Pravilna drža konja pod jahačem, 1. del

Kako se konj pod jahačem pravilno nosi, je tema mnogih debat, teorij in v današnjih časih še vedno vroča polemika. Če o tem povprašate tri različne trenerje, je zelo verjetno, da boste dobili tri različne odgovore. Če pa želimo za svojega konja sprejemati le najboljše odločitve in mu omogočiti, da bo svoje delo opravljal tako, da bo lahko ostal zdrav, moramo razumeti, kako vpliva na njegovo telo dodatna teža jahača, in vedeti, kako ga naučiti, da se bo s težo spopadel na zdrav način. Začnimo torej na začetku in si poglejmo, kako se konjevo naravno gibanje spremeni, ko se nanj usede jahač.

Konjevo gibanje v naravi in pod jahačem

V naravi preživi konj večino časa tako, da se v iskanju hrane skupaj s čredo počasi premika po prostrani planjavi. Ogromno časa preživi torej v pašnem položaju, z glavo pri tleh, občasno pa se čreda zaradi potencialne grožnje na hitro požene v galop, se nato spet ustavi, se umiri in se pase naprej. Med pašo, a tudi med gibanjem v naravi, nosi konj večino teže na sprednjih nogah, zadnje pa služijo kot močan motor za pogon, ki mu ob potencialni nevarnosti omogoči hiter pobeg. Konjev hrbet je v primerjavi s hrbti plenilcev mnogo manj gibljiv, to pa mu omogoča energijsko varčno potovanje, saj se velikanska energija zadnjih nog preko tega stabilnega hrbta prenese na podporne sprednje noge. Ta sistem deluje v naravi brezhibno, ko pa se na konja usede jahač, se zadeve nekoliko zapletejo.

Ker nosi konj večino teže na sprednjih nogah, bo namreč sprednji del obremenila tudi večina jahačeve teže. In če k temu dodamo še jahačeve zahteve, kot so dresurni elementi, preskakovanje ovir ali dolge terenske ježe, postane hitro jasno, da so konjeve sprednje noge pod jahačem še precej bolj obremenjene. Ta dodatna obremenitev pa lahko na dolgi rok vodi do nekaterih najpogostejših poškodb pri konjih – poškodbe tetiv, suspenzornih ligamentov in degenerativnih sprememb sklepov. Prvi problem, ki ga lahko povzročijo jahačeva teža in njegove zahteve, je torej preobremenitev sprednjih nog. Zaradi tega mora biti cilj vsakega jahača, da konja nauči, da nekaj teže prenese na zadnje noge in tako to dodatno obremenitev enakomerneje porazdeli na vse štiri noge. To pa nikakor ni lahka naloga.

Katja Porenta - pravilna drža pod jahačem - naravna drža konja

V naravi nosi konj večino teže na sprednjih nogah.

Spopadanje z dodatno težo

Ko se jahač usede na konja, se ta s to dodatno težo spopade, kot ve in zna. Najbolj naravna konjeva rekacija na jahača je, da napne hrbtne mišice, s čimer poskuša zavarovati svojo hrbtenico. Naravna posledica napete hrbtne mišice je, da se konjev hrbet usloči, glava pa dvigne, njegovo gibanje postane bolj togo, koraki krajši. Ta strategija je na kratki rok uspešna, saj aktivna hrbtna mišica ščiti hrbtenico pred pretiranim gibanjem, ki bi ga lahko povzročila dodatna teža. Dolgoročno pa tovrstna drža ni zdrava, saj povzroča bolečine v hrbtu in vodi do poškodb.

Podobno se dogaja tudi nam. Ko dvigamo težko škatlo s tal, lahko to storimo tudi tako, da se pripognemo in škatlo dvignemo s pomočjo hrbtnih mišic. To lahko naredimo brez posledic nekajkrat, na dolgi rok pa si bomo najverjetneje pridelali bolečine v križu. Mnogo bolje je, če škatlo dvignemo tako, da počepnemo, za delo pa nato uporabimo svoje močne stegenske mišice. Tako lahko tudi na dolgi rok ostanemo zdravi. Ta druga varianta terja sicer nekaj vaje, učenja pravilne tehnike in razvijanja mišic nog, je pa bolj zdrava. Popolnoma enako velja za konja pod jahačem.

ŌKAMI TRGOVINA – KRMNI DODATKI ZA KONJE

PRIPOROČAMO TUDI BRANJE PRISPEVKA: Pravilna drža konja pod jahačem, 2. del

Njegova naravna reakcija je uspešna kratkoročno, za dolgoročno zdravje pa moramo konja naučiti pravilne tehnike nošenja jahača. Konj pod jahačem mora svoj hrbet dvigniti, namesto da bi ga usločil, in si tako zavarovati hrbtenico. Z dvignjenim hrbtom se konj giba mnogo bolj lahkotno in harmonično. Vidimo torej, da imamo pri treningu konj dva cilja.

Prvi je, konja naučiti, kako naj pod jahačem uporablja svoj hrbet, da bo to zanj zdravo, drugi pa je, da ga spodbudimo, da prenese nekaj teže na zadnje noge in tako bolj enakomerno razporedi tudi jahačevo težo. Oba cilja se uresničita, ko se konj nauči gibanja v uravnoteženi drži. Za konja pa zdravo, uravnoteženo gibanje ni lahka naloga, saj zahteva od njega dobro koordinacijo, močne mišice in odlično sposobnost stabilizacije hrbtenice.

Katja Porenta - pravilna drža pod jahačem - naravna reakcija pri nošenju teže je usločen hrbet in dvignjena glava

Ko se na konja usede jahač, je konjeva naravna reakcija, da usloči hrbet in dvigne glavo. Na dolgi rok pa ta drža vodi v težave.

Kakšna je uravnotežena drža

Za dobro razumevanje uravnotežene drže moramo poznati konjevo osnovno anatomijo in delovanje gibalnega aparata. Če želimo, da bi konj aktiviral zadnje noge in nanje prenesel več teže, mora spremeniti njihov položaj, prestaviti jih mora bližje težišču. Postavljati jih mora torej bolj podse. Kako to doseže? Konjeva medenica se pripenja na hrbtenico, natančneje na začetek križnice, preko dveh majhnih, relativno negibljivih sklepov. Sprememba položaja zadnjih nog torej ne izvira iz sklepa med medenico in hrbtenico, temveč iz same hrbtenice, iz sklepa med zadnjim ledvenim vretencem in križnico, to je najbolj gibljivega sklepa v konjevem hrbtu, ki  ima velik obseg gibanja v smeri gor in dol. Ko konj ta del hrbta upogne (fleksija), sledita temu tudi njegova medenica in celotna zadnja noga.

Z upogibom ledveno-križničnega sklepa doseže torej aktivnejši položaj zadnjih nog. Konjeva hrbtenica, ki je sestavljena iz približno 70 vretenc (število ni natančno, ker lahko variira), rada deluje kot celota. Obseg gibanja med posameznima vretencema je majhen, ko pa delujejo vsa vretenca kot ekipa, je hrbet vidno gibljiv. Konjev hrbet je tako sposoben fleksije (dvignjen hrbet), ekstenzije (votel, usločen hrbet), lateralne fleksije (previjanje) in aksialne rotacije (gibanje okoli osi vretenc). Ko se pogovarjamo o uravnoteženi drži, sta za nas najpomembnejša pojma fleksija (dvignjen hrbet) in ekstenzija (votel, usločen hrbet).

Če želi konj nekaj teže preneseti na zadnje noge, jih pripelje bližje svojemu težišču z upogibom, fleksijo ledveno-križničnega sklepa. Ker pa hrbet rad deluje kot celota, bo fleksija tega predela potegnila za seboj tudi fleksijo v preostalih vretencih – dobimo dvignjen hrbet.

Naša dva cilja, aktivacija zadnjih nog in pravilna uporaba hrbta, gresta tako z roko v roki. Kaj pa se dogaja s sprednjim delom? Nikar ne pozabimo, da je tudi vrat del hrbtenice, zato se bo dogajanje v hrbtu obvezno preneslo tudi na vrat in glavo. Pri tem igra pomembno vlogo baza vratu, ki jo predstavlja stik med zadnjim vratnim in prvim prsnim vretencem. Ti dve vretenci tvorita obliko črke U, ta pa postane plitvejša, ko je baza vratu dvignjena, in bolj globoka, ko je baza vratu spuščena.

To, kar se dogaja z bazo vratu, pa je seveda povezano z delovanjem zadnjih nog in hrbta. Če je hrbet v ekstenziji (usločen, votel), bo baza vratu spuščena, vrat bo videti krajši, glava pa bo dvignjena. Ko je hrbet v fleksiji (dvignjen), se mora dvigniti tudi baza vratu. Vrat dobi takrat lep lok in je videti daljši, glava pa se iztegne naprej in nekoliko navzdol.

Katja Porenta - pravilna drža pod jahačem - uravnoteženo gibanje

Konja je treba naučiti uravnotežene drže, v kateri lahko nosi jahača brez težav.

Če povzamemo: ko se konj giba uravnoteženo, so njegove zadnje noge aktivne, hrbet in baza vratu sta dvignjena, vrat in glava pa tvorita lep lok v smeri naprej in navzdol. Klasični mojstri dresure so temu položaju rekli tudi osnovni delovni položaj. To je prva stvar, ki jo mora konj usvojiti, če želi ob nošenju jahača ostati zdrav. Pri uravnoteženi drži pa sodeluje seveda lepo število mišic, ki morajo delovati harmonično. Katere mišice so pomembne za doseganje uravnotežene drže in kakšna je njihova vloga pri tem, pa v nadaljevanju.

PRIPOROČAMO TUDI BRANJE PRISPEVKA: Etogram bolečine pri jahalnem konju

Katja Porenta - pravilna drža konja pod jahačem - baza vratu in ledveno-križnični sklep

Dve ključni področji za uravnoteženo držo sta baza vratu (sprednja puščica) in ledveno-križnični sklep (zadnja puščica).

HOME
NAZAJ NA “ŽIVALSKI SOPOTNIKI”
NAZAJ NA “KONJI”

Avtor: Katja Porenta, EEBW manualna terapevtka

O MENI

Delite ŌKAMI članek 🐾

Etogram bolečine pri jahalnem konju
Smo pripravljeni na psa?

*Spletne vsebine ŌKAMI so avtorsko zaščitene po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah. Več si preberite tu.