V prvem in drugem delu članka smo si pogledali, kaj pomeni uravnoteženo gibanje in katere mišice pri tem sodelujejo. Vemo, da mora konj pod jahačem najti novo ravnotežje, ki ga doseže tako, da z aktivnimi mišicami centra dvigne hrbet in zadnje noge postavi bližje težišču. Na ta način lahko zadnje noge delujejo bolj aktivno, hrbet je dvignjen in tako zavarovan pred negativnimi učinki teže jahača. V tem položaju konj na vseh štirih nogah nosi enakomerno razporejeno težo in njegove mišice delujejo v harmoniji. Tovrstna drža konja krepi in varuje pred poškodbami. Ker pa tako kot pri človeku, tudi pri konju obstaja asimetrija, je bistveno vprašanje kako doseči pravilno držo pod jahačem?
Konjeva naravna asimetrija
Tako kot med nami, tudi med konji najdemo tako levičarje kot desničarje, ki preferirajo eno ali drugo nogo. V konjeniškem svetu najdemo več različnih teorij o tem, kaj pomeni desničarstvo oziroma levičarstvo pri konjih, vse pa se strinjajo glede tega, da konji po naravi svoje telo obremenjujejo neenakomerno.
To ne povzroča nikakršnih preglavic, dokler konj živi naravno življenje, prehodi ogromno število kilometrov na dan, se večino časa pase in občasno pobegne pred nevarnostjo. Ko se na konja usede jahač in ga podvrže svojim zahtevam, obenem še spremeni njegov življenjski stil, postane naravna asimetrija težavna. Če konj, ki je podvržen rednemu delu, eno sprednjo nogo obremenjuje bolj kot drugo, bo to na dolgi rok vodilo do poškodb.
Asimetrija v gibanju se vedno odraža tudi kot asimetrija v telesu. Neenakomerno obremenjevanje telesa vodi v neenakomeren razvoj mišic in neenakomerno rast kopit.
Neenakomerno razvite mišice in asimetrična kopita nato asimetrično gibanje še olajšujeta. Ustvari se nekakšen začaran krog. Če jahač tekom treninga asimetrije ne naslovi, postaja le-ta bolj in bolj izrazita. Uravnoteženo gibanje zahteva, da konj vse štiri noge obremenjuje enakomerno, kar pomeni, da bo konjeva asimetrija igrala veliko vlogo pri treningu.
Prvi korak pri učenju uravnoteženega gibanja je torej opazovanje in prepoznavanje konjeve naravne asimetrije. Če se na primer zavedamo, da se konj raje naslanja na levo sprednjo nogo, bomo vaje in delo prilagodili tako, da razbremenimo levo sprednjo nogo in postopno naučimo konja, naj bolj obremeni desno sprednjo nogo.
Razvoj vertikalnega ravnotežja
Predpogoj za aktivacijo zadnjih nog in razvijanje zbranosti je, da se konj ne naslanja na eno ali drugo sprednjo nogo. Ko konj težo enakomerno razporedi med levo in desno sprednjo nogo, rečemo, da je v vertikalnem ravnotežju. Šele v tem položaju lahko pravilno aktivira mišice, s pomočjo katerih dvigne bazo vratu.
Dokler se naslanja na eno ali drugo sprednjo nogo, je stik med zadnjim vratnim in prvim prsnim vretencem potisnjen navzdol, pravilno delovanje hrbta pa onemogočeno. Prvi korak je torej konjev trup uravnotežiti med sprednjimi nogami.
Konju je veliko lažje, če ga tega najprej naučimo s tal, brez dodatne teže jahača. Pri tem je izjemno učinkovita kombinacija dela na roki, dela na lonži in statičnih vaj za krepitev mišic centra. Uravnoteženje med sprednjima nogama od konja zahteva dobro koordinacijo, močne mišice in dober nadzor nad njimi. To najlažje dosežemo s premišljenim in sistematičnim režimom dela.
Statične vaje za krepitev mišic centra, kot so dvigovanje hrbta, korenčkove vaje in igranje s prenašanjem teže, so najbolj učinkovite, če jih izvajamo pred začetkom dinamičnega dela treninga, saj na ta način mišice centra ogrejemo pred delom. Vse statične vaje za krepitev centra izvajamo umirjeno in s konjevim privoljenjem. Če določena vaja konju ne ustreza, jo nadomestimo z drugo.
Ne pozabimo, da za razvijanje drže potrebujemo konjevo sodelovanje. Vaje predstavimo postopoma, število ponovitev prilagodimo konjevim sposobnostim. Redno izvajanje vaj za moč bo okrepilo konjevo sposobnost stabilizacije, ki je ključna pri vsakem nadaljnjem koraku treninga in je predpogoj za to, da lahko konj nosi jahača.
Delo na roki je izjemno koristno v prvih fazah treninga. Jahač je namreč pri delu na roki bližje konju kot med lonžiranjem, kar pomeni, da lažje popravlja njegovo držo. Delo na roki izkoristimo za prenašanje teže iz ene na drugo sprednjo nogo, učenje obratov, odstopanja in drugih vaj, ki obenem krepijo mišice centra in razvijajo dobro koordinacijo.
Pri delu na lonži je jahač nekoliko bolj oddaljen od konja, kar olajšuje delo pri hitrejšem tempu, vendar od konja zahteva več odgovornosti za pravilno držo. Dober trener med delom prehaja med delom na roki in lonži, pri čemer se osredotoča na to, kaj konj v danem trenutku potrebuje.
Delo na lonži
Delo na lonži je eno izmed najbolj osnovnih orodij za trening konj, vendar jahači pogosto slabo ali popolnoma narobe razumejo njegov namen. Gibanje po krožnici je za konja težka naloga, zato z njo ne smemo pretiravati v fazi, ko se konj uravnoteženega gibanja šele uči. Konju lahko delo olajšamo tako, da sprva lonžiramo v obliki kvadrata. Tako imamo namesto krožnice štiri ravne linije in štiri ovinke. Sprva bo konju vertikalno ravnotežje mnogo lažje doseči na ravni liniji. Tako kot smo to počeli pri delu na roki, smo tudi med delom na lonži pozorni na to, kako konj obremenjuje sprednji nogi.
Ko opazimo, da se naslanja na eno ali drugo sprednjo nogo, ga popravimo s pomočjo lonžirnega biča, kasneje zgolj s telesno govorico in pohvalimo, ko težo razporedi enakomerno. Sprva bodo obdobja, ko se konj giba v vertikalnem ravnotežju kratka, vendar bo postopoma razvil več moči in ravnotežja in bo lahko želeni položaj zadržal dlje časa. Vertikalno ravnotežje odpira vrata za aktivacijo mišic pod bazo vratu in mišic centra.
Ko konj usvoji koncept uravnoteženega gibanja na ravni liniji, lahko začnemo z učenjem gibanja po krožnici. To predstavlja dodatni izziv za konja, saj mora poleg tega, da nosi enakomerno težo na sprednjih nogah in aktivira mišice centra, še ustvariti enakomerno previtost preko hrbtenice. To stori tako, da aktivira trebušne mišice na notranji strani kroga.
Pod sedlom od konja zahtevamo enake stvari kot na lonži. Konj mora enakomerno obremeniti sprednji nogi in dvigniti bazo vratu ter aktivirati mišice centra. Seveda je ta naloga težka z dodatno težo, zato naj bodo začetne učne ure pod jahačem kratke.
Vidimo torej, da gre pravzaprav za zelo kompleksno nalogo, zato jo postopoma učimo s pogostimi odmori. Ko konj usvoji vertikalno ravnotežje na krožnici v vseh treh hodih, se lahko začnemo igrati z zmanjševanjem kroga in različnimi elementi, na tej točki lahko dodamo tudi težo jahača.
Konj naj dela pod sedlom le toliko časa, kolikor je sposoben ohranjati uravnoteženo držo. Ko začne konj ponujati držo s prenizko glavo ali začne izgubljati ravnotežje, z delom zaključimo.
Če se osnovnega treninga konja lotimo na ta način, bomo konja naučili, da je za dobro držo pod jahačem odgovoren sam. Ni namreč jahačeva naloga, da konja s pomočjo dejstev »drži« v zdravem položaju, le-ta odgovornost mora biti konjeva. Če zgradimo dobre temelje in se konj zna uravnoteženo nositi sam, bodo vsa nadaljnja prizadevanja, ne glede na disciplino, mnogo lažja.
