Hrčki so med najpogostejšimi živalmi, ki jih starši kupijo svojemu otroku, ko si ta zaželi prvo žival. Veljajo namreč za preproste hišne ljubljenčke, ki ne zahtevajo veliko časa, pozornosti, drage opreme, drugih stroškov ter posebnega znanja. Pa je temu res tako?
Hrčke v naravi najdemo v Evropi in Aziji, običajno na toplih in suhih območjih. Danes poznamo več kot 20 vrst hrčkov, ki se med seboj ločijo po barvah in velikosti. Izmed teh jih le 5 vrst najdemo v ujetništvu, med temi sta najpogostejša prav zlati oz. sirski hrček in pritlikavi ruski hrček.
Ruski hrčki spadajo med najmanjše vrste hrčkov, ki običajno tehtajo 30–50 g. V dolžino zrastejo do 7 cm, imajo majhen rep in poraščene tačke. Samčki so običajno večji, samičke manjše. Izvorno so sivorjave barve s temno progo po hrbtu, trebuh imajo bel. V ujetništvu najdemo tudi številne druge barvne različice. Spadajo med bolj socialne vrste hrčkov, v naravi živijo v kolonijah. Doma je smiselno imeti dva ali več hrčkov. V izogib neželenim mladičem je zaželeno imeti živali istega spola, najraje iz istega legla. V ujetništvu običajno živijo 1–3 leta.
Zlati oz. sirski hrčki so večji, običajno dosežejo dolžino do 20 cm, tehtajo pa 100–150 g. Samičke so večje od samcev. Njihov kožuh je zlatorjave barve, tudi pri njih lahko najdemo različne barvne odtenke. Lahko so dolgodlaki ali kratkodlaki. Karakterno so bolj umirjeni in zato tudi bolj primerni navajanja na rokovanje. So samotarji, zato imamo doma vedno samo enega. V ujetništvu običajno živijo 1–2 leti.
Hrčki spadajo med nočne živali, kar pomeni, da so aktivni ponoči, čez dan pa spijo v skrivališču. Zavedati se moramo, da bomo zato hrčka čez dan redko videli, ga bomo pa zagotovo slišali ponoči, ko bo raziskoval po svojem domovanju, zato je treba dobro razmisliti, kam ga bomo dali. Kot nočne živali zelo slabo vidijo, imajo pa zato dobro izostrene ostale čute. Pri orientaciji si pomagajo tudi z uporabo dišavnih žlez, s katerimi se podrgnejo ob predmete, mimo katerih grejo in tako ustvarijo t. i. »scent trail«. Lažje prenašajo nižje temperature. Idealno je, da jih imamo na sobni temperaturi (18–21 ˚C), pri čemer pazimo, da njihov prostor ni izpostavljen prepihu ali neposredni sončni svetlobi oz. drugim virom toplote.
Večina kletk, ki jih običajno prodajajo v prodajalnah za živali, je za hrčke neprimerna. Hrčki glede na svojo velikost potrebujejo zelo veliko prostora. Ali ste vedeli, da hrčki v divjini prehodijo tudi do 9 km na dan? Primerno bivališče za hrčka je tako večja prostorna kletka, ki omogoča tudi prostor za kopanje rovov in plezanje ter je enostavno za čiščenje. Idealno je, da je kletka žičnata, pri čemer pazimo, da so razmiki dovolj majhni, da hrček ne more pobegniti. Spodnji del naj bo plastičen ali steklen in dovolj globok, da omogoča večjo količino nastilje (najmanj 15 cm), da bo hrček lahko kopal rove.
V celoti plastične ali steklene kletke oz. akvariji za hrčke niso primerni! Zaradi slabe ventilacije namreč v takih posodah zastaja amonijak, kar vodi v številne zdravstvene težave.
Priporočljivo je, da je kletka za enega hrčka velikosti vsaj 90 x 50 x 50 cm, še raje pa več. Hrčki v (pre)majhnih kletkah pogosto postanejo agresivni zaradi nezmožnosti izražanja naravnega vedenja. Prav tako za hrčke niso primerne plastične cevi ali vgrajena kolesa za tek, ki so pogosto dodana takim kletkam, saj so v večini primerov premajhne in iz neprimernih materialov.
Nastilja v kletki naj bo mehka in dobro vpojna. Izogibajte se prašni žagovini ali žaganju iglavcev. Pomembno je, da v kletko dodate materiale, ki so primerni za izdelavo gnezda, npr. seno, toaletni papir, narezan papir, karton … Ta material redno menjujte (vsaj 1 x na teden). Poleg tega v kletko namestite primerno kolo za tek, igrače za grizenje, posodico za hrano in stekleničko za vodo. Posodic za vodo se raje izogibamo, saj se voda na ta način hitro umaže. Kot ostali glodavci tudi hrčki radi grizejo in si na ta način brusijo zobe, zato je pomembno, da jim v kletki zagotovimo materiale, ki so primerni in varni za grizenje (najraje les primernih drevesnih vrst). Izogibamo se plastičnim materialom. Skrivališče je za hrčka izredno pomembno, saj se v njem lahko skriva čez dan, ko počiva oz. spi. Lahko je zelo preprosto; uporabite lahko kar majhno kartonasto škatlico, leseno hiško, primerno obdelan kokosov oreh. Plastičnih hišk se raje izogibajte.
Kolo je za hrčke skorajda nuja in prav je, da jim zagotovimo dovolj (varnega) gibanja. Opazili boste, da hrčki veliko časa preživijo na kolesu za tek. Raziskovalci so ugotavljali, da na takem kolesu pretečejo tudi do 8 km na dan (torej toliko, kot bi pretekli v naravi). Pri kolesu morate biti pozorni, da je primerne velikosti. Hrček mora biti med tekom v kolesu v normalnem položaju, hrbtenica pa ravna. Pazite, da kolo nima rešetkastih tal. Zaradi majhne velikost hrčka je najbolj varno kolo, ki ima polno dno (brez rešetk ali mreže), saj na ta način zmanjšamo možnost nastajanja poškodb. Kolo v obliki krožnika za hrčke ni primerno. Tu velja tudi opozorilo glede t. i. krogel za hrčke. Tudi te za hrčke niso primerne! Krogle so pogosto oglaševane kot primerne in varne za »sprehajanje« hrčka izven kletke; hrčka damo v kroglo in spustimo po stanovanju. Problem pri teh kroglah je, da ne stimulirajo normalnega gibanja (telo hrčka je med gibanjem v krogli pogosto v nenaravnem položaju), poleg tega so običajno iz plastike, niso zračne in zato lahko pride do pogina zaradi zadušitve. Hrčku je sicer treba zagotoviti dovolj gibanja in zaželeno je, da ga redno spuščamo iz kletke, da se lahko prosto giblje po stanovanju. Prostore je seveda treba vnaprej primerno zaščititi in hrčka ob izpustu stalno nadzirati. So majhni in hitri, zato se lahko prehitro zgodi, da pobegnejo.
Hrčki sicer ne zahtevajo pretirane nege, bodo pa veseli rednih peščenih kopeli (1–2 x na teden), s katerimi negujejo svoj gost kožuh. Pri dolgodlakih živalih se lahko med kožuh zapletejo koščki nastilje ali iztrebki; takrat jim pomagamo, da se očistijo, po potrebi dlako tudi pristrižemo.
Hrčki spadajo med vsejede živali, kar pomeni, da jejo tako rastlinsko kot tudi hrano živalskega izvora. V ujetništvu hrčke najlažje hranimo s kvalitetnimi peleti, ki so namenjeni izključno hrčkom. Peleti nudijo uravnovešeno dieto, saj v enem peletu najdemo vse ključne elemente, ki so pomembni za zdrav razvoj hrčka. Najdemo jih v različnih oblikah in velikostih. Običajno vsebujejo pribl. 15–25 % beljakovin, 35–40 % ogljikovih hidratov, približno 5 % maščob in 5 % vlaknin. Mešanice hrane in semenske mešanice za hrčke niso najbolj primerne, saj hrčki običajno iz njih izbirajo le najljubšo hrano, poleg tega pa so take mešanice pogosto bogate s sladkorji in maščobami, kar vodi v debelost. Poleg kvalitetnih peletov lahko hrčkom ponudimo tudi drugo hrano (npr. svežo zelenjavo), vendar pri tem pazimo, da peleti predstavljajo večji del obroka (75 %). Zelenjava naj predstavlja 20–25 % obroka. Ponudimo jim lahko brokoli, peteršilj, grah, papriko, bučke, solato, korenček, cvetačo, baziliko, koriander, regrat … V kletko jim namestimo tudi manjšo količino sena.
Priboljški naj ne presegajo 5 % dnevnega obroka, prav tako naj bodo čim bolj zdravi. Sadju (jabolka, banane, jagode, borovnice …) se raje izogibajmo, ponudimo ga le občasno. Kot občasne priboljške lahko ponudimo tudi košček kuhanega piščanca, kuhanega jajca ali mokarje – vendar pozor! Mokarji so zelo mastni, zato jih v ključimo v prehrano le občasno (1–2 x na teden) in v majhnih količinah (1/2 do največ 1 mokar).
Hrčke še vedno precej redko srečujemo v veterinarskih ambulantah, vendar ne zato, ker so obolenja pri njih redka, temveč zato, ker lastniki (sploh če gre za starše, ki so hrčka kupili otroku zato, da bo »mir v hiši«) žal niso pripravljeni plačevati stroškov za veterinarja. Namreč, že sam pregled pri veterinarju, ki se ukvarja z zdravljenjem eksotičnih živali, krepko preseže ceno, ki jo običajno odštejemo za hrčka, in žal se še vedno prepogosto dogaja, da lastniki zdravljenje zavrnejo, saj je »samo hrček«, in bodo raje počakali doma, če se stanje samo od sebe izboljša. (Običajno se ne.) Vendar pa zadnje čase vseeno opažam, da je vedno več lastnikov, ki so svojim hrčkom pripravljeni pomagati in jim zagotoviti kvalitetno življenje ter ustrezno zdravstveno oskrbo pri veterinarju, kadar jo potrebujejo.
In katere so najpogostejše zdravstvene težave, s katerimi se srečujemo pri hrčkih? Običajno gre za težave, ki so povezane s prebavili, težave z zobmi, kožna vnetja, abscese, kihanje in/ali izcedek iz nosu in/ali oči, okužbe s paraziti, piometro (gnojno vnetje maternice) pri samicah, za težave z dihali, tumorje. Vedno več je tudi predebelih živali (zaradi premalo gibanja in neprimerne prehrane). Posledica debelosti so lahko diabetes, težave s srcem, prezgoden pogin. Hrčka naj ob kakršnihkolih znakih bolezni (zmanjšan apetit, izguba teže, spremembe v obnašanju, driska, izcedek iz oči/nosu …) čim prej pregleda ustrezen veterinar, saj pri njih bolezen običajno hitro napreduje, tako imamo ob zgodnjem ukrepanju več možnosti za uspešno zdravljenje .
Za zaključek pa ostane še pereče vprašanje – ali so hrčki res primerne živali za otroke? Odgovor na to ni preprost. Upoštevati moramo, da so hrčki zelo drobna, nežna bitja in žal se prevečkrat zgodi, da se otroci tega ne zavedajo; hitro jih lahko namreč preveč stisnejo ali prestrašijo, lahko jim padejo iz rok, pogosto jim pobegnejo. Nepravilno rokovanje povzroča živali velik stres, hrček se brani z agresijo (npr. grize) in nemalokrat se zgodi, da se potem otrok prestraši (sploh ob ugrizu) in hrčka spusti iz rok; posledice pa so za hrčka lahko usodne. Zato je pomembno, da je odrasla oseba vedno prisotna, ko otrok rokuje s hrčkom (ali katerokoli drugo živaljo), in poskrbi, da otrok hrčka prijema pravilno, pri tem je nežen in previden.
Naslednji argument, zakaj hrčki morda niso najbolj primerni za otroke, je ta, da so nočne živali, kar pomeni, da so najbolj aktivni ponoči, čez dan pa spijo. Otroci se s svojimi živalmi običajno radi igrajo čez dan, npr. ko pridejo domov iz šole, takrat pa je za hrčke ključnega pomena, da počivajo in spijo. Hrčkov čez dan ne smemo zbujati, saj je to zanje zelo stresno in moti njihov bioritem. Poleg tega so samotarji in jih ne bo prav nič motilo, če jih le od daleč opazujemo, ko se zbudijo in (zvečer) pričnejo svoj dan.
Ob koncu članka vas zato naprošam, da se pred nakupom hrčka, pa naj bo to zase ali za svojega otroka, najprej vprašate, ali ste hrčku res sposobni in pripravljeni zagotoviti dom in oskrbo (vključno s stroški veterinarja), kot ju potrebuje. Če ste v dvomih, si hrčka raje ne omislite. Če pa ste si na vprašanje odgovorili pritrdilno, vam z novim ljubljenčkom želim obilico veselja! Hrčki so namreč čudovite živali in kljub svoji majhnosti si zaslužijo najboljši možen dom!
