Zvečer stopiš v hlev, da bi nahranil konje. Pokličeš jih, jim razdeliš seno in krmila ter opaziš, da eden ne pristopi k hrani. Poklapano stoji v ozadju, občasno se pogleda proti trebuhu ali pokoplje s sprednjo nogo in ne kaže nobene želje po hrani. Prva misel je kolika. Sledi klic veterinarju in verjetno dolga, neprespana noč. Kdor se ukvarja s konji, se bo slej kot prej srečal s koliko pri konju in kljub temu da pogosto ne ugotovimo vzroka za to težavo, lahko z določenimi prilagoditvami v oskrbi konj zmanjšamo možnost, da do tega pride.
Kaj je kolika?
Kolika ni točno določena bolezen, ampak je klinični znak, ki nakazuje na bolečino v trebušnem predelu. Vzrokov, zakaj do teh bolečin pride, je veliko, najpogosteje pa so povezani s prebavili in prebavnimi težavami. Konji imajo zelo dolgo črevo, ki ga sestavlja več odsekov. Da to ogromno in dolgo črevo umestimo v trebušno votlino, mora biti na več mestih zavito, kjer se tudi zoži njegov premer. Celotno črevo dokaj prosto visi na oporkih v trebušni votlini in če k vsemu temu dodamo še neprimeren način krmljenja konj, spremembe v prehrani ter neprimerno aktivnost, kaj hitro dobimo recept za težave s prebavili. Teh težav je veliko, najpogosteje gre za obstipacije, kjer črevesna vsebina iz različnih razlogov obstane v prebavilih, lahko pa pride tudi do raznih premikov in zasukov črevesja ter do drugih težav.
Znaki, ki jih konji pokažejo, so najpogosteje pomanjkanje apetita, kopanje s sprednjimi nogami, brcanje ali grizenje v trebuh in pogledovanje proti trebuhu, nastavljanje v pozicijo za uriniranje, zehanje ter vihanje zgornje ustnice in valjanje, leganje ali ležanje. Stopnja izražanja znakov je odvisna od tega, za kako hudo koliko gre in torej kako huda je bolečina, hkrati pa je odvisno tudi od stoičnosti živali. Zaznavanje bolečine je namreč individualno pogojeno, tako bodo nekateri konji že ob najmanjši bolečini ležali in se obračali na hrbet, drugi konji pa bodo ob veliko hujših težavah kazali minimalne znake. Zato je pomembno, da svoje konje poznamo in vemo, kako zaznavajo stvari ter okolje. Hitro in primerno ukrepanje je namreč lahko tisti faktor, ki bo odločil, v katero smer se bo kolika pri konju obrnila.
Večina se jih razreši s konzervativnim zdravljenjem, v nekaterih primerih pa je potrebna vsaj hospitalizacija z intenzivnejšo terapijo, lahko pa se zgodi, da je potrebno konja tudi operirati. V vsakem primeru je pomembno, da ob prvih znakih kolike čim prej kontaktirate svojega veterinarja in da se v najkrajšem možnem času opravi pregled ter začne s primernim zdravljenjem.
Zato je pomembno, da svoje konje poznamo in vemo, kako zaznavajo stvari ter okolje. Hitro in primerno ukrepanje je namreč lahko tisti faktor, ki bo odločil, v katero smer se bo kolika pri konju obrnila.
Kaj je zimska kolika?
Pogosto lahko na spletu zasledimo izraz zimska kolika. Gre za poljudno poimenovanje, saj se v prehodnem obdobju jesen-zima pri nekaterih konjih kolike pogosteje pojavljajo. »Zimska« kolika se od kolike ne razlikuje, saj gre ponovno za abdominalne bolečine, najverjetneje povezane s težavo v prebavilih. Najpogostejši razlog za pojav kolike v prehodnem času je, kot že povedano, obstipacija. Vsebina se nekje v črevesju zadrži, pogosto se to zgodi pred zožanji in pregibi.
Ta vsebina se nato v črevesju še dodatno izsuši, pred njo se začnejo nabirati plini, ki jih konji ne morejo izločiti in vse to konju povzroča bolečine. Vzrokov, zakaj se to pogosteje pojavlja ravno v prehodnem in v zimskem času, je več, njihovo poznavanje pa nam lahko pomaga, da v najboljši meri poskusimo zmanjšati možnost, da se to zgodi.
Spremembe v jesenko-zimskem času
Prva sprememba, ki jo konji v tem času doživijo, je prehod s sveže paše na suho krmo. To je seveda odvisno od tega, kako se konji prehranjujejo preostanek leta, ampak pri konjih, ki so večinoma na sveži travi in se jih iznenada začne večinsko hraniti s senom, je verjetnost za pojav težav večja. Sveža trava je v primerjavi s suhim senom veliko bolj polna vode, prav tako pa prebavila slabo prenašajo kakršno koli nenadno spremembo prehrane. Vse spremembe krme je torej potrebno izvajati postopoma, ob tem pa natančno opazovati, kako se konj obnaša.
Druga stvar, ki se zgodi, je, da se konji kar naenkrat manj gibljejo. Vreme se začne ohlajati, dnevi so krajši, podlage postanejo razmočene ali ledene, pogosto se s konji začne manj delati, manj pa se tudi prosto gibljejo po travnikih/izpustih. Z zmanjšanim gibanjem se upočasni tudi peristaltika in torej pot hrane po prebavilih.
Poleg krajših dni pa je pomemben faktor tudi mraz. Konji sicer mraz na splošno dobro prenašajo, težavo pa jim lahko povzroči premrzla voda. Odrasel konj povprečne velikosti mora dnevno popiti okoli 25 l vode in včasih, ko je voda premrzla, je enostavno ne popijejo dovolj, kar je spet dobra predispozicija za nastanek težav.
Kaj lahko naredimo, da preprečimo pojav kolike?
Kaj lahko torej naredimo, da se čim bolj izognemo potrebi po telefonskem klicu veterinarju? Prva stvar je, da smo previdni in zelo postopni pri kakršni koli menjavi krme. Menjavanje naj traja več dni, v tem času pa krmo menjavamo zelo postopoma, z dnevnim večanjem količine nove krme. V tem času lahko dodajamo tudi kvalitetne probiotike, ki bodo podprli delovanje prebavil. Ko je menjava krme opravljena, pa naj imajo na voljo čim več voluminozne krme. Ob žvečenju se namreč izločajo večje količine sline, ki namočijo vsebino in s tem pomagajo, da lažje potuje po prebavni cevi. Prav tako pa konjem zadostna količina krme omogoči, da lažje prenesejo mraz, kar je predvsem pomembno pri starejših ali bolnih konjih.
Kljub temu da je podlaga razmočena ali zamrznjena, moramo konjem omogočiti čim več gibanja in to ne samo gibanja pod sedlom, ampak možnosti izpusta, kjer se lahko sam sprehodi, razgiba ter teče, kolikor mu to odgovarja. Konji so narejeni za gibanje in z zapiranjem v hleve, jim ne delamo usluge.
Če se le da, naj bodo napajalniki ogrevani, ob tem pa je treba biti previden, da so vsi kabli varno spravljeni in skriti, da slučajno ne pride do poškodb. V primeru, da ni možnosti za ogrevane napajalnike, lahko mrzli vodi večkrat dnevno dolijemo toplo vodo in s tem konje spodbudimo, da je bodo več popili. Idealna temperatura za pitno vodo za konje je okoli 7 °C. Prav tako lahko konjem za nadomeščanje primanjkljaja vode ponudimo namočena krmila. Pomembno pa je tudi, da imajo ves čas na voljo sol. Z uživanjem soli se tudi poveča po treba po pitju in konji tako zaužijejo več vode, kot bi je sicer. Sol je lahko čisto navadna, groba kuhinjska sol v razsuti obliki, ki jo imajo ves čas na voljo in jo uživajo po potrebi.
Ne smemo pa pozabiti tudi na celostno zdravje konja. Pred pozno jesenjo poskrbimo, da ima konj urejeno zobovje, je tretiran proti parazitom in je v najboljšem možnem zdravstvenem stanju. Vsaka zdravstvena težava se lahko v prehodnem in kasneje v mrzlem zimskem obdobju še dodatno izrazi, kar je lahko predvsem pomembno pri starejših konjih. S primernim preventivnim ukrepanjem pa lahko poskrbimo, da bo prehod čim manj stresen, tako za konja kot za nas.
