Ko je bil človek še bolj povezan z naravnimi cikli in je bilo hkrati od njih in od konja odvisno njegovo preživetje, je za konje tudi bolj skrbel, da so lahko ob delu z ljudmi preživeli tudi različno zahtevne razmere v naravnem okolju. Prav zato lahko opazimo, da so »stare« pasme konj še vedno veliko bolj neodvisne od človeka in da so tudi bolj zdrave kot »sodobne«, specifično usmerjene pasme večinoma športnih konj, ki že kažejo določene gensko pogojene bolezni. Usmerjena reja, pri kateri je človek slepo vzrejal konje le v določeni smeri z upoštevanjem le določene usmritve, na primer so bili njegov cilj izrazitost gibanja nog, velikost, lepota ipd., je namreč terjala svoj davek.
Pri pasmah toplokrvnih športnih konj opazimo različne deformacije, ki konje dejansko ovirajo pri preživetju oziroma jim povzročajo različne težave, pogosto povezane z bolečinami. Konji imajo težave s prebavili, kopiti, zobovjem, vratnimi vretenci in pri njih opažamo celo pomanjkanje določenih instinktov oziroma vedenj, ki bi lahko bila ključna za njihovo preživetje.
Vse to je posledica človekove nepozornosti pri selekciji na podlagi določenih prioritet izključno zaradi lastne koristi. Na dolgi rok pa pomeni takšno razmišljanje in delovanje degradacijo, ki ne koristi nikomur, tudi človeku ne. V naravi narekuje lepoto funkcija in ne obratno.
Naročniška vsebina
Vas zanima celoten prispevek? Prijavite se v portal oziroma postanite ŌKAMI naročnik.
