Konji že od nekdaj simbolizirajo eleganco, harmonijo gibanja, moč in svobodo. Njihovo gibanje je pravi balzam za dušo, njihova neverjetna atletska sposobnost pa že od nekdaj buri domišljijo. Toda od kod izvirata njihova moč in hitrost? Kateri elementi njihove anatomije in fiziologije jim omogočajo njihovo neverjetno hitrost in hkrati veliko vzdržljivost?
Vsaka žival je rezultat prilagoditve okolju
Sposobnosti in značilnosti vsake živali odražajo zahteve njenega naravnega okolja. To velja tudi za konje. Med evolucijo so konji prišli z območja z bogato gozdno podrastjo na širne planjave, kjer so imeli na voljo sicer večje količine hrane, vendar mnogo manj bogate.
Njihov prebavni sistem se je zato temu življenju v stepi prilagodil in postal sposoben prebavljati velike količine nizkoenergijske (voluminozne) krme. Življenje s takšno hrano pa ni lahko, še posebej če so zaradi prisotnosti plenilcev na odprtih planotah potrebni dober pospešek, velika hitrost in vzdržljivost.
Varčevanje z energijo
Ena najbolj očitnih značilnosti konjskega telesa je njegova velikost. Ko so se njegovi predniki iz gozda preselili na planjave, so postali tudi občutno večji. Ta rast se zdi morda nelogična, če upoštevamo, da so postale kalorije zanje bolj dragocene kot poprej, a je pravzaprav zelo smiselna.
Kalorije so namreč potrebne za ohranjanje telesne toplote, to pa je mnogo težje pri majhnih živalih, saj se veliko telo ohlaja počasneje od manjšega in porabi za ohranjanje stalne temperature manj energije. Prav zato so konji tako zrasli in s tem pravzaprav še izboljšali izkoristek krme.
Varčevanje z energijo se začne pri konjevi rigidni hrbtenici. Če primerjamo konjevo telo s telesom psa ali mačke, vidimo, da je konjev hrbet mnogo manj gibljiv, manjši obseg gibanja hrbtenice pa pomeni med drugim, da potrebuje konj manj mišičnega napora, da med gibanjem z visoko hitrostjo nadzoruje stabilnost hrbta.
Največ mehanizmov za varčevanje z energijo pa najdemo v njihovem gibalnem aparatu. Varčevanje z energijo se začne pri konjevi rigidni hrbtenici. Če primerjamo konjevo telo s telesom psa ali mačke, vidimo, da je konjev hrbet mnogo manj gibljiv, manjši obseg gibanja hrbtenice pa pomeni med drugim, da potrebuje konj manj mišičnega napora, da med gibanjem z visoko hitrostjo nadzoruje stabilnost hrbta.
To mu sicer onemogoča zelo hitro spreminjanje smeri, kakršno lahko vidimo, na primer, pri velikih mačkah ali srnjadi, mu pa znižuje energetsko ceno hitrega gibanja in mu omogoča manjšo porabo energije pri tako hitrem gibanju.
Toga hrbtenica pa je poleg tega tudi tista bistvena lastnost, ki mu omogoča, da lahko nosi jahača. Nadvse varčne so tudi konjeve noge, ki pod kolenom, tj. nižje od karpalnega oz. tarzalnega sklepa, nimajo mišic. To jih dela lažje, lahke noge pa je seveda lažje hitreje premikati. Ker pa je ena pomembnih nalog mišic, poleg gibanja, tudi pomoč pri poganjanju krvi po telesu, je negativna posledica odsotnosti mišic v spodnjem delu noge poslabšana cirkulacija krvi.
A konjevo telo ima odgovor tudi za to težavo, kajti njegova kopita delujejo pravzaprav tudi kot štiri pomožna srca, ki s svojim bogatim žilnim sistemom skrbijo za ta, da se med gibanjem kri nemoteno poganja po telesu. Seveda pa ne moremo govoriti o konjevem varčevanju z energijo, ne da bi omenili tudi njegovo izkoriščanje prožnostne energije. Vsi vemo, da se na spodnjem delu konjeve noge nahajajo močne tetive mišic upogibalk noge, te pa med gibanjem shranjujejo prožnostno energijo in s tem pripomorejo k manjši porabi energije pri visokih hitrostih. Te tetive spodnjega dela nog pa niso edini mehanizem za izkoriščanje prožnostne energije. Enako nalogo imata še nuhalni ligament, ki teče od konjevega zatilja do križnice, in vezivno tkivo, ki povezuje verige mišic v funkcionalne celote.
Problem sodobnega konja
Če bi želeli našteti popolnoma vse prilagoditve, ki so konjem v njihovem novem okolju omogočile uspeh, bi potrebovali res veliko prostora. Že omenjene prilagoditve pa nam dajo dober vpogled v to, zakaj je konj tako uspešen športnik. Selektivna vzreja je človeku omogočila, da je pri konjih vzgajal tiste lastnosti, ki mu omogočajo še hitrejše gibanje, višje skoke in bolj ekstravagantna gibanja.
Večina evolucijskih prilagoditev je bila dobra, tako za konja kot za človeka, obstajata pa dve, ki povzročata sodobnim konjem in ljudem velike preglavice. Prva je tako imenovana tanka varnostna mreža, ki ne dopušča prostora za napake. Konjevo telo je zmožno delovati zelo blizu meje njegovih zmožnosti, čim pa to mejo prestopimo, pride do poškodb. Ta koncept nam postane kristalno jasen, če si pobliže pogledamo delovanje tetive mišice upogibalke na konjevi sprednji nogi. Kot smo omenili, se tetiva ob vsakem koraku raztegne in shrani prožnostno energijo, to pa nato izkoristi pri nadaljnjem gibanju.
Stoična narava je prilagoditev, ki dandanes konjem povzroča veliko težav. V naravi plenilci dobro vedo, da imajo največ možnosti za uspešen lov, če ciljajo na poškodovano žival, zato je bilo za konje izredno pomembno, da so bili sposobni manjše bolečine in poškodbe prikriti. Ta strategija jim je v preteklosti reševala življenje, danes pa jim ga močno otežuje, kajti večina resnih poškodb je posledica dalj časa trajajočih manjših težav, ki jih konji tako uspešno skrivajo.
Tetiva se lahko tako kot elastika varno raztegne le do določene točke, če se razteza še naprej, pa pride do poškodbe. In konjeva tetiva se pravzaprav zelo približa točki poškodbe z vsakim galopskim skokom – prostora za napake je malo. Takoj ko je tetiva bolj obremenjena, kot bi smela biti, pa lahko računamo s poškodbo.
Druga prilagoditev konj, ki povzroča težave, pa je njihova stoična narava. V naravi plenilci dobro vedo, da imajo največ možnosti za uspešen lov, če ciljajo na poškodovano žival, zato je bilo za konje izredno pomembno, da so bili sposobni manjše bolečine in poškodbe prikriti. Ta strategija jim je v preteklosti reševala življenje, danes pa jim ga močno otežuje, kajti večina resnih poškodb je posledica dalj časa trajajočih manjših težav, ki jih konji tako uspešno skrivajo. Kombinacija tanke varnostne mreže in stoične narave konj pa je seveda recept za katastrofo in eden glavnih vzrokov za zelo pogoste poškodbe pri sodobnih konjih.
Kako si s tem znanjem pomagamo v praksi
Boljše ko bomo razumeli, kako konjsko telo deluje, boljše odločitve bomo lahko sprejemali pri njihovem treningu, prehrani in oskrbi. Kot odgovorni lastniki konj pa moramo narediti vse, kar je v naši moči, da jim preprečujemo neudobje, bolečine in poškodbe. Ker so te pri konjih zelo pogoste, naša naloga ni lahka.
Ne pozabimo na primer, kako malo je treba, da je tetiva preobremenjena, »potisnjena čez rob«. Tega ne povzročijo samo prehiter galop, previsoka ovira ali pretežek jahač, funkcionalnost tetive ogrožajo tudi zakrčene mišice, nepravilno prilegajoče se sedlo in neuravnovešena kopita.
Preprečevanje poškodb je torej nadvse obsežna naloga. Poskrbeti moramo, da deluje konjevo telo optimalno in brez bolečin, da se mu oprema popolnoma prilega, da so njegova kopita uravnotežena, poleg tega pa moramo poskrbeti še za zdravo prehrano, ustrezen življenjski prostor, ki konju omogoča svobodno gibanje v družbi, premišljen in postopen trening in jahača, ki konja ne ovira pri delu.
Pri skrbi za konja ne smemo nikoli pozabiti, iz kakšnega naravnega okolja te živali izvirajo. Če mu omogočimo čim bolj naravno življenjsko okolje, bo to močno pomagalo pri preprečevanju poškodb.
V naravi prehodi konj ob iskanju hrane in vode tudi več kot 30 kilometrov na dan. Pri sodobnem konju je ta razdalja močno zmanjšana, to pa potegne za seboj tudi kar nekaj negativnih posledic.
Konju danes težko omogočimo toliko gibanja, kot ga je bil deležen njegov prednik v naravi, pomembno pa je, da stremimo k povečevanju obsega svobodnega gibanja. Bistveno pa je tudi zgodnje prepoznavanje težav. Konji so mojstri skrivanja bolečine, zato je zelo pomembno, da smo sposobni pri njih kar se da hitro prepoznati znake neudobja.
Konj bo neudobje in bolečino mnogokrat izražal z vedenjskimi težavami, kot so ritanje, upiranje delu, grizenje in podobno. Teh opozoril nikar ne ignorirajmo. Za neželenim vedenjem se namreč vedno skriva vzrok, to pa je izredno pogosto bolečina.
Pomembno je tudi, da se naučimo prepoznavati zelo bogato konjevo obrazno mimiko, saj lahko znake nelagodja pogosto prepoznamo tudi po njegovem izrazu na obrazu. Vidimo torej, da je preprečevanje poškodb pravzaprav kompleksna naloga, ta pa ne vključuje le lastnika, temveč tudi celo paleto strokovnjakov z različnih področij. In če od konja zahtevamo, da nas nosi, je naša dolžnost, da mu zagotovimo, da mu ta naloga ne bo povzročala bolečin.