Te metode se med seboj nekoliko razlikujejo, se na nekaterih področjih prepletajo, predvsem pa se dopolnjujejo. Ne glede na metodo pa je pri manualni terapiji bistveno, da terapevt konja obravnava celostno
Vloga manualnega terapevta
Manualna terapija je za štirinožne športnike prav tako pomembna kot za dvonožne, saj naša telesa funckionirajo na podoben način. Na podoben način pa konji kot ljudje tekom življenja pridelamo poškodbe, kronične bolečine in druge težave. Če od konja želimo, da nas nosi na svojem hrbtu in izpolnjuje naše zahteve, je pošteno, da poskrbimo, da to delo lahko opravlja brez bolečin. Nošenje jahača ni lahka naloga, zato je treba prav vsakega konja obravnavati kot atleta, četudi se le enkrat tedensko poda na terensko ježo. Ob športni aktivnosti, še posebej taki, ki vključuje učenje novih gibalnih vzorcev, zelo intenzivno delo ali delo pri visokih hitrostih, zlahka pride do manjših poškodb in težav, predvsem v mehkih tkivih. Manjše mišične zakrčnine ali zlepljenost vezivnega tkiva po navadi sprva ne povzročajo velikih težav.
Telo z namenom, da bi zavarovalo poškodovano tkivo, omeji gibanje na prizadetem predelu. Poškodovano tkivo zdaj dela manj, zato pa morajo več delati sosednje mišice, ki sčasoma prav tako postanejo zakrčene. Gibanje postane togo, sklepi in tetive so bolj obremenjene. Začarani krog se tako nadaljuje, majhna težava pa sčasoma ustvari resno poškodbo. Vloga manualnega terapevta je, da odpravi zakrčnine in zlepljenosti mehkih tkiv in telesu povrne poln obseg gibanja. Različne metode manualne terapije se tega procesa lotevajo različno, rezultat pa naj bi bil na koncu enak – konj, ki se brez bolečin giba svobodno in lahkotno.
Tehnike manualne terapije se med seboj razlikujejo, se prepletajo, predvsem pa se dopolnjujejo.
Odpravljanje težav z mehkimi tkivi
Mehka tkiva, predvsem vezivno tkivo (fascija) in mišice, se na obremenitev odzovejo prva. Mišice so tiste, ki opravljajo delo in z rednim treningom postajajo močnejše, bolj odzivne in vzdržljive. Ob preobremenitvi lahko postanejo zakrčene in funkcionalno skrajšane, kar negativno vpliva na obseg gibanja. Poleg mišic sta izjemno pomembna mehko tkivo in fascija, a sta pogosto spregledana. Gre za vezivno tkivo, ki obdaja vsako mišico in vsak organ ter igra pomemebno vlogo pri prenašanju sil po telesu. Skrbi za to, da mišice delujejo v verigah in tako omogoča bolj učinkovito gibanje. Pri tem je pomembno, da je vezivno tkivo zdravo, da lahko mišice nemoteno drsijo ena ob drugi. Ob disfunkcionalnem gibanju se vezivno tkivo lahko zlepi na sosednje strukture ali samo nase, kar prav tako kot zakrčene mišice omeji obseg gibanja. Pomembno je, da manualni terapevt prepozna, katero tkivo povzroča težave in iz kje težava resnično izvira. Področje, ki je navzven vidno kot najbolj problematično, je pogosto le posledica težav drugje po telesu. Tako se na primer pravi vzrok za boleč hrbet skriva na področju medenice ali pa celo v zatilju. Razumevanje mišičnih verig, ki jih opisuje fascija, je zato bistveno pri iskanju pravega vzroka težav. Manualni terapevt tako se ne ukvarja samo z bolečim predelom, ampak z vsem telesom, saj le na ta način lahko povrne funkcionalnost mehkim tkivom kot celoti.
Če želimo konjevemu gibalnemu aparatu povrniti poln obseg gibanja, moramo poskrbeti za zdravo vezivno tkivo.
Povečevanje obsega gibanja
Pogost problem, s katerim imamo opravka pri konjih, je zmanjšan obseg gibanja določenih sklepov. Včasih se za to težavo uporabi izraz blokada. Pogosto slišimo, da so konji blokirani v vratnih vretencih, na stiku med medenico in hrbtenico ali kje drugje. Kaj to pravzaprav pomeni? Pojem blokada v določenem sklepu načeloma opisuje omejen obseg gibanja, bistveno vprašanje pa je, kaj temu botruje. Gibanje v sklepu je namreč lahko omejeno zaradi več različnih razlogov. Sklep je lahko na primer manj gibljiv zaradi degenerativnih sprememb hrustanca. V kroničnih primerih imamo lahko opravka s kostnimi izrastki, ki preprečujejo poln obseg gibanja. V teh primerih polnega obsega gibanja ne bomo dosegli, ne glede na to, katere tehnike uporabimo. Mnogo bolj pogosto je, da obseg gibanja sklepa zmanjšuje zakrčeno in zlepljeno vezivno tkivo in disfunkcionalni živčni končiči.
Zatilje je dober primer zmanjšanega obsega gibanja v sklepu zaradi zakrčenih mišic. Zatilne mišice se pogosto zakrčijo v odziv na premočno delovanje vajeti, če se konj strga s priveza ali ob težavah z zobmi. Zakrčene mišice nato omejujejo obseg gibanja skelpa in ga funkcionalno blokirajo. S pomočjo manualnih tehnik, ki delujejo na zakrčene mišice, lahko sklepu povrnemo poln obseg gibanja.
Pogosto pa se zgodi, da je obseg gibanja sklepa še vedno omejen, kljub temu da smo sprostili večje mišice okoli njega. To je še posebej značilno za sklepe med hrbtnimi vretenci. V teh primerih se mora bolj direktno obdelati mehko tkivo, ki se nahaja neposredno ob sklepu, ter živčni sistem. Pri tem se terapevti osredotočijo na sam sklep in njegov obseg gibanja. S pomočjo natančne palpacije natančno ugotovijo, kateri sklep je problematičen in ga s pomočjo preciznih tehnik popeljejo čez njegov obseg gibanja. Za tovrstne manevre je potrebno veliko znanja in izkušenj. Na ta način se sprosti mehko tkivo neposredno okoli sklepa, problem pa se rešuje tudi prek živčnega sistema.
Mnoge tehnike delujejo na mehko tkivo, sklepe in živčni sistem.
Reševanje težav prek živčnega sistema
Ko govorimo o delovanju telesa, različne sisteme radi pospravimo v predalčke. Tako je na primer dihalni sistem v anatomskih učbenikih in naših glavah popolnoma ločen od endokrinega sistema. Radi pozabljamo, da so sistemi med seboj izjemno povezani in da jih je treba kot take obravnavati. Pri težavah, kot sta poslabšana atletska sposobnost in šepanje, tako ne moremo mimo povezave med živčnim sistemom in gibalnim aparatom. Ta dva sistema sta tako tesno povezana, da ne moremo obravnavati enega, ne da bi še drugega. Živčni končiči, ki se nahajajo v mehkih tkivih, sklepih in vezivnem tkivu, so tisti, ki zaznavajo in narekujejo delovanje gibalnega aparata. Ob akutni poškodbi živčni končiči, ki zaznavajo bolečino, težavo sporočijo osrednjemu živčevju. Ta nato vrne ukaz, naj se gibanje prilagodi, tako da se zavaruje prizadeta struktura. Če določena težava vztraja dovolj dolgo, živčevje prilagojeni način gibanja sprejme za normalnega. Zato konji pogosto neizrazito šepajo še dolgo po tem, ko je bolečina poškodbe izzvenela. Veliko konj, ki so dlje časa živeli z bolečinami v hrbtu, bo hrbet še naprej uporabljalo na nepravilen način tudi, če bolečino odpravimo z injekcijo kortikosteroidov. Zaradi tega je pomemben del terapije tudi obravnava živčnega sistema. Ker sta gibalni aparat in živčevje tako tesno povezana, imamo na živčen sistem ogromen vpliv že z delovanjem na mehka tkiva. Ko sprostimo napetosti v mišicah ali odpravimo zlepljenosti v fasciji, pozitivno vplivamo tudi na živčne končiče, ki se nahajajo v teh tkivih. Poleg tega pa lahko pri kroničnih težavah uporabimo tudi tehnike, s pomočjo katerih se bolj osredotočimo na živčni sistem.
Ko govorimo o manualni terapiji torej ne govorimo samo o tem, da se sprosti napete mišice, obravnavati je treba celotno telo. Sprostiti moramo mehka tkiva, da bodo lahko optimalno opravljala delo, povrniti izgubljen obseg gibanja problematičnim sklepom, nato pa še omogočiti živčnemu sistemu, da vse skupaj nadzoruje.
Seveda pa se proces še ne konča tu. Ko manualni terapevt konča svoje delo, je naslednja naloga na lastniku oziroma jahaču. Njegova odgovornost je, da način dela tako prilagodi, da prepreči ponovni nastanek težav. Z izbiranjem primernih vaj lahko jahač terapevtovo delo podpre in tako svojega konja okrepi ter ga zavaruje pred bodočimi težavami.
Iskanje pravega vzroka za težave je lahko pravo detektivsko delo.
