Sladkorna bolezen pri psih

Avtor članka: Urška Petek

Sladkorna bolezen oz. diabetes mellitus je stanje, ko je stalno povišana raven glukoze v krvi. To je lahko posledica pomanjkanja hormona inzulina, ki ga izloča trebušna slinavka ali odpornost na njegovo delovanje (zaradi debelosti, vpliva drugih hormonov, hkratnih drugih bolezni). To povzroči motnje v presnovi ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob.

Pri psih poznamo tri tipe bolezni

Diabetes tipa 1: približno polovica pasjih sladkornih bolnikov ima diabetes tipa 1. Vzrok zanj je avtoimuno uničenje trebušne slinavke in s tem zmanjšano izločanje inzulina – hormona, katerega ena izmed nalog je zniževanje ravni glukoze v krvi. Pri tem pride do popolnega pomanjkanja inzulina, zato ga je treba nadomeščati v celoti in doživljenjsko. Podoben je tipu 1 pri ljudeh, le razlikuje se starost, ko se pojavi. Pri psih se najpogosteje pojavi pri srednje starih oz. starejših psih.

Drugi tip diabetesa je posledica določenih zdravil (kortikosteroidov, zdravil za preprečevanje brejosti) ali posledica drugih bolezni (pankreatitis – vnetje trebušne slinavke, hiperadrenokorticizem oz. Cushingov sindrom). Terapija je dvostopenjska – zdravljenje z inzulinom ter zdravljenje primarne bolezni, ki je vzrok za nastanek diabetesa oz. prekinitev/zmanjšanje količine zdravil, ki so povzročila nastanek diabetesa.

Diestrični tip diabetesa se pojavlja pri nesteriliziranih psicah in je podoben diabetesu, ki se pojavi pri ženskah v nosečnosti. Vzrok za to je hormon progesteron, ki povzroča odpornost tkiv na inzulin – torej ni vzrok zmanjšana količina inzulina in ga ne moremo zdraviti z injekcijami. Potrebna je čimprejšnja sterilizacija, s tem se odstrani vir progesterona in zmanjša odpornost tkiv na inzulin – s tem imamo možnost, da dosežemo ozdravitev diabetesa.

Sladkorna bolezen je ena najpogostejših hormonskih bolezni psov pri nas. Obolevajo srednje stari do starejši psi, med 8 in 12 letom starosti. Večja pojavnost je pri nesteriliziranih psičkah, še posebej, če imajo prekomerno telesno težo. Obstaja tudi pasemska predispozicija za razvoj bolezni – pogosteje se pojavlja pri samojedih, terierjih, malih šnavcerjih, kodrih in beaglih.

Klinični znaki, ki jih opazimo pri obolelih psih, so povečana žeja in povečano uriniranje, velik apetit, žival pa lahko kljub temu hujša. Če bolezen ni zdravljena, se pojavi neješčnost, bruhanje in apatičnost. Zelo hitro se lahko pojavi siva mrena, ki lahko vodi v poslabšanje vida ali popolno izgubo vida.

Če opazite zgoraj opisane znake, ki so precej nespecifični, je potrebno k veterinarju, kjer se bo spregledom psa, laboratorijskimi preiskavami krvi in urina lahko postavilo diagnozo sladkorne bolezni.

Cilj terapije je zmanjšanje povišane koncentracije glukoze v krvi in tem odstranitev kliničnih znakov, obenem pa je potrebno paziti na to, da koncentracija glukoze ni prenizka, kar lahko vodi v nevarno hipoglikemijo. V Sloveniji je edini registriran inzulin za uporabo pri psih Caninsulin. Izjemno pomembno je, da se spremlja nivo glukoze v krvi, predvsem za preprečitev nevarne hipoglikemije.

Za to je potrebno redno spremljanje z odvzemom krvi, kar naredijo skrbniki živali enostavno sami doma. Uporabi se lahko avtomatski merilnik glukoze, kot pri ljudeh, za kar potrebujemo kapljico krvi, ki jo lahko odvzamemo na ušesu, blazinici ali ustni sluznici. Pogostost merjenja in čas določi veterinar. V večini primerov je potrebno narediti eno do dve meritvi dnevno.

Zadnja leta pa se tudi v veterini vse bolj uporablja merilnik, ki neprekinjeno meri raven glukoze v krvi in je vstavljen v kožo živali, potrebno je odčitavanje s posebnim čitalcem, ki tudi shranjuje podatke o vrednosti glukoze in omogoča enostavnejšo spremljanje.

Pri prehrani je na tržišču kar nekaj veterinarskih diet za pse s sladkorno boleznijo, ki lahko ob pravilnem prehranjevanju stabilizirajo nivo glukoze v krvi. Ker vsebujejo veliko vlaknin, so priporočljive le za pse s previsoko telesno težo. Pomembno je, da dobi pes vedno ob terapiji z inzulinom tudi obrok hrane, ki mora biti vedno podoben po količini in sestavi, ne smejo se preveč razlikovati med sabo.

Če je terapija neustrezna, predvsem ob aplikaciji prevelikega odmerka inzulina oz. ob anoreksiji, lahko pride do premočnega znižanja koncentracije glukoze v krvi in do hipoglikemije. Če je ne prepoznamo in ne ukrepamo, lahko žival tudi pogine.

Za hipoglikemijo je značilen nemir ali pretirana utrujenost, tresenje, nenaden pojav lakote, nekoordinirana hoja, zanašanje, nezmožnost hoje ter krči. Takoj moramo ponuditi obrok hrane,  če je žival ni sposobna pojesti, pa moramo na dlesen namazati nekaj glukoznega sirupa. Če tega nimamo, lahko uporabimo tudi med ali marmelado. Po tem, ko žival oskrbite, takoj pokličite veterinarja, da naredita plan glede nadaljnjih odmerkov inzulina. Če pa žival kljub temu, da je dobila glukozi sirup, ni boljše, je potrebno takoj obiskati veterinarja.

Veliko skrbnikov psov se ob postavitvi diagnoze prestraši in ne vedo, kako bodo zmogli meriti glukozo v krvi ter dajati zdravila. Večina skrbnikov in živali se tega zelo lepo navadi in psi imajo lahko ob dobri oskrbi enako kvalitetno življenje ter dočakajo primerljivo starost kot njihovi zdravi vrstniki. Zelo pomembno pa je, da se upoštevajo navodila veterinarja in da je komunikacija med skrbnikom živali in veterinarjem dobra in ažurna.