Mnogi rejci (sploh na kraškem območju), ki so odvisni od svoje pridelave sena, morajo v letošnjem letu zaradi lanskoletne ekstremne suše s senom močno varčevati. Konji glede kvalitete sena niso tako zelo zahtevni kot govedo, pa vendar je vlakninska krma zanje najpomembnejši del jedilnika. Seno mora biti vedno pestro, tako po vsebnosti različnih trav kot tudi drugih rastlin, za katere je zaželeno, da so bile košene v dobrem stanju. Konji so tudi zelo občutljivi na plesni in prah, zato nikakor ne smemo delati kompromisa tako, da krmimo seno, ki ni primerno niti za nastilj. Tudi količino obrokov ni primerno zmanjševati (za konja je vedno najboljše, da se ga hrani v čim več manjših obrokih), saj mora konj večino dneva jesti, ker želodec nenehno proizvaja kislino, ki lahko ob pomanjkanju hrane trajno poškoduje steno želodca. Konji naj ne bi bili brez hrane več kot nekaj ur.
Uporaba mrež za seno
Mreže so odličen pripomoček, saj ne varujejo sena samo pred tem, da ga konj raztrese in potepta, temveč lahko tudi pomembno upočasnijo hranjanje. Konj pri hranjenju iz mrež uporablja sekalce, kar je najbližje naravnemu načinu hranjenja. Izredno pomembno je, kakšne mreže uporabljamo, saj so v nasprotnem primeru lahko tudi nevarne oziroma škodljive. V mrežinaj ne bi bile večje odprtine večja od 5 cm, še rajši manjše, saj s tem preprečimo, da bi konj prehitro izbezal seno in da bi vanje celo vtaknil nogo. Tudi način obešanja mrež je izredno pomemben. Mreže naj bodo vedno obešene dovolj nizko, da imajo konji pri jedi spuščeno glavo. Če imamo več mrež, lahko eno obesimo tudi visoko, da spodbuja konja k stegovanju vratu, kakor da bi obiral drevo, vendar naj bo to bolj izjema kot pravilo. Mrežo lahko napnemo tudi čez krmilnik in jo ob straneh obtežimo, da se spušča medtem ko se nivo sena niža. Za takšne krmilnike nikakor ne uporabljamo železnih mrež, saj si konji pri takšnih mrežah lahko poškodujejo sekalce.
Kombiniranje sena s slamo
Če imamo konja, ki nima težav z ohranjanjem teže, lahko del sena nadomestimo s slamo. Zelo pogosta napaka je, da (sploh debelim) konjem zmanjšujemo količino obrokov, saj lahko na ta način močno poškodujemo njihov prebavni sistem in tudi njihovo psiho. Konji s praznim želodcem so v bolečini in lahko postanejo kronično živčni ter pričnejo za hrano hlastati. Zato je slama lahko dobra delna rešitev, vendar moramo poskrbeti, da je ustrezne kvalitete in da ne vsebuje (preveč) ostankov semen. Zopet je pomembno, da je slama čista oziroma da jo konj ne potepta in pomeša z iztrebki, saj takšne ne bo hotel uživati.
Najbolj primerni sta ovsena in ječmenova slama, ki pa ne smeta biti škropljeni s pesticidi.
Seneni briketi
Na tržišču obstaja res velika izbira različnih senenih briketov – torej peletiranega sena. Senene brikete se po navadi vsaj za nekaj ur namoči v vodo, zato so zelo primerni za konje, ki imajo težave z dihali ali zobovjem. Z zaužitjem kvalitetnih senenih briketov lahko konji hitreje dobijo več vlaknine naenkrat, saj je so že delno predelani (drobno narezani). Z dodajanjem senenih briketov lahko tudi dobro reguliramo vnos hranil, saj na deklaraciji piše, koliko sladkorjev, beljakovin in drugih elementov vsebujejo. Zato lahko izberemo vrsto trav, ki je za našega konja najbolj primerna. Obstajajo tudi vrste senenih briketov z dodano lucerno, različimi olji, žiti in drugimi vrstami dodatkov, kar lahko uporabimo kot prehranski dodatek. Seneni briketi so tudi odlična vrsta zdrave nagrade pri delu.
Lucerna in pesni rezanci
Lucerno imajo konji zelo radi, vendar moramo biti pri hranjenju pozorni, saj ni primerna za vsakega konja. Je beljakovinsko bogata in vsebuje veliko kalcija, kar lahko pri konjih z občutljivo presnovo povzroči laminitis. Za konje je lucerna prava energetska bomba, zato je nikoli ne smemo ponuditi v velikih količinah. Dodamo jo pri težavah s pridobivanjem telesne teže ali kot dodatek k senu, ki je beljakovinsko šibko. Lahko je zelo primeren dodatek za starejše konje in konje, kadar intenzivno delajo, saj pripomore pri gradnji mišičevja. Zato je dobra tudi v kombinaciji s pesnimi rezanci, ki so z vsebnostjo hranil bolj “prazni”, vsebujejo pa ogromno vlaknin. Konj lahko poje večje količine pesnih rezancev, ki so dober (delni) nadomestek sena. Paziti je treba le pri melasiranih pesnih rezancih, ker vsebujejo sladkor, ki lahko v večjih količinah konjem škodi – odvisno od posameznega konja in druge zaužite hrane. Na splošno je bolje konje hraniti z nemelasiranimi pesnimi rezanci.
Dodajanje močnih krmil ali žit
Pri dodajanju močnih krmil oziroma žit moramo biti zelo pazljivi, saj konji v svojem tisočletnem razvoju niso bili ustvarjeni za prebavo (večjih količin) žita. Zaradi velike vsebnosti škroba in po možnosti škodljivih kemikalij, žita porušijo ravnovesje in pH v občutljivi črevesni mikroflori in s tem negativno vplivajo na razvoj pomembnih bakterij za razgradnjo vlaknin. Nekateri konji žita bolje prenašajo kot drugi, vendar jih v vsakem primeru nanje navajamo zelo postopoma. Eno najprimernejših žit za konje je oves, saj je lahko prebavljiv, čeprav ne pripomore dosti k pridobivanju teže, temveč je bolj energijska hrana. Boljši v tem smislu je ječmen, ki je precej težje prebavljiv, zato ga je treba ustrezno predelati (stisniti, namočiti, termično obdelati ipd.).
Tudi pšenični otrobi so v zmernih količinah lahko dober dodatek k jedilniku. Za zelo občutljive konje pa je bolj priporočljivo hranjenje z mešanicami, ki vsebujejo sojo (po možnosti ne gensko modificirano), grah, riževe otrobe in druge alternative žitom. Vendar moramo biti pri hranjenju s sojo pazljivi, ker je nekateri konji ne prenašajo, prav tako mora biti ustrezno (termično) obdelana, saj je v nasprotnem primeru lahko celo strupena. Krmljenje s težko prebavljivo koruzo se močno odsvetuje. V konjevem telesu zadržuje vodo ter s tem ustvarja lažno “okroglo” podobo konja.
Bolj kot žita je kot beljakovinski dodatek k senu priporočljivo dodajati lanena, konopljina in sončnična semena, ki vsebujejo tudi koristna olja oziroma maščobne kisline. Te naj bodo le dodatek – v majhnih količinah in sveže zmleta ali mikronizirana.
