Prosto usmerjanje konja 1. del

Avtor članka: Neja Magdalenc
Deli s prijatelji

Prosto usmerjanje konja sestoji iz naravne komunikacije in naravnega vodenja. Besedo »naravno« na tem mestu uporabljam zato, ker spoznanja izhajajo iz pozornega opazovanja čredne dinamike in komunikacije med konji, hkrati pa slednje dopolnjujem tudi skozi večplastno duhovno spoznavanje narave, ki temelji na globoki meditaciji in zatorej globokemu poslušanju. Za energijski stik v gibanju s konjem sta pomembna dva osnovna zakona narave, da se vse nenehno spreminja in medsebojno povezuje skozi vzrok in posledico. To nam narekuje, da skozi ustrezen stik (telesen in mentalen) vzpostavimo neprekinjen tok, ki omogoča nenehno prilagajanje in uravnoteževanje dveh osebkov v stiku glede na trenutne dane pogoje.

Čreda, ki živi prosto v stiku z naravo, vzpostavi takšen tok tako medsebojno kot tudi s širšo okolico (pokrajina, vreme …), drugimi živimi bitji in rastlinami. Naravna komunikacija in intuitivno povezovanje je ob rojstvu dano vsakomur, le odtujenost od narave in njenih ciklov nam preprečuje, da bi tovrstne darove razvijali, a iz nas nikoli ne izginejo.

Treba jih je le obuditi in skozi vajo razvijati oziroma nadgrajevati. Konji so fantastični učitelji naravne komunikacije ravno zaradi svoje izjemne občutljivosti in potrpežljivosti. Energetsko usmerjanje konja zahteva od nas visok nivo takšnega zavedanja in je zato zelo zahtevna veščina, vendar lahko skozi sproščen pristop predstavlja izredno zabavno in izpopolnjujoče samospoznavanje ter gradi naš odnos s konjem.

Izredno hitro lahko napredujemo, če se poleg delu s konjem enakovredno resno posvetimo tudi delu na sebi. Meditacija je praksa, ki nam nudi vpogled v delovanje našega uma, ki vlada različnim psihološkim stanjem, in reakcijam našega telesa. Skozi napredno prakso meditacije v umu ustvarjamo red in tišino, ki je potrebna za globoko poslušanje in odpiranje poti intuiciji.

Osnovni gradnik meditacije je čuječnost – to je, da v trenutku tukaj in zdaj opazimo, kam naš um usmerja našo pozornost. Brez osnovnih veščin čuječnosti in meditacije bomo zelo težko obvladali svoje misli in telo do te stopnje, da bomo znali vzpostaviti in vzdrževati globoko povezavo s konjem skozi intenzivno intuitivno gibanje. Delo na tleh je energetsko enako zahtevno kot jahanje in zahteva svojevrstno kondicijo oziroma telesno pripravljenost. Zato je pomembno, da svoje telo vadimo tudi brez konja in se tako pripravljamo na delo s konjem, saj se lahko na ta način izognemo marsikaterem spodrsljaju glede telesne govorice.

Priporočamo tudi: Prosto usmerjanje konja 2. del

Šele ko smo dovolj telesno pripravljeni in imamo dovolj razvito sposobnost ohranjanja pozornosti, lahko konja spodbudimo, da se izrazi in nam dovoli, da prevzamemo pobudo za določeno gibanje. Če bo konj v nas zaznal neuravnoteženost (mentalno ali telesno), bo to v njem sprožilo dvome, kar mu bo onemogočilo prepuščanje in zatorej neprekinjeno povezovanje oziroma tok gibanja.

Ponavadi se bo ta dvom (podzavestno) izrazil najprej v nas, preden ga sploh zaznamo, konj pa je le naša odslikava. Ključ do dobre naravne komunikacije, vodenja in prostega usmerjanja je, da ohranjamo maksimalno sproščenost, veliko pripravljenost in hkrati močno empatijo do konja (in sebe), kar se odslikava v izboljšani samozavesti obeh; človeka in konja.

Brez jasnosti in prepoznavanja, kako delujemo z lastnim telesom v prostoru in skozi kakšno stanje duha se povezujemo, se lahko prosto usmerjanje hitro sprevrže v preganjanje konja. To lahko zelo negativno vpliva na naš odnos z njim, zato naj se napreduje po izredno majhnih in jasnih korakih. Pomembno je, da se očistimo velikih pričakovanj in potrebe po kontroli (drugega), saj so ti neizogibno motilci globokega povezovanja in jih konji zaznavajo kot agresijo. V veliki želji po zadovoljevanju lastnih potreb si zelo hitro priskrbimo dobre razloge, zakaj naj bi bilo nekaj dobro tudi za konja. Projiciranje lastnih psiholoških stanj na druge je nekaj, kar počnemo vsi, in je nekaj, kar je treba sprejeti brez odpora. Če v sebi prepoznamo določeno negativno notranje stanje in ga sprejmemo (kar nikakor ne pomeni, da ga spodbujamo in krepimo), s tem samodejno sprožimo v sebi sprostitev, ki jo konji zaznajo kot nekaj varnega.

V terapijah s pomočjo konj so bili ti momenti zelo očiti; ko so klienti uspeli prepoznati in sprejeti določene vzorce obnašanja, ki so ustvarjali napetost v njih samih in posledično tudi v konjih, so se konji nemudoma sprostili in seansa je stekla naprej v t. i.pozitivnem toku. “Pozitivno” ali “negativno” tu označujem kot: ali smo v stiku in stvari tečejo skozi globoko (energijsko) povezovanje ali pa nismo v stiku in je komunikacija ter (empatično) povezovanje prekinjeno. Sprejemanje in spuščanje (preobrazba) različnih psiholoških in čustvenih stanj tako pri sebi kot pri drugem sta ključ za uspešno ohranjanje naravne komunikacije. Tu lahko takoj prepoznamo povezavo energije in čustev.

 Čustva “nastanejo v glavi”, energijsko pa stečejo skozi celotno telo in nam tako dajejo določeno telesno spodbudo oziroma zadržek. Zato lahko rečemo, da je prosto usmerjanje konja ples s konjem, saj deluje zelo podobno.

Mi (ljudje) uporabljamo moško energijo, da vodimo, vendar brez poslušanja in enakovrednega upoštevanja ženske energije (konja) ples ne steče in nikakor ne dobi izraza ter lepote, ki jo lahko ustvarimo skozi globoko povezovanje gibov.

Bolj poznan primer takšnega plesa je dresurno jahanje, kjer veljajo enaka pravila (povezovanja in delovanja) kot pri prostem usmerjanju, le da tam na konju sedimo. Prava lepota dresurnega jahanja ni v mehaničnem delovanju jahača, temveč v harmoničnem povezovanju dveh bitij, ki se skozi čuten naboj povežeta globoko skozi centre telesa in se izrazita skozi lepoto gibanja.

Če pomislimo, iz česa izhaja visoka zbranost konj, njihovi plesni gibi in neverjetna gracioznost, prežeta z veliko močjo, lahko ugotovimo, da prav iz različnih čustvenih stanj, ki se zanetijo znotraj socialnih odnosov – dvorjenje, boj žrebcev, različne igre ali beg oziroma obramba pred plenilci. Zato je pri zbranem delu s konjem vedno potrebno določeno “vznemirjeno” stanje duha, ki pa ni nujno napeto oziroma mora vedno obstajati naravnanost k sproščeni pripravljenosti. Slednja se pri konju izraža s prenašanjem teže na zadnji del trupa oziroma z aktivacijo zadnjih nog.

V veliki želji po zadovoljevanju lastnih potreb si zelo hitro priskrbimo dobre razloge, zakaj naj bi bilo nekaj dobro tudi za konja. Projiciranje lastnih psiholoških stanj na druge je nekaj, kar počnemo vsi, in je nekaj, kar je treba sprejeti brez odpora. Če v sebi prepoznamo določeno negativno notranje stanje in ga sprejmemo (kar nikakor ne pomeni, da ga spodbujamo in krepimo), s tem samodejno sprožimo v sebi sprostitev, ki jo konji zaznajo kot nekaj varnega.

Takšna sproščenost se prav tako vzpostavlja s pomočjo ustreznega ritma, ki je v vsakem momentu za vsakega konja zelo individualen in od nas kot od konja enakovredno zahteva zbranost, globoko poslušanje in telesno uravnoteženost. Namreč, če ne dajemo konju dovolj dobrega vzgleda, na katerega se lahko naveže oziroma s katerim se lahko poveže, je tako, kot da bi hiši, ki jo želimo zgraditi, manjkali temelji.

Tako se vedno znova skozi naravno komunikacijo, vodenje, usmerjanje ali jahanje vračamo v svoj center, kjer nenehno vzpostavljamo lastno ravnotežje, opazujemo svoj um in telo ter se globoko povežemo s konjevim centrom, preko katerega se izmenjujeta tok prilagajanja in vodenja.