Ko se pogovarjamo o zbranem gibanju, se večinoma osredotočamo na aktivacijo zadnjih nog in dvigovanje hrbta. To sta sicer dve bistveni sestavini zbranosti, vendar moramo vedeti, da obstaja še tretji, enako pomemben element. Gre za dvigovanje baze vratu.
Kaj je baza vratu
S pojmom baza vratu označujemo koren vratu oziroma prehod med vratnimi in prsnimi vretenci. Ta se nahaja približno v višini sredine plečnice. Ker je baza vratu skrita globoko za plečnicami in številnimi mišicami, jo je praktično nemogoče zatipati. Sklep med zadnjim vratnim in prvim prsnim vretencem predstavlja eno izmed najbolj gibljivih področij konjeve hrbtenice, zato ni čudno, da igra pomembno vlogo med njegovim gibanjem. Baza vratu tvori vdolbino v obliki črke U, ki s spreminjanjem položaja vretenc spreminja svojo globino. Kadar je baza vratu spuščena, se vdolbina poglobi, kadar je baza vratu dvignjena, pa vdolbina postane bolj plitka. Na položaj baze vratu vplivajo mišice, ki se nahajajo na spodnji strani vretenc, in mišice, ki se nahajajo na zgornji strani vretenc.
V prvo skupino sodita predvsem longus colli in scalenus, ki potekata od prvega rebra do spodnjega dela zadnjih nekaj vratnih vretenc. Kadar se ti dve mišici aktivno krčita, se baza vratu dvigne. Pri tem dobi vrat lep lok in je videti daljši, glava pa se po navadi nekoliko spusti in iztegne v področju ganaš. Ta gib je izjemno očiten pri žrebcih, ki se postavljajo pred kobilo ali drugimi žrebci. Mišici na zgornji strani vretenc, ki vplivata na položaj baze vratu, sta predvsem rhomboideus in trapezius. Kadar se ti dve mišici aktivno krčita, je baza vratu spuščena. Pri tem je vrat videti skrajšan, glava pa je visoka. Ta gib je značilen, kadar konji nenadoma zagledajo nekaj v daljavi in hitro dvignejo glavo in vrat, da preverijo, ali gre za resno grožnjo.
Baza vratu med gibanjem
Bazo vratu lahko pravzaprav obravnavamo kot del konjevega hrbta. Ker mora hrbet med gibanjem delovati kot celota, je povsem razumljivo, da mora biti pri zbranem gibanju baza vratu dvignjena, saj mora biti dvignjen tudi hrbet. Ko se konj giba zbrano, z aktivnimi trebušnimi in globokimi ledvenimi mišicami dvigne hrbet in spodvije medenico, tako da zadnje noge postavlja bolj pod svoje telo in z njimi nosi več teže. Pri tem morajo aktivno sodelovati tudi mišice pod bazo vratu, da je dvig hrbta popoln. Tedaj je izbrano gibanje tudi zdravo. Kadar so aktivne le trebušne in globoke ledvene mišice, baza vratu pa je spuščena, se konj ne giba harmonično, kar sčasoma vodi do razvoja kompenzacijskih vzorcev in zakrčenosti na področju vratu in plečnic.
Mišice, ki dvigujejo bazo vratu, so v primerjavi z mišicami, ki bazo vratu spuščajo, zelo majhne, poleg tega pa morajo pri dvigovanju baze vratu premagovati še silo težnosti. Zaradi tega je konju mnogo lažje bazo vratu znižati kot dvigniti. Učenje dvigovanja baze vratu zahteva veliko potrpljenja in časa, da se šibkejša skupina mišic dovolj okrepi, da lahko aktivno deluje med gibanjem. Pri tem igra veliko vlogo jahačeva roka. Na premočno roko se konj odzove tako, da napne mišice zgornjega dela vratu. Če konja z roko silimo v določen okvir, aktiviramo mišice zgornjega dela vratu in mišicam pod bazo vratu onemogočimo aktivno delovanje. Zaradi tega je nežna roka izjemno pomembna pri učenju pravilne zbranosti. Konju moramo med delom omogočiti, da spreminja položaj glave, poleg tega pa ne smemo pozabiti na pogoste odmore. To še posebej velja za mlade konje, ki šele začenjajo iskati novo ravnotežje pod jahačem.
Učenje pravilnega gibanja
Ker je zbranost konja pomembna pri kompleksnih in za konja zahtevnih načinih gibanja, moramo biti pri učenju potrpežljivi. Če dovolj časa namenimo osnovam in tako zgradimo močne temelje, bomo imeli na dolgi rok mnogo manj težav. Učenje aktivacije trebušnih in globokih ledvenih mišic je manj zahtevno kot učenje dvigovanja baze vratu, zato se moramo že od samega začetka truditi, da šibkim mišicam pod bazo vratu ponudimo priložnost za razvoj. To storimo predvsem tako, da konju omogočimo, da sam najde ravnotežje s spreminjanjem položaja glave. Na začetku to najlažje naredimo z delom na tleh in na lonži, kasneje pa poskusimo še pod sedlom. Lonžiranje in jahanje v pravilni izvedbi tehnike naprej in navzdol je pri učenju zdravega gibanja nepogrešljivo. Pri tem moramo paziti, da konj v položaju naprej in navzdol dvigne bazo vratu in da njegova glava ni prenizko. Splošno vodilo naj bo, da se mora konjeva glava nahajati v višini med kolčnim in kolenskim sklepom.
Hoja čez kavalete prav tako spodbuja dvigovanje baze vratu, saj mora konj spremeniti položaj glave, da si ogleda, kam mora postaviti noge. To seveda velja le, če ga pri tem ne omejujemo s premočno roko ali s pomožnimi vajetmi. Pri mladih konjih je treba ohranjati resnično lahkoten kontakt na vajetih in konju pri izbiri položaja glave dovoliti veliko svobode. Kasneje, ko bo konj razvil boljše ravnotežje in bodo njegove mišice pod bazo vratu močnejše, bo sposoben ohranjati bolj konstanten položaj glave. Iz položaja naprej in navzdol bo postopoma prešel v položaj vratu in glave, ki je značilen za višjo stopnjo zbranosti.
Zakaj je nekaterim konjem to težko
Mnogo razlogov je, zakaj ima konj morda težave pri dvigovanju baze vratu. Z anatomskega vidika gre za izjemno kompleksno področje, saj se v okolici baze vratu nahaja ogromno število mišic in živcev, poleg tega pa se tu na trup preko plečnic pripenjajo sprednje noge. Področje okoli plečnic je pogosto kronično zakrčeno, še posebej pri konjih, ki pod jahačem večino teže nosijo na sprednjem delu in se ne znajo gibati z dvignjenim hrbtom. Napetosti na tem delu trupa tudi povzročajo poškodbe sprednjih nog, zaradi katerih konj dlje časa šepa. Zakrčene mišice sprednjega dela zmanjšujejo gibljivost vretenc baze vratu in otežujejo pravilno gibanje. Padci, zdrsi in druge nesreče lahko povzročijo zamik sedmega vratnega vretenca. To zmanjšuje gibljivost sklepa med sedmim vratnim in prvim prsnim vretencem in konju onemogoča pravilno dvigovanje baze vratu. Zamaknjeno vratno vretence lahko povzroča veliko bolečine, kar na dolgi rok vodi do kronične zakrčenosti sprednjega dela, togega gibanja in celo šepanja.
Kadar imamo opravka s konjem, ki je bil deležen nepravilnega treninga in je zato razvil škodljive gibalne vzorce, moramo najprej poskrbeti za to, da odpravimo fizične težave, prisotne na področju baze vratu. Šele nato lahko začnemo z učenjem pravilnega gibanja.
Pri tem moramo imeti veliko potrpljenja, saj ustaljeni gibalni vzorci potrebujejo dolgo časa, da se spremenijo. Pri takih konjih je z učenjem baze vratu najbolj koristno začeti na tleh, jahača pa dodati šele, ko smo prepričani, da je konj usvojil nov način gibanja in razvil potrebne mišice. Bolj kot se poglabljamo v kompleksnost konjevega gibanja, bolj očitno postaja, da je razvoj konja v zdravega atleta resnično zahtevna naloga. Zaradi tega je bistveno, da z delom ne prehitevamo in konju omogočimo dovolj časa za postopen razvoj mišic in koordinacije.
Okvir: Prirojena deformacija šestega in sedmega vratnega vretenca
V zadnjih letih se je pričela konjeniška znanstvena stroka pod okriljem Dr. Sharon May-Davis ukvarjati z doslej neraziskano patologijo, imenovano prirojena deformacija šestega in sedmega vratnega vretenca. Pri nekaterih konjih, predvsem tistih, ki izvirajo iz angleške polnokrvne pasme, sta že od rojstva deformirani šesto in sedmo vratno vretence. Zaradi tega se mišice, ki se pri zdravem konju pripenjajo na ti dve vretenci, pripenjajo drugje. To povzroča nenehna težave pri pravilnem gibanju, povečuje tveganje za nastanek degenerativnih sprememb sklepov, v nekaterih primerih pa povzroča celo nevrološke motnje, kot je Wobblerjev sindrom. Konji s to deformacijo niso sposobni pravilnega gibanja, poleg tega pa so izrazito asimetrični. Te težave se s treningom ne morejo odpraviti, saj gre za deformacijo samih kosti. Ker gre za relativno neraziskano patologijo, je postopek diagnoze zaenkrat še izjemno težaven. Brez dvoma bomo v naslednjih letih o tej težavi slišali še veliko.
