Metode se med seboj nekoliko razlikujejo, se na nekaterih področjih prepletajo, predvsem pa se dopolnjujejo. Ne glede na metodo pa je pri manualni terapiji bistveno, da terapevt konja obravnava celostno.
Vloga manualnega terapevta
Manualna terapija je za štirinožne športnike prav tako pomembna kot za dvonožne, saj naša telesa funckionirajo na podoben način. Na podoben način pa konji kot ljudje tekom življenja pridelamo poškodbe, kronične bolečine in druge težave. Če od konja želimo, da nas nosi na svojem hrbtu in izpolnjuje naše zahteve, je pošteno, da poskrbimo, da to delo lahko opravlja brez bolečin. Nošenje jahača ni lahka naloga, zato je treba prav vsakega konja obravnavati kot atleta, četudi se le enkrat tedensko poda na terensko ježo. Ob športni aktivnosti, še posebej taki, ki vključuje učenje novih gibalnih vzorcev, zelo intenzivno delo ali delo pri visokih hitrostih, zlahka pride do manjših poškodb in težav, predvsem v mehkih tkivih. Manjše mišične zakrčnine ali zlepljenost vezivnega tkiva po navadi sprva ne povzročajo velikih težav.
Telo z namenom, da bi zavarovalo poškodovano tkivo, omeji gibanje na prizadetem predelu. Poškodovano tkivo zdaj dela manj, zato pa morajo več delati sosednje mišice, ki sčasoma prav tako postanejo zakrčene. Gibanje postane togo, sklepi in tetive so bolj obremenjene. Začarani krog se tako nadaljuje, majhna težava pa sčasoma ustvari resno poškodbo. Vloga manualnega terapevta je, da odpravi zakrčnine in zlepljenosti mehkih tkiv in telesu povrne poln obseg gibanja. Različne metode manualne terapije se tega procesa lotevajo različno, rezultat pa naj bi bil na koncu enak – konj, ki se brez bolečin giba svobodno in lahkotno.
Naročniška vsebina
Vas zanima celoten prispevek? Prijavite se v portal oziroma postanite ŌKAMI naročnik.
