Ko pes v odsotnosti skrbnika laja, cvili, tuli, uničuje pohištvo ali se celo prebije skozi okno ali vrata, se začnejo debate okoli težave, imenovane ločitvena tesnoba. Znanost je precej jasna in strokovnjaki soglasni – ločitvena tesnoba je stres, ki ga občuti pes, ko ostane sam oziroma ko ga njegovi skrbniki pustijo samega. Kljub temu se med skrbniki in celo med pasjimi inštruktorji še vedno prepogosto pojavlja in uveljavlja mnenje, da gre preprosto za zdolgočasenost ali izsiljevanje.
Grozljiva posledica takih mnenj je seveda način, na katerega se skrbniki in pasji inštruktorji lotijo odpravljanja težave. Če gre samo za zdolgočasenost, pomeni, da je treba psa pred odhodom fizično ali mentalno izmučiti, da v odsotnosti skrbnika ne bo počel neumnosti. Če gre za izsiljevanje, je treba psu pokazati, da nas njegovo dramatiziranje samote ne gane, zato ga je treba pustiti samega toliko časa, da se naveliča lajati in tuliti. Ker to običajno ne zaleže ali pa vsaj sosedje nimajo nobenega namena tedne in mesece poslušati psa, ki tuli po osem ur skupaj, se je treba poslužiti dodatnih ukrepov. Ti ukrepi običajno pomenijo tako ali drugačno obliko kaznovanja, pa naj bo to metanje različnih predmetov v bivalno kletko, kjer je pes zaprt, ali pa razne ovratnice, ki ob lajanju sprostijo citronelo ali (še huje) psa strese elektrika.
Tesnoba (tudi ločitvena) nima nikakršne zveze z disciplino in je zatorej ne moremo odpraviti s kaznovanjem, prisilo ali šolanjem. Odpravljanje zahteva potrpežljivost, prilagajanje in vztrajnost, predvsem pa razumevanje, da gre za proces, v katerem ustvarjamo za psa prijetno izkušnjo samote v kratkih intervalih, ki jih dotičen pes zmore v tistem času.
Težave z zagotavljanjem prijetne izkušnje v času samote se začnejo že pri mladičkih. Običajno si novopečeni skrbniki ob nakupu ali posvojitvi mladička vzamejo dan ali dva dopusta, da mali kosmati kepici razložijo vsa pravila in jih naučijo osnovne poslušnosti. V tem kratkem času se mora mladiček spoznati z novim okoljem, sprejeti in zaupati neznanim ljudem, ki so zdaj njegova družina, se naučiti, kje, kdaj in kako se opravlja potrebo, kje je njegov prostor za spanje, kaj pomeni povodec in seveda, kako ostati sam, medtem ko so njegovi novi skrbniki v službi. Žal nekaj dni navajanja na samoto v tem občutljivem in ranljivem obdobju ni dovolj.
Evolucija je v vse mladičke, vključno s človeškimi, vgradila močno potrebo po bližini odraslih, znanih, domačih osebkov, ki jim zagotavljajo varnost. Poleg tega jim je vgradila tudi mehanizme, s katerimi prikličejo pomoč, če njihova osnovna potreba po varnosti ni zadovoljena. Pri psih je to cviljenje, lajanje in tuljenje. Če njihov klic na pomoč ni uslišan, jih lahko zgrabi panika in takrat se začne uničevanje pohištva, grizenje podbojev, sten, vrat in podobno.
Čeprav skrbniki ločitveno tesnobo običajno zaznajo šele, ko se pojavijo destruktivna vedenja (oglašanje in poskusi pobega), se le-ta lahko kaže na različne načine. Veliko psov trpi v tišini. Znak, da jim je samota stresna, se lahko kaže le kot pretirana vznemirjenost ob vrnitvi skrbnikov, ki si jo ljudje pogosto napačno razlagajo kot znak naklonjenosti in ljubezni. Pomoč si poiščejo šele, ko cviljenje, skakanje, norenje, grabljenje in/ali uriniranje postane preveč nadležno.
Psom, ki se težje znajdejo v svojem okolju in ki zelo hitro reagirajo na različne dražljaje, se lahko zaradi prikrite oziroma nezaznane ločitvene tesnobe prag vzdražnosti še zniža. Mnogi psi, ki trpijo zaradi ločitvene tesnobe, imajo pogoste prebavne motnje. Iz skrbnikom neznanega razloga imajo drisko, bruhajo ali zavračajo hrano. Vzrok je seveda stres, ki je lahko posledica ločitvene tesnobe, ki pa je pes ne izraža z destruktivnim vedenjem.
Postopek za odpravo ločitvene tesnobe je preprost, kar pa ne pomeni, da je tudi hiter. Odpravljanje globoko vtisnjenega strahu je dolgotrajno in včasih celo nemogoče. Kako hitro bo vaš pes premagal strah pred samoto ali ločitvijo od skrbnika, je odvisno od mnogih dejavnikov. Nekateri psi so nagnjenost k ločitveni tesnobi podedovali od svojih prednikov, drugi so jo pridobili z odraščanjem v neprimernih pogojih (tipičen primer so psi iz “pasjih tovarn”). Pri nekaterih psih ločitveno tesnobo sproži za njih grozljiv dogodek, kot je na primer glasen pok, ko so sami doma. Mladiči in starejši psi pa lahko zaradi občutka ranljivosti razvijejo ločitveno tesnobo, če jim ne zagotovimo varnosti.
Hitrost odpravljanja ločitvene tesnobe je povezana tudi z vašimi sposobnostmi zagotavljanja občutka varnosti vašemu psu. Odvisna je od njegovega zdravstvenega stanja in drugih težav, s katerimi se tesnoba prepleta. Odvisna je od tega, kako hitro prepoznate znake nelagodja in koliko ste se pripravljeni prilagoditi njegovim potrebam. Odvisna je tudi od odnosa z vašim psom ter seveda vaše doslednosti, vztrajnosti in potrpežljivosti.
Začetek odpravljanja ločitvene tesnobe poteka tako:
Zelo pomembno je, da ste prepričani, da je vaš pes resnično sproščen, preden zahtevnost stopnjujete. Ključnega pomena za uspeh vaje je tudi, da pes v vsem tem času ni nikoli (ampak res nikoli, niti za trenutek) sam. Pri tem vam lahko pomagajo vaši prijatelji, znanci, družina ali pa si poiščete primerno plačljivo varstvo za čas vaše odsotnosti.
V nekaterih primerih lahko pomagajo določena zdravila, ki vam jih lahko predpiše vaš veterinar, najbolje po posvetu z behavioristom, torej z veterinarjem, ki je specializiran za zdravljenje vedenjskih motenj.
Če sumite, da se vaš pes bori z ločitveno tesnobo, čim prej poiščite primernega strokovnjaka, ki vam bo pomagal sestaviti za vas primeren program pomoči. Izogibajte se tistim, ki stres ob odsotnosti skrbnika rešujejo z zapiranjem v kletko, ignoriranjem ali kaznovanjem. Čeprav destruktivna vedenja na ta način lahko omejite, se stres v vašem psu kopiči, kar lahko privede do drugih vedenjskih težav ali celo bolezni.
