Kot pri ljudeh, lahko tudi pri konjih opazimo pojav dominance okončin. Vsak konj je namreč bodisi levičar, bodisi desničar. To na prostoživečega konja ne vpliva bistveno, prav tako, kot to ne vpliva bistveno na povprečnega človeka. Dominanca okončin pride do izraza, kadar konja (ali človeka) podvržemo zahtevnim fizičnim naporom, pri katerih je bistveno ravnotežje in simetrija. Vrhunski gimnastičarji ali baletniki poosebljajo ravnotežje, saj je za njih bistveno, da imajo obe strani telesa razviti enakomerno. Brez tega ne bi bili sposobni izvajati najtežjih elementov. Nič drugače ni pri konjih. Če želimo njegove sposobnosti optimalno razviti, moramo poskrbeti za to, da je konjevo telo v ravnotežju. To pomeni, da moramo delati na tem, da odpravimo posledice dominance okončin.
Nova spoznanja o prepoznavanju in posledicah dominance okončin pri konjih je v zadnjih desetletjih prispevala predvsem naveza Ridgway-Schoenich. Pokojni pionir integrativne veterine dr. Kerry Ridgway in zakonca Gabriele in Klaus Schoenich iz Nemčije so s skupnimi močmi reševali uganke vzorcev, ki jih povzroča dominanca okončin. Njihova prizadevanja so rešila marsikatero zagonetko in dala nov vpogled na nekatere pogoste težave in poškodbe pri treningu konj.
Katera noga je dominantna?
Pogosto ljudje svoje konje označimo za levičarje oziroma desničarje na podlagi tega, v katero smer se lažje previja. Če gre konj lepše v desno, ga označimo za desničarja. Vendar pa stvar ni tako preprosta. Razlogov, zakaj konj v eno smer dela lepše kot v drugo, je lahko malo morje. Kadar to asimetrijo preprosto označimo za posledico dominance okončin, gre za nevarno poenostavljanje. Že res, da dominanca okončin vpliva na to, da se konj v eno smer giblje lepše kot v drugo, vendar pa je lahko razlog za asimetrijo stara poškodba, nepravilno prilegajoče se sedlo, neuravnotežen jahač ali pa kombinacija vsega.
Dominanca okončin vpliva na to, da se konj v eno smer giblje lepše kot v drugo, vendar pa je lahko razlog za asimetrijo stara poškodba, nepravilno prilegajoče se sedlo, neuravnotežen jahač ali pa kombinacija vsega.
Pri ugotavljanju, ali je konj levičar ali desničar, se moramo vprašati, katera sprednja noga je njegova podporna noga. Podporno nogo najlažje prepoznamo, če konja opazujemo med pašo. Večina konj se pase tako, da ima eno nogo iztegnjeno pred seboj, drugo pa pod telesom. Noga, ki je pod telesom služi kot podporni steber in je dominantna. Tako kot pri ljudeh, je pri nekaterih konjih ta dominanca bolj izražena, pri drugih pa je komaj opazna. Če skupino ljudi prosimo, naj si poskusijo umiti zobe z nedominantno roko, bodo imeli nekateri mnogo večje težave pri tem kot drugi. Enako velja za konje.
Posledice dominance okončin
Če konj večino časa med pašo zavzema asimetrično držo, je edino logično, da se bo njegovo telo temu sčasoma prilagodilo tako, da bo postalo asimetrično. Neenakomerno obremenjevanje nog vpliva na rast sprednjih kopit, saj nanju delujejo različne sile. Kopito dominantne noge, torej tiste, ki služi kot podpora in je postavljena tik pod konja, bo imelo največkrat višjo peto. Kopito na drugi nogi pa bo imelo nižjo peto in daljši prst. Ker višina pete vpliva na celotno konjevo stojo in biomehaniko gibanja, se bo to seveda poznalo vse do vrha plečnice. Plečnica dominantne noge je po navadi bolj pokončna, noga pa ima manjši obseg gibanja. Desničar bo torej z desno nogo delal rahlo krajši korak. To se lepo vidi pri gibanju na krogu. Pri lonžiranju v desno stran bo desničar krog manjšal, pri tem pa se bo naslanjal na sprednjo desno nogo, zaradi česar bo zadnji konec padal navzven. Na levo roko bo situacija obratna, konj bo krog neprestano povečeval. Če konja, pri katerem je dominanca okončin zelo izražena, prepogosto lonžiramo, ne da bi ga naučili, kako naj se na krogu giblje pravilno, mu lahko naredimo veliko škode in še okrepimo slabe gibalne vzorce. Zaradi tega si je potrebno vzeti čas za to, da konja naučimo, kako naj pravilno uporablja svoje telo in tako simetrično razvije svoje mišice.
Pogoste napake pri odpravljanju asimetrije
Vse več jahačev se zaveda, da se njihov konj ne giblje simetrično in se trudijo to neravnovesje odpraviti. Preden se lotimo izvajanja bolj kompleksnih vaj, kot so na primer stranski hodi, se je potrebno vprašati, kje tiči resničen vzrok za konjevo asimetrijo. Če je neuravnovešeno gibanje zgolj posledica prirojene dominance okončin, je postopek izravnavanja konja mnogo lažji, kot če gre za posledico starih poškodb ali aktualnih patologij. Ne glede na to, zakaj konj ni v ravnovesju, se je postopka potrebno lotiti počasi. Z ničemer ne bomo naredili več škode, kot če od konja prehitro zahtevamo, da svoje telo uporablja simetrično. Pogosta napaka jahačev je, od konja na njegovo slabo stran zahtevajo preveč. Če konja, ki se težje previja na desno, silimo v neprestano ponavljanje desnih krogov in jih po možnosti pri tem še zmanjšujemo, medtem ko na leve kroge popolnoma pozabljamo, bo posledica še bolj napet konj. Konj ne dela slabše v desno, ker preprosto noče delati, slabše dela zato, ker mu njegovo telo ne dovoljuje delati bolje. Veliko boljša rešitev je, da na konjevo slabo stran naredimo večji krog kot v konjevo dobro stran. Tako bo vaja lažja in jo bo konj lažje obvladoval in pri tem ohranjal sproščenost. Preden se lotimo programa izravnavanja našega konja, si vzemimo čas, da svoje oko izurimo za pravilno gibanje. Stranski hodi so nepogrešljiv del izobrazbe konja, vendar morajo biti izvedeni pravilno. Če so izvedeni nepravilno, nimajo nobene vrednosti, lahko pa tudi škodijo. Preden se jih lotimo v praksi, se naučimo, kako izgledajo pravilno izvedeni stranski hodi. Če imamo to možnost, investirajmo v nekaj ur učenja jahanja na konju, ki stranske hode obvlada. Tako bomo dobili občutek za to, kaj je pravilno, in bomo lažje pomagali svojemu konju.
Recept za simetrijo
Vsak od nas si želi, da bi obstajala knjižica receptov za odpravljanje različnih težav pri treningu konj. »Če se vam konj ne previja rad v desno, vsak dan ponavljajte to in to vajo trikrat in v enem mesecu bo težava rešena.« Ko bi le bilo tako preprosto. Na žalost od takrat, ko se konj skoti bodisi kot levičar ali desničar, pa do takrat, ko se jahač odloči reševati težave nastale zaradi asimetrije, mine ogromno časa, ogromno ur kompenzacije in na žalost pogosto tudi ogromno poškodb. Ravno zaradi tega je potrebno vsakega konja jemati kot posameznika in mu prilagoditi program dela. Osnovne smernice za odpravljanje asimetrije so sicer skupne vsem, vendar pa mora program dela temeljiti na specifičnih značilnostih našega konja. Pri sestavljanju programa vaj za izravnavanje naj bo osnova vedno konj. Oglejmo si njegovo strukturo telesa, stanje njegovih mišic in držo ob svobodnem gibanju. V poštev vzemimo tudi vse stare poškodbe. Preden začnemo z delom na simetriji, se prepričajmo, da so konjeve mišice v pravem stanju za učenje novih gibalnih vzorcev. Če smo v dvomih, vprašajmo strokovnjaka. Šele nato lahko sestavimo resnično dober načrt vaj za odpravljanje posledic dominance okončin. Ker gre za dinamičen proces, je potrebno program vaj neprestano spreminjati in dopolnjevati glede na napredek.
V današnjem digitalnem času je ogromna mera znanja in informacij na dosegu roke. Na internetu obstaja prava poplava programov in tehnik za pravilen trening in razvoj konja. Vendar pa je ta dostopnost dvorezen meč. Vse prelahko je namreč postati »strokovnjak« čez noč. Preden se lotimo odpravljanja težav asimetrije, si resnično vzemimo čas za nabiranje znanja o anatomiji in funkciji konjevega telesa. Poleg teoretičnega znanja pa poskrbimo tudi za praktično. Nikar ne pozabimo, da nobena literatura ne nadomesti resnično dobrega trenerja.
Preden se lotimo izvajanja bolj kompleksnih vaj, kot so na primer stranski hodi, se je potrebno vprašati, kje tiči resničen vzrok za konjevo asimetrijo.
