Vse živali, pa naj gre za domače ali divje, se tekom življenja neizbežno srečajo z različnimi zajedavci, ki so lahko zunanji ali notranji. Tudi konji pri tem niso izjema, predvsem notranji zajedavci pa so sestavni del življenj naših konj in njihovega okolja. Zato je tudi del osnovne oskrbe konj preventivno tretiranje živali proti zajedavcem, pri čemer pa se v konjeniških krogih pojavlja veliko različnih informacij na to temo. V zadnjih letih je vedno več zavedanja o nevarnosti pojavljanja rezistence pri zajedavcih na sredstva za njihovo odpravljanje, saj imamo pri konjih dokaj ozek nabor sredstev za uporabo, ki so se v preteklosti (pre)pogosto uporabljala v preventivne namene. Zavedanje o nevarnosti rezistence, poznavanje zajedavcev in razumevanje njihove vloge v življenjih naših konj so tako pomembni za pravilen pristop k njihovemu odpravljanju.
Del življenjskega okolja
Zajedavstvo oziroma parazitizem je odnos med dvema organizmoma, kjer ima eden od organizmov korist, drugi pa škodo zaradi tega odnosa. Njihova vloga v ekosistemu je reguliranje populacije živali, tako da šibkejše živali, ki same niso uspešne s svojim imunskim sistemom vzdrževati količine zajedavcev v telesu do te mere, da so sposobne z njimi živeti, umrejo. To je eden izmed načinov reguliranja števila osebkov določene populacije v naravnem okolju. Pri divjih živalih je tako določena količina stalno prisotnih notranjih in zunanjih zajedavcev del njihovega naravnega okolja. Enako pa so zajedavci tudi del življenjskega okolja naših konj, proti katerim se skrbniki konj redno, pogosto večkrat letno, borijo.
Obstaja več različnih vrst zajedavcev, ki se lahko zajedajo v naše konje in vsi niso nujno nevarni ali škodljivi. Vedeti je namreč treba, da zajedavci za preživetje potrebujejo svoje gostitelje in da jim tako ni v interesu, da bi vsi njihovi gostitelji umrli. Prav tako je pomembna informacija, da se v črevesju nahaja velik del imunskega sistema, ki skrbi za zdravje in odpornost celotnega telesa. Zajedavci v črevesju tako niso nujno samo sovražniki naših konj, ampak so lahko tudi pomemben člen za ohranjanje celotnega zdravja, s predpostavko, da ne gre za izredno patogene zajedavce, ki lahko povzročajo hude zdravstvene težave. Seveda to ne pomeni, da je treba prenehati z odpravljanjem zajedavcev, ampak gre le za opomnik, da čisto sterilno okolje ni nujno zdravo in lahko prej vodi v zdravstvene težave kot okolje, kjer je imunski sistem prisiljen v aktivnost.
Vrste zajedavcev
Zajedavci so lahko zunanji in notranji in slednji so tisti, s katerimi se v konjeniškem svetu pogosteje srečujemo. Vsi zajedavci imajo razvojni krog in tekom tega kroga se razvijejo iz začetne oblike v končno, to je odraslo obliko, ki se večinoma zajeda v svojega gostitelja in izloča svoje potomce v okolje, kjer se nadaljuje krog okužbe. Ti krogi se razlikujejo med različnimi vrstami, nekateri za dostop do končnega gostitelja potrebujejo vmesnega, drugi za svoj razvoj potrebujejo samo primerne pogoje in končnega gostitelja. Nekateri zajedavci po telesu gostitelja migrirajo na različne načine in na svoji poti povzročajo škodo, nekateri lahko v posebni obliki dalj časa ostanejo v telesu, potem poznamo zajedavce, ki zajedajo tako, da se prehranjujejo s krvjo, drugi s hranilnih snovi. Prav tako se razlikujejo v času, kako dolgo traja, da se iz začetne oblike razvije končna. Vse to so pomembni podatki, ko se odločamo za spopadanje z notranjimi zajedavci pri naših konjih.
Pri konjih se najpogosteje srečujemo z naslednjimi zajedavskimi vrstami:
Ukrepi
Še do nedavnega je veljalo prepričanje, da je treba konje, ne glede na njihove življenjske pogoje, redno tretirati proti parazitom na 3 mesece, včasih celo pogosteje. Poleg ustvarjanja rezistence, ki nam grozi zaradi pretirane in nepravilne uporabe (pogosto živali zaradi slabo ocenjene teže dobijo prenizko dozo sredstva) žal omejenega izbora sredstev, je tudi ustvarjanje pretirano čistega okolja lahko za konje neprimerno. Poleg smotrne in primerne uporabe sredstev pa je nujno potrebna tudi primerna higiena okolja, s čimer se zelo zmanjša izpostavljenost živali zajedavcem in s tem potreba po zdravljenju.
Če se le da, je najbolj smiselno pristopiti k odpravljanju zajedavcev z rednimi pregledi iztrebkov, s katerimi determiniramo vrsto prisotnih zajedavcev in deloma tudi njihovo število (ne ugotovimo pa prisotnosti trakulje). V primeru, da gre za infestacijo z malimi strongilidi, je lahko število zajedavcev (določi se količina jajčec na 1 gram teže iztrebka), ki ga toleriramo, višje, kot v primeru, ko gre za okužbo z velikimi strongilidi, ki jih hočemo v celoti odpraviti. Prav tako niso vsi konji enako dovzetni za zajedavce in z rednimi pregledi lahko odkrijemo žival v čredi, ki je »glavni krivec« za izločanje večjega števila zajedavcev, in tretiramo samo to žival, s čimer zmanjšamo uporabo sredstev. Pred izbiro sredstva proti zajedavcem se je smiselno posvetovati z veterinarjem, s pomočjo katerega lahko sestavimo premišljen načrt za posamično lokacijo in situacijo, ki je odvisen od načina nastanitve živali, njihove starosti, zdravstvenega statusa, okoljskih dejavnikov itd. Poleg premišljene in smiselne rabe sredstev proti zajedavcem pa je zelo pomembno, da redno, če se le da dnevno, odstranjujemo iztrebke tako v hlevih kot na travnikih in da iztrebke, predvsem če so namenjeni gnojenju pašnih površin, pred uporabo primerno kompostiramo.
Ob vsem tem pa je treba imeti v mislih, da lahko zdravi konji lažje in bolje sami nadzorujejo količino zajedavcev v telesu in da je celostno zdravje pri konjih odvisno od več dejavnikov, tudi in predvsem od načina oskrbe, prehrane in našega dela z njimi.
