Sobivanje z mačko postaja dandanes čedalje pogosteje in “popularnejše”. Skoraj v vsakem drugem gospodinjstvu je kot “družinska članica” pridružena domača mačka (Felis Silvestris Catus), katere prednica je Afriška divja mačka (Felis Silvestris Lybica), s katero si do danes delita precej morfoloških in vedenjskih značilnosti/podobnosti.
Kljub številnim anekdotam, literaturi, naprednejšim študijam in raziskavam, ki nenazadnje dokazujejo širok spekter visoko razvitih sposobnosti mačke, je mačka še danes ponekod imenovana kot precej samosvoja, samozadostna in nedružabna živalska vrsta. Obstaja ogromno mitov in neresnic, ki to kategorizacijo mačke, le še bolj podkrepijo. Vse skupaj posledično vpliva na kvaliteto odnosa med človekom in mačko.
Antrozoolog John Bradshaw, avtor knjige “Cat Sense” opiše mačko popolnoma nasprotno: Mačka je izredno zanimiva, inteligentna in izmuzljiva, ki pa vendarle za človeške oči marsikdaj ostaja uganka ovita v skrivnost. Ključ za vprašanja, ki se porajajo ob raziskovanju mačje psihologije, je po njegovem mnenju znanost. Za lažje razumevanje mačje biologije, sociologije in ekologije, je potrebno razumeti njen izvor in naravo.
IZVOR MAČKE
Prednica mačke
Današnja domača mačka (Felis Silvestris Catus) spada v družino mačk (Felidae), red zveri (Carnivora), kamor uvrščamo 38 različnih vrst mačk, ki so široko distribuirane po različnih geografskih območjih. Posledica adaptacij (prilagajanja) v različnih ekoloških nišah so znotrajvrstne razlike, kot so genetske, morfološke (barva dlake, velikost, vzorec dlake, tekstura) in vedenjske razlike. Prednica današnje “moderne” udomačene mačke je afriška divja mačka (Felis Silvestris Lybica), ki spada v vrsto divjih mačk (Felis Silvestris), kamor uvrščamo tudi evropsko in azijsko divjo mačko, vendar je afriška divja mačka genetsko “najbližje” današnji domači mački.
Večjih signifikantnih razlik v morfologiji in vedenju današnje domače mačke v primerjavi z njeno prednico skorajda ni, saj je z evolucijo prišlo do manjših odstopanj v njunem genomu (celoten genski zapis posameznega organizma). Z eno izmed študij so dokazali, da so v mačjih genomih identificirani »genetski znaki« (regije genoma), ki ustrezajo njihovi edinstveni biologiji in senzoričnim sposobnostim. Prav tako je število genomskih regij z močnimi znaki selekcije od udomačitve mačke precej skromno v primerjavi s tistimi pri domačem psu, kar se ujema z novejšo zgodovino udomačitve, odsotnostjo močne selekcije za fizične značilnosti in omejeno izolacijo od divjih populacij.
Mačke tvorijo matrilinearne kolonije, sestavljene iz sorodstveno povezanih mačk. Socialna dinamika kolonij temelji na recipročnem altruizmu, kjer si mačke medsebojno pomagajo.
Splošno rečeno, človek s selekcijo v samo morfologijo (izgled, fizične značilnosti) in vedenje mačk ni posegel v takšni meri, kot je to razvidno pri psih, zato se genetski material ni “izgubil” v takšni meri, kot se je pri psih, ki so popolnoma izgubili stik s svojim prednikom in postali (preživetveno) odvisni od človeka. Rezultat tega je najverjetneje tudi časovni razpon sobivanja- začetki sobivanja človeka in psa segajo približno 30.000 let nazaj, medtem ko se prve interakcije med človekom in mačko pojavile komaj 10.000 let nazaj.
Začetki sobivanja
Začetki sobivanja z mačko segajo približno 10.000 let nazaj, ko se je človek preusmeril v agrikulturno dejavnost. Arheološke raziskave so dokazale pričetke sobivanja človeka z mačko okrog 9.5000 let nazaj na Cipru in 5000 let nazaj na območju Kitajske. S skladiščenjem rastlinskih pridelkov, je človek ustvaril ugodne bivanjsko-prehranjevalne pogoje manjšim glodalcem (miši, podgane, polhi…), ki predstavljajo le eno izmed živalskih vrst, ki jih uvrščamo v prehranjevalno verigo mačke. Na tak način se je med človekom in mačko razvil vzajemen in koristen odnos- mačkam smo zagotovili vir prehrane, ona pa je s plenjenjem zavarovala naše rastlinske pridelke in tako nadzorovala populacijo glodavcev (»rodent control«). V začetnih obdobjih sobivanja je bila zato kategorizirana zgolj kot “uporabno sredstvo za zatiranje glodalcev”, šele s časom pa se je pogled nanjo spremenil – v človeških očeh je postala inteligentno, čuteče in preudarno bitje, čeprav še vedno skrivnostno.
Mnogo živalskih vrst, se je tekom evolucije (gre za biološki proces, v katerem se spreminja genski zapis določene živalske vrste skozi čas) v sobivanju s človekom postopoma okoljsko in vedenjsko adaptiralo. Človek je sčasoma nekatere živalske vrste popolnoma udomačil- po uradni definiciji, gre za proces, pri katerem populacija živalske ali rastlinske vrste postane navajena na človekovo oskrbo in nadzor, pri čemer postane pogosto nesposobna samostojno preživeti v naravnem okolju. Ta definicija ni nujno skladna s celotno naravo in biologijo današnje domače mačke, saj je le-ta še danes dovolj avtonomna (samostojna) da preživi v zunanjem okolju (samostojen lov, izločanje, iskanje skrivališča, samostojna reprodukcija). Zato mnogo behavioristov še danes trdi, da je mačka delno udomačena, saj je človek ni popolnoma izoliral od svoje prednice in ni prevzel popolne kontrole nad njihovim načinom prehranjevanja in reprodukcijo – čeprav bi lahko rekli da je notranja domača mačka popolnoma izolirana od zunanjega okolja, v katerem človek narekuje prehrano in reprodukcijo- še vedno pa ima mačka izrazite močne nagone in vedenjske vzorce, ki so enaki afriški divji mački.
Genske analize genoma domače mačke in afriške divje mačke
Kljub manjšim genetskim variacijam in diferenciacijam med domačo mačko in njeno prednico, pa težko trdimo, da do očitnih sprememb v genskem zapisu, morfologiji in vedenju sploh ni prišlo- teh je sicer bistveno manj v primerjavi s psom, vendar so številne novejše in naprednejše raziskave pokazale, da je s procesom evolucije in začetki sobivanja s človekom prišlo do določenih genomskih sprememb.
Genske analize so identificirale točne regije genoma, v katerih je prišlo do sprememb v posameznih genih- gen je določen odsek dednega zapisa organizma, ki izraža določene beljakovine. Našteli so vsaj 13 genov ki so se skozi čas evolucije spreminjali- ko se je mačka spreminjala iz “divje v prijazno”.
Spremembe v morfologiji in vedenju mačke skozi evolucijo
Afriška divja mačka je po morfologiji precej podobna domači mački, vendar se razlike pojavljajo v fizični velikosti, barvi, vzorcu in teksturi dlake. Afriška divja mačka ima daljše noge, ki ji omogočajo plezanje in oprijemanje po višjih strukturah, napram domači mački, kateri se je dolžina nog (predvsem zaradi bivanja v omejenih in neprimernih okoljih, v katerih nimajo vedno možnosti izražanja svojih naravnih vedenj) malenkost skrajšala.
Večkrat slišimo, da so mačke po njihovi naravi solitarne (samostojne) živali. Res je, da prednica domače mačke v osnovi biva solitarna, vendar to ne definira njene narave kot nedružabne. Sicer samostojno »izvaja« aktivnosti (lov, prehranjevaje, izločanje), družabnost pa je razvidna že iz tega, da se ponekod združuje v skupinah oziroma kolonijah. Stopnja družabnosti domače mačke napram afriški divji mački pa se z evolucijo zviša, kar pomeni, da je s selekcijo domača mačka postala čedalje bolj družabna. Rezultati študije (2014) kažejo, da je to posledica selekcije ubogljivosti (»Selection for docility«), s katero se spremeni temperament živali. Mačka se je tako na človeka hitreje navadila preko nagrajevanja s hrano, s čimer je najverjetneje prišlo do sprememb v genomu prvih udomačenih mačk.
DOMAČA MAČKA DANES
Biologija (prehrana, gibanje, lov)
Celotna anatomija, fiziologija, biologija mačke je dodobra prilagojena na okolje v katerem prebiva, kar je razvidno tudi iz načina prehranjevanja, ki se do danes (četudi čedalje spreminjajočemu okolju) ni precej spremenilo, saj je zanje v okolju najbolje deloval.
Biološko so mačke striktni/obligatorni karnivori, kar pomeni, da so obvezno mesojede in se prehranjujejo izključno z mesno prehrano, brez katere njihova rast in razvoj nista optimalna. Eden od rezultatov tega prilagoditvenega procesa je, da mačke ne morejo sintetizirati nekaterih esencialnih maščobnih kislin, zlasti arahidonske kisline. Če bi njihova prehrana bazirala izključno na rastlinski prehrani, ne bi mogle koristiti esencialnih aminokislin za izgradnjo beljakovin in mišičnega tkiva. So tudi oportunistični lovci, kar pomeni da bodo lovile kadarkoli bo v okolju za to priložnost. Ta značilnost mačke je hitro opazna že pri domačih (izključno) notranjih mačkah, ki bodo muho, ki prileti v stanovanje lovile, četudi so pravkar jedle. Frekvenca lova je najvišja v času, ko je aktiven njihov plen, ob zori in mraku, zato jih uvrščamo med krepuskularna in ne nočna bitja. Plenijo organizme manjše od njih- ptiče, manjše sesalce (miši, podgane, polhe), insekte, pajke, kače…
Brbončice za okušanje sladkega so genetsko nepopolno izražene, kar nam pojasni njihovo biološko-okoljsko adaptacijo. Evolucijsko so prilagojene prehrani izključno mesnega izvora. Kadar pa zauživajo sladko hrano, je to največkrat zaradi prisotnosti maščob in soli, ne pa zaradi samega sladkorja. Mačji zobje so v primerjavi s pasjimi daljši, ožji in bolj špičasti. Poleg tega so njihovi podočniki malce ukrivljeni. Sekalci in podočniki jim omogočajo globok prodor v tkivo plena in trganje mesa, pri čemer pa igrajo vlogo tudi živci, ki se nahajajo v zobeh. Razvit živčni sistem jim omogoča, da preko živčnih receptorjev (v ustnicah, zobeh in krempljih) zaznajo kako močan mora biti ugriz (takoimenovan »Kill bite« ali usodni uboj) za uboj plena. Visoko razvit sluh, jim omogoča zaznavanje ultrazvočnih frekvenc, ki jih proizvajajo manjši sealci (miši, podgane). Njihova očesa so odlično prilagojene slabše osvetljenim pogojem ob katerih mačke v osnovi najbolj aktivno lovijo.
Sociologija in vzpostavljanje odnosov
Po naravi je mačka (tako prednica kot današnja domača mačka) avtonomna (samostojna) in neodvisna, kar pomeni, da je sposobna poskrbeti za svoje osnovne biološke potrebe, ter tako preživeti v okolju v katerem (pre)biva. Kot že omenjeno, jo človeški antropomorfizem (pripisovanje človeških lastnosti) zaradi teh karakteristik največkrat označi kot solitarno, nedružabno in arogantno. Z določeno selekcijo, je človek vendarle “ustvaril” mačko, ki je veliko bolj družabna napram afriški divji mački. Ostajajo še vedno selektivno družabne (»Preffered affiliatives«) in se same odločajo kakšne interakcije želijo vzpostavljati in kakšne ne.
Kljub temu, da so mačke striktni mesojedci, so tudi oportunistični lovci, kar pomeni, da bodo lovile kadarkoli bo priložnost, tudi če so pravkar jedle.
Mačke so izjemno radovedne (neofili) in socialno prilagodljive oziroma fleksibilne, kar pomeni, da so sposobne hitrega in učinkovitega prilagajanja v okolju. Tako prednica kot domača mačka, lahko bivata samostojno ali tvorita matrilinearne kolonije, sestavljene iz rodbine mačk- takšne, ki izvirajo iz skupnega prednika; tako so v matriliniji posamezniki sorodstveno povezani po ženski liniji. V osnovi jih sestavljajo mačje samice z njihovimi legli, mačji samci se koloniji pridružijo v času parjenja. Socialna dinamika kolonij temelji na recipročnem altruizmu- pripravljene so si pomagati druga drugi zavoljo preživetja. Gostota kolonij je odvisna od količine virov hrane- več virov hrane, večje bo število celotne kolonije. Označevanje in poimenovanje mačke kot antisocialne in samosvoje živalske vrste je zato napačno.
Naravna vedenja mačk in vzpostavljanje primernega okolja
Sobivanje s človekom je mačkam prineslo mnogo ovir, omejitev in obremenitev, kar se tiče zadovoljevanja njihovih bioloških potreb in izražanja naravnih vedenj. Zato je pomembno, da mačkam nudimo pogoje bivanja, v katerih bodo v največji meri lahko zadovoljevale svoje potrebe in izražala naravna vedenja.
Med njihove biološke (osnovne) potrebe uvrščamo, prehranjevanje, pitje, izločanje, gibanje, reprodukcijo (za notranje mačke, ki so sterilizirane ali kastrirane, to ne velja) ter spanje. Prav tako ne smemo pozabiti na psihološke oziroma mentalne potrebe njihovega centralnega živčnega sistema (možganov) oziroma miseln telovadbo (trikci, agility, delo z noskom, igra z igračami).
Značilna in naravna vedenja mačk:
- Plenilsko vedenje (lov, igra)
- Komunikacijska vedenja /označevanje okolja (praskanje, uriniranje, markiranje, drgnjenje)
- Negovanje (allogrooming)
- Agresivna vedenja kot “self protective behaviours«
- Skrivanje
- Plezanje (vertikalen svet)
- Izločanje (v primeren substrat)
- Avditorna komunikacija (vokalizacije; v medmačji komunikaciji mjavkanje ni prisotno)
Vedenjski repertoar mačk združuje tako samostojne, kot tudi družabne aktivnosti. Med samostojne uvrščamo prehranjevanje, pitje, spanje, izločanje in reproduciranje. Igro lahko uvrstimo tako v samostojne, kot družabne aktivnosti. Pomembno je razumevanje, da mačka samostojne aktivnosti izvaja samostojno, zato je takrat ne motimo in ji nudimo prostor, ki ga za to potrebuje.
ZAKLJUČEK
Razumevanje in poznavanje mačjih bioloških potreb, ter značilnih vedenj nam omogoča pripravo optimalnega okolja za mačko, v katerem bodo biološke potrebe zadovoljene, mačka pa bo lahko izražala svoja vedenja. Posledično bo sobivanje z mačko kvalitetnejše in srečnejše.
- A review of the development and functions of cat play, with future research considerations (sciencedirectassets.com)
- Behavioral associations with breed, coat type, and eye color in single-breed cats (sciencedirectassets.com)
- Mačji ugriz | Zdravje mačke in nega | mačje novice | zoohit magazin
- Živčno-senzorični sistem mačk in zaznavanje okolice – ŌKAMI (ookami.si)
- Matrilineal society | Definition, Examples, & Facts | Britannica
- The genes that turned wildcats into kitty cats | Science | AAAS
- The Keys to Cat-ness | Science | AAAS
- Neural crest stem cells: discovery, properties and potential for therapy | Cell Research (nature.com)
- (16) (PDF) Genetic selection for docility: A review (researchgate.net)
