Čutila predstavljajo skupino organov, ki so del živčnega sistema posameznega organizma, katerih primarna funkcija je prenos in obdelava informacij. S pomočjo čutil osebek zaznava okolico, v kateri biva, in se temu primerno odziva. Uporabnost in razvitost senzoričnega sistema sta prilagojeni biologiji, sociologiji ter ekologiji posameznega osebka. To pomeni, da so nekatera čutila bolje razvita in izkoriščena glede na esencialne in preživitvene aktivnosti osebka (gibanje, hranjenje, komuniciranje, reproduciranje).
Katera čutila za zaznavanje okolice uporabljajo mačke?
V splošnem lahko strukturo živčnega sistema mačk enačimo človeški. Najmanjša gradbena enota senzorično-živčnega sistema so živčne celice ali receptorji, ki informacije zaznajo, jih prenesejo do centralno živčnega sistema (možgani, hrbtenjača), sledi obdelava informacij. Za zaznavanje okolice uporabljajo 5 glavnih čutil, natančneje: vid, sluh, vonj, okus in dotik.
1.VOH
Mačja komunikacija in zaznavanje okolja temelji primarno na uporabi voha ali vonja. Njihov vohalni epitelij (tj. skupina med seboj povezanih celic, ki so del nosne votline) lahko vsebuje tudi do 200 milijonov olfaktornih receptorjev (čutilnih celic za voh), ki so odgovorni za prenos kemičnih zračnih informacij (vonj) do centralnega živčnega sistema (možganov). Boljša vohalna sposobnost pa mačkam (ter tudi nekaterim drugim živalskim vrstam, kot so konji, kače in kuščarji) omogoča vomeronazalni ali Jakobsonov organ. Nahaja se tik nad nosno votlino, proces vonjanja s pomočjo tega organa pa imenujemo Flehmenov refleks. Do vomeronazalnega organa prehaja vonj skozi ustno votlino, zato morajo mačke odpreti usta. To jim omogoča zaznavanje intenzivnejših vonjav.
2. SLUH
Anatomsko je ušesna struktura enaka človeškemu ušesu (zunanje, srednje in notranje uho), vendar vsebujejo mačja ušesa več slušnih receptorjev, zaradi česar mačke slišijo bolje od nas. Prav tako s pomočjo slušnih receptorjev zaznavajo zvoke zelo visokih in nizkih frekvenc (frekvence manjših živali, ki jih plenijo), katerih človeško uho ni sposobno ujeti in prepoznati. V primerjavi z velikostjo lobanje so ušesa precej velika ter izjemno gibljiva, kar jim omogoča rotacijo do 180 stopinj, s čimer so sposobne natančno locirati izvor zvoka, brez da bi ob tem obračale glavo. Uho ob slušni funkciji opravlja tudi funkcijo ravnotežja. Srednje uho sestavljajo živčni receptorji v obliki majhnih laskov, tekočina ter semicirkularni kanali. Ob premikih in gibanju, se tekočina semicirkularnih kanalov pretaka, laski pa na podlagi tega posredujejo informacije do možganov. Tako mačka ve, kje točno v prostoru se nahaja. Ravnotežnostna funkcija ter izjemno gibljiva hrbtenica igrata pomembno vlogo pri obračanju in pristajanju mačke ob padcih z višine.
Med mačje čute za dotik uvrščamo tudi brčice, ki se izraščajo nad zgornjim delom ustnic, nad očesi, na ličkih in na zgornjih delih sprednjih tačk. Živčni receptorji v brčicah omogočajo natančno pridobivanje okoljskih informacij, oceno širine (npr. kako ozek je nek prehod) ter nenazadnje izravnavajo daljnovidnost ob lovu – ostrina mačjega očesa ni enako izražena kot pri ljudeh, zato nalogo izostriti sliko prevzamejo mačji brki, ki so ob ulovu plena pozicionirani naravnost, t. j. v smeri plena.
Razumevanje mačjih senzorično-živčnih sistemov vodi v kvalitetnejše interakcije, ki vodijo v blagodejno sobivanje z mačkami.
Živčni receptorji, odgovorni za prenos dotičnih informacij, pa se nahajajo tudi v blazinicah tačk, zobeh ter ustnicah. Te prefinjene karakteristike jim omogočajo uspešen lov. Oživčenost tačk jim omogoča dober oprijem in manipulacijo plena, živčni receptorji v gobčku, ustnicah ter zobeh (podočnikih) pa pa pomagajo, da mačka natančno oceni, kakšna mora biti jakost ugriza (»kill bit«) za uboj plena.
3. OKUS
Mačji okuševalni sistem (jezik) sestavljajo številčni okušalni receptorji, imenovani tudi okušalne papile ali brbončice, katerih primarna funkcija je okušanje. Gre za manjše izrastke sluznice jezika, ki vsebujejo mnogo okušalnih brstičev, oživčenih in povezanih s centralnim živčnim sistemom. Mačje brbončice so razvite in prilagojene za okušanje slanega, grenkega, kislega ter okusa umami (okus mesa). Brbončice za okušanje sladkega so genetsko nepopolno izražene, kar nam pojasni njihovo biološko-okoljsko adaptacijo. Evolucijsko so prilagojene prehrani izključno mesnega izvora. Kadar pa zauživajo sladko hrano, je to največkrat zaradi prisotnosti maščob in soli, ne pa zaradi samega sladkorja.
Te majhne jezične strukture so na mačjem jeziku izraščene navzven in rahlo nazaj, dajejo jeziku specifično fizično karakteristiko – hrapavost ter s tem multifunckionanost. Njihova funkcija ni le prehranjevalna, negovalna, okušalna, ampak tudi termoregulacijska. Prerazporejanje sline po vsem kožuhu omogoča uravnavanje telesne temperature zaradi evaporacije ali izhlapevanja sline skozi dlako. Zaradi specifične strukture brbončic se ob negovanju nanje ujamejo različni manjši odmrli delci, ali delci prahu, prav tako pa si mačke ob tem po dlaki prerazporejajo naravno prisotna olja v dlaki.
4. VID
Anatomsko je mačje oko prilagojeno zaznavanju hitrih gibov in premikov plena tudi v slabše osvetljenih pogojih, njihova zenica pa s pokončno elipsasto obliko omogoča velik razpon absorbcije svetlobe. S širšim vidnim poljem, ki sega tudi do 200 stopinj, imajo v primerjavi s človeškim vidnim poljem prednost za dobrih 20 stopinj. Zgradba očesa je iz različnih delov in plasti, med katere uvrščamo tudi najbolj notranjo plast očesa, imenovano retina ali mrežnica. Ta notranja plast celic je preko očesnih receptorjev (svetlobni in barvni) tesno povezana z možgani, do katerih potujejo informacije o količini svetlobe in barvi, ki jo oko zazna.
Očesne karakteristike mačk so tesno povezane z dnevnimi ritmi mačk in načinom prehranjevanja (lova) – najbolj aktivne so ob mraku in zori, takrat kadar je najbolj aktiven tudi njihov plen. So torej krepuskularna bitja in ne nočna. V temi namreč, enako kot ljudje, ne vidijo.
Zaznavanje svetlobe omogočajo svetlobni očesni receptorji – paličice, ki jih je na mačji mrežnici veliko več kot na človeški. Tako lahko absorbirajo večje količine svetlobe tudi v slabše osvetljenih pogojih – takrat, kadar je najbolj aktiven njihov plen. Ta lastnost je tesno povezana z dnevnimi ritmi mačk; najbolj aktivne so ob mraku in zori, ko je najbolj aktiven tudi njihov plen. So torej krepuskularna bitja in ne nočna. V temi namreč, enako kot ljudje, ne vidijo. Receptorje za zaznavo barv imenujemo čepki. Njihova osnovna funkcija je prepoznavanje različnih spektrov barv, v osnovi pa se na retini nahajajo 3 vrste – za zaznavanje rdeče, modre in zelene barve. Na mačji mrežnici se nahaja veliko manj barvnih receptorjev v primerjavi s človeškim očesom, kar pomeni, da barv ne zaznavajo tako dobro kot ljudje.
