Ta povodec, tista brzda, to šolanje, ta metoda… nekje na poti udomačitve se je vrednost življenja in potreb živali izgubila v poplavi pristopov k oskrbi do točke v zgodovini, ko je v ospredju le kako olajšati vsakdan ljudi in ne živali. V ŌKAMI projektu pa se trudimo živalim povrniti položaj in glas.

Namreč, ko se odločimo za skrbništvo, v družino sprejmemo živo bitje, ki ne govori istega jezika, nima enakih prioritet, ne deli iste narave in okolja. V ujetništvu je človek tisti, ki 100-odstotno narekuje vsakdan živali. Določa, kje in kako bodo živele, kakšno bo njihovo socialno življenje, kakšno bo njihovo psihofizično počutje, kakšna bo njihova vloga v družini. Ta živa bitja pa na drugi strani človeku neprestano želijo ustreči. Svoje želje, stisko, bolečino, srečo in strah z nami jasno komunicirajo, vendar kako dobro razumemo njihov jezik? In ko se v tej raznoliki družini pojavijo težave, so te posledica nerazumevanja in spregledanih znakov, s katerimi skrbniki sebi in živalim otežujemo življenje.

Odgovor, kako doseči lažje in pravično sobivanje, pa leži v kakovostnem izobraževanju in prebuditvi sočutnega pristopa.