Vsakič, ko se usedemo na konja, mu s svojim telesom pričnemo sporočati informacije. Vsako spremembo v razporeditvi teže ali napetosti jahačevih mišic bo konj občutil in temu primerno odreagiral. Glavna dejstva, s katerimi jahač vpliva na konja, so roke, noge ter sedišče. Sedišče predstavlja direkten stik jahača s konjem, zato je to dejstvo daleč najpomembnejše. Dober jahač lahko z uporabo sedišča konju posreduje praktično vse potrebne informacije, noge in roke pa igrajo pri tem zgolj podporno vlogo. Težave, ki izvirajo iz sedišča, pogosto ovirajo napredek tako konja kot jahača, zato je jahačeva medenica tudi tema tega zapisa.
Za pravilno uporabo sedišča je izjemno pomembno, da je položaj jahačeve medenice na konju optimalen. Pravilna drža jahača na konju in pravilno posredovanje informacij se torej začne pri položaju jahačeve medenice.
Osnovna anatomija
Medenica je skledasta kost, ki predstavlja stik med hrbtenico in nogami ter igra pomembno vlogo pri človeškemu gibanju. Sestavljena je iz leve in desne polovice, vsako od polovic pa sestavljajo tri glavne, med seboj zaraščene kosti – črevnica, sednica in sramnica. Najbolj očitni sta črevnici, ki ju zatipamo na sprednji strani telesa v bokih. Primerjava položaja leve in desne črevnice pove veliko o simetriji medenice in posledično celotnega telesa. Ko se pogovarjamo o jahačevem položaju na konju, nas najbolj zanimajo sednice, te so namreč v direktnem stiku s konjem. Sednice najlažje zatipamo tako, da se na trdi podlagi usedemo na svoje dlani. Tako začutimo direkten pritisk sednic, ki ga občuti konj na svojem hrbtu, ko se nanj usede jahač. Medenica je pogosto izvor asimetrij, ki jih kot ljudje občutimo v svojem telesu. Stare poškodbe, kronične težave in ponavljajoči se gibi pripomorejo k nastanku asimetričnega videza medenice. Če naša medenica ni simetrična na tleh, je zelo verjetno, da tudi na konju ne bomo sedeli simetrično, zaradi česar bomo na konja zelo težko vplivali enakomerno.
Jahačeva medenica in njen položaj na konju
Ko se usedemo na konja, z njegovim hrbtom tvorimo stik preko sednic. S spreminjanjem položaja sednih kosti spreminjamo položaj medenice in s tem celotne drže jahača. Pravilen položaj medenice je položaj, v katerem so sednice usmerjene direktno navzdol. Tedaj je medenica v nevtralnem položaju, jahačevo telo pa zaradi tega sedi zravnano.
Dve najpogostejši napaki, ki ju videvamo pri položaju medenice na konju, sta, da sednici kažeta bodisi naprej bodisi nazaj. Sednici kažeta naprej, kadar je celotna medenica nagnjena nazaj. To pogosto vidimo pri jahačih, ki na konju sedijo zgrbljeni in dajejo vtis, kot da sedijo v naslanjaču. Tovrsten položaj medenice največkrat spremlja noga, ki uhaja pretirano naprej. V tem položaju jahač ni stabilen, zaradi česar je med gibanjem primoran bolj aktivno uporabljati mišice na nogah, kot bi bilo potrebno. Druga težava nastopi, kadar jahač na konju sedi tako, da sednici kažeta nazaj. To se zgodi, kadar je medenica nagnjena naprej, ker je ledveni del hrbta pretirano usločen – jahačev hrbet je votel. V tem primeru je kot med medenico in stegnom ostrejši, kar jahaču onemogoča pravilno držo na konju in tako kot prejšnji položaj povzroči, da mora jahač med gibanjem preveč aktivno uporabljati mišice nog. Ta položaj medenice hrbet postavlja v nevaren položaj, saj bodo sile absorbirali predvsem sklepi med vretenci, ne mišice. To lahko na dolgi rok vodi do težav s hrbtom, še posebej v predelu križa.
Položaj jahačeve medenice ima ključno vlogo pri komunikaciji s konjem. Nepravilnosti v položaju medenice lahko povzročijo asimetrijo telesa, ki se odraža pri sedenju na konju. Pravilna drža medenice omogoča nevtralno sedišče, ki omogoča učinkovito usklajevanje gibov med jahačem in konjem.
Na jahačev položaj na konju pogosto vpliva njegova splošna drža. Ljudje, ki imajo navado zgrbljene drže, bodo najverjetneje to držo obdržali tudi na konju. Zgrbljena drža ramen namreč povzroči, da postane spodnji del hrbta bolj okrogel, kar medenico nagne nazaj. Ta položaj veliko pogosteje videvamo pri moških jahačih. Za ženske je bolj značilno, da je ledvena krivina pretirano izrazita, kar povzroči votel hrbet in med jahanjem naprej nagnjeno medenico.
Kolčni sklep in mišice
Poleg same medenice na jahačevo sedišče vplivajo tudi kolčni sklepi in mišice okoli njih. Kolčni sklepi ležijo nekoliko globlje, kot morda mislimo. Struktura sklepa je takšna, da je gibanje omogočeno v vseh smereh, za kar je potrebno veliko število mišic. Mišice so tiste, ki v veliki meri določajo, kakšen bo obseg gibanja v posamezno smer, zaradi česar gibljivost kolkov največkrat ni enaka v vse smeri.
Gibljivost kolčnih sklepov in okoliških mišic je ključna za dobro sedenje na konju. Omejena gibljivost lahko vpliva na jahačev položaj in stabilnost. Redno izvajanje vaj za izboljšanje gibljivosti kolkov lahko pomaga jahačem bolje nadzorovati svoje telo med jahanjem ter olajša komunikacijo s konjem.
Področje kolkov je pri večini ljudi izrazito togo, saj kolčne sklepe redko uporabljamo v njihovem polnem obsegu gibanja. Preživljanje časa v počepu ali v raznoženju je pri modernem življenjskem slogu precej redko, kar se odraža v slabši gibljivosti kolkov. Ena izmed ključnih nalog kolčnih sklepov med jahanjem je absorpcija sil, ki nastajajo med konjevim gibanjem in vplivajo na jahačevo telo. Da lahko sklep učinkovito absorbira sile, mora biti v položaju, da se lahko giblje v vse smeri. Kadar so mišice okoli kolkov zakrčene, kolki pa na splošno negibljivi, bodo težje opravljali svojo nalogo. V tem primeru se sile pogosto prenašajo na ledvena vretenca, kar lahko povzroči težave s hrbtom. Če nas zaradi jahanja pogosto boli hrbet, je zelo verjetno, da je izvor naših težav pravzaprav področje medenice.
K slabi gibljivosti kolkov pogosto prispevajo globoke ledvene oziroma psoas mišice, ki povezujejo spodnji del hrbta s stegnenico, njihova primarna naloga pa je fleksija kolka. Zaradi premalo gibanja in preveč sedenja so pogosto skrajšane ali celo zakrčene, kar jahaču otežuje, da na konju sedi v pravilnem položaju nog. Težave pri jahačih pogosto povzročajo tudi notranje stegenske mišice, ki omejujejo gibanje nog vstran in prispevajo k togosti kolkov. Še posebej začetniki med jahanjem pogosto pretirano uporabljajo notranje stegenske mišice, saj jih aktivirajo za lovljenje ravnotežja. Kadar se to dogaja pogosto, lahko ta skupina mišic postane zakrčena. Stanje notranjih stegenskih mišic lahko preverimo tako, da se usedemo na tla v raznoženju. Če kot, ki ga opisujejo naše noge, ni večji od 90 stopinj, imamo najverjetneje nekoliko zakrčene ali skrajšane notranje stegenske mišice.
Medenica in kolki med gibanjem
Kljub temu da jahač v sedlu daje vtis, da sedi pri miru, temu še zdaleč ni tako. Ideja, da moramo v sedlu sedeti čimbolj negibno, je popolnoma zgrešena, saj morajo jahačevi kolki nenehno spremljati konjevo gibanje. Vse prepogosto videvamo jahače, ki konjevo gibanje spremljajo s premikanjem medenice v smeri naprej in nazaj. Na ta način konja z vsakim korakom mečejo iz ravnotežja in ustvarjajo napetost v hrbtnih mišicah. Vsakič, ko konjeva zadnja noga stopi naprej, se njegova medenica na isti strani nekoliko zniža, posledično pa se zniža tudi hrbet. To gibanje je še posebej očitno, kadar opazujemo konja, ki hodi stran od nas. Konjevi kolki se med korakom in kasom izmenično premikajo v smeri gor in dol. Temu gibanju mora slediti tudi jahačeva medenica tako, da se ob stopanju zadnje desne noge naprej jahačev desni kolk zniža in tako sledi konjevi medenici. Enako seveda velja za levo stran. Jahačev levi in desni kolk se torej izmenično nižata. To pomeni, da mora gibanje jahačevi medenici potekati v vertikalni, namesto v horizontalni smeri. Vertikalno gibanje marsikateremu jahaču povzroča težave, saj je gibljivost kolčnih sklepov pogosto tako omejena, da sklepa nista sposobna ločenega gibanja.
Vaje za boljše sedišče
Težave s sediščem, ki izvirajo iz medenice in kolkov, so pogosto dolgotrajne, vendar je mogoče z rednim delom doseči ogromen napredek. Vsakodnevno izvajanje razteznih vaj in vaj za povečanje mobilnosti kolkov postopoma povečuje gibljivost kolkov in jahaču, ko je v sedlu, omogoča boljši nadzor nad lastnim telesom. Več gibanja in manj sedenja prav tako pripomore k boljšemu delovanju kolčnih sklepov, pri tem pa je pomembno, da je gibanje karseda raznoliko. Veliko prostora za izboljšanje sedišča je tudi pri samem delu v sedlu. Občasno si vzemimo čas, da se med jahanjem posvetimo zgolj naši medenici. Najlažje je, če se lahko tega lotimo na lonži, saj se tako lahko popolnoma osredotočimo na lastno telo. Opazujmo položaj medenice in gibaje kolkov med jahanjem. Ali čutimo obe sednici? Pritisk sednic na sedlo mora biti enakomeren z leve in desne strani. Če imamo težave s čutenjem sednic v sedlu, dvignimo kolena nekoliko višje, dokler sednic ne začutimo, nato pa poskusimo občutek ohraniti, medtem ko noge vrnemo v normalen položaj. Poiščimo položaj medenice, v katerem sednici kažeta naravnost navzdol, ne naprej ali nazaj. Opazujmo, kako sprememba položaja medenice vpliva na našo celotno držo in na konjevo gibanje.
Osredotočimo se na to, kaj se med konjevim gibanjem dogaja z našimi kolki. Ali smo sposobni spremljati gibanje konjevega hrbta v vertikalni smeri? Ali čutimo, kdaj je v zraku zadnja desna in kdaj zadnja leva noga? Izmenično nižanje levega in desnega kolka med gibanjem je lahko sprva nekoliko bolj izrazito, postopoma pa obseg gibanja zmanjšujemo, dokler ne postane skoraj neopazno. Pri tem pazimo, da se v vertikalni smeri gibajo le kolki, ramena se pri tem ne smejo izmenično nižati, temveč morajo ostati v enaki ravnini. Morda se zdi jahanje na lonži za naprednejše jahače zapravljanje časa, vendar so ravno osnove tiste, ki so najpomembnejše. Pravilno gibanje naših kolkov v sedlu bo konju olajšalo delo in mu omogočalo, da se giblje bolj uravnoteženo. Tako bo lažje izvajal težje elemente in bo hitreje napredoval.
