še ni znano, kateri del DNK je za to odgovoren, vendar pa je to vprašanje izjemno pomembno, če želimo patologijo ECVM na dolgi rok izkoreniniti. Trenutno se z genetskimi raziskavami na to temo ukvarja velika ekipa strokovnjakov s celega sveta, ki se na vso moč trudi, da zadevi pride do dna. V ta namen je pred kratkim luč sveta ugledala globalna raziskava, katere cilj je popisati genetski material čim več konjev z ECVM. Prisotnost patologije je mogoče potrditi ali ovreči z natančno izvedenimi rentgenskimi posnetki šestega vratnega vretenca. Pri nadaljnjih raziskavah te težave je ključno ozaveščanje tako lastnikov konj kot veterinarjev. Eden izmed dolgoročnih ciljev je, da se rentgensko slikanje za ECVM sprejme kot standardni del predkupnega veterinarskega pregleda.
