Ko se odločamo za lastništvo konja, se moramo zavedati, da konji lahko doživijo precej visoko starost. Najstarejši konj na svetu, Old Billy, naj bi dočakal 64 let, pri nas, v Sloveniji pa je lansko leto preminuli islandec Kautur dočakal 42 let. To so starosti, precej segajoče čez povprečje, ki naj bi se gibalo nekje od 25 do 30 let. Za divje konje naj bi bilo to povprečje še veliko nižje, saj verjetno v naravi stari konji večinoma težko dohajajo tempo naravnih ciklov in so veliko hitreje tarča plenilcev. V človekovi oskrbi pa je zaradi možnosti regulirane oskrbe visoka starost konj mogoča in predvsem jo lahko preživljajo kvalitetno. Vseeno pa je za kvaliteto bivanja v vsakem obdobju konjevega življenja bistveno to, da se trudimo upoštevati njegove naravne potrebe, ki jih kasneje uskladimo s potrebami starejšega konja.
Konji so eni od sesalcev, ki se morajo biti sposobni praktično takoj po rojstvu postaviti na noge in samostojno slediti materi oziroma čredi. Matere jih odstavijo od mleka pri približno osmih mesecih, saj se ponavadi takrat pričnejo pripravljati na rojstvo novega žrebeta. To je glavni razlog zakaj so pri enem letu konji že tako samostojni, da lahko zapustijo bazično družino. To bi lahko primerjali z odraščanjem človeka kot zgodnjega najstika, ki si počasi začenja tlakovati pot k ustvarjanju lastne družine.
Zelo težko natačno določimo količnik, ki bi zadostil primerjavi človeških in konjskih let, vendar lahko okvirno določimo dobe odraščanja. Konji naj bi psihofizično dozoreli nekje okoli osmega leta starosti, ko se jim med drugim v telesu dokončno razvijejo vse kosti in hrustanci, starost je odvisna tudi od tipa in pasme konja. Če
prevedemo v človeška leta, bi to bilo nekje od 18 – 20 človeških let. Ko pa je konj star 27 let, naj bi bil nekje v starosti povprečne življenjske dobe človeka, to je okoli 79 let. Če konja v razvoju fizično ne obremenimo prehitro (npr. z jahanjem ipd.) in mu zagotovimo kvalitetno življenje (naravno gibanje, zdrava prehrana in zdravo socialno življenje), bomo zagotovo s tem lahko tudi v pozna leta ohranili njegovo vitalnost.
Koliko let doživi konj je odvisno tudi od genetike, pasme, velikosti in značaja. Znano je, da manjši konji oziroma poniji živijo dlje od velikih konj. Njihova robustna narava jim omogoča večjo
odpornost in boljši izkoristek hrane, čeprav je seveda odvisno tudi od tega, ali živijo njim primerno življenje. Stare pasme konji manjše rasti, imajo za razliko od velikih toplokrvnih konj večinoma tudi bolj zdrave gene. Nekatere sodobnejše pasme imajo zelo pogosto že v zgodnji starosti težave, ki so posledica nepazljive selekcije in zato velikokrat potrebujejo posebno nego. Seveda to ne pomeni, da za ponija skrbimo bistveno drugače kot za skakalnega konja, temveč gre za individualne varijacije, ki so sicer lahko prisotne tudi znotraj iste pasme.
Od nekdaj je veljalo, da konjevo starost prepoznamo po njegovem zobovju. Obraba zobovja je pri staranju konja ključen faktor, saj mu po dvajsetem letu zobje praktično prenehajo rasti, kar pomeni, da hrane ne more več tako kvalitetno zmleti. Konju namreč zobje nenehno rastejo, saj se ob celodnevnem hranjenju s trdo vlakninsko hrano nenehno obrabljajo. S sekalci konji grizejo in trgajo, ostalo zobovje pa služi za mletje, ki poteka vodoravno vzdolž cele čeljusti v smeri levo in desno ter hkrati naprej in nazaj, kot bi risali osmico. Če je takšno naravno gibanje čeljusti zaradi različnih nepravilnosti v zobovju onemogočeno, se zobje nepravilno obrabljajo, kar lahko privede do velikih težav. Na to večinoma vplivata način prehranjevanja in genetika.
Sekalci pogosto postanejo predolgi, kar močno vpliva na meljake in čeljustni sklep. Na meljakih pogosto nastanejo ob straneh ostre špice, ki lahko konju ob vsakem premiku čeljusti povzročajo bolečine. Zato je pomembno, da konja že v mlajših letih pozorno opazujemo pri mletju hrane in preventivno pregledujemo zobovje. Če še pravočasno opazimo težave, lahko konju pomagamo s strokovnim brušenjem zob in s tem hkrati poskrbimo za manj težav v starosti. Vendar moramo biti pri izbiri strokovnjaka za korekcijo zobovja izredno pazljivi, saj lahko zobe tudi preveč in napačno pobrusi ter s tem naredi več škode kot koristi.
Za naravno ohranjanje ravnovesja zobovja je pomembno, da se konj v mladosti čim več pase in redno uživa trdo vlakninsko hrano (veje, trdo seno ipd.). Oskrba zobovja je torej zelo pomemben faktor pri tem, kakšno starost bo konj doživel oziroma kako vitalen bo ostal brez posebne nege.
Ko konji ne morejo več dobro zmleti hrane, ponavadi pričnejo zgubljati težo, ne glede na to, koliko trave ali sena imajo na voljo. Takrat je potrebno hranjenje prilagoditi in poskrbeti, da konj dobi zadostno količino predelanih (zmletih) vlaknin. Takšnemu konju ponudimo senene brikete, pesne rezance, lucerno in drugo, posebej predelano hrano, ki jo prej nujno namočimo v vodo. Vanjo lahko dodajamo tudi malo olja (lanenega, oljne ogrščice, sončničnega …), vendar pazimo, da z njim nikoli ne pretiravamo, saj konji nimajo žolča in zato ne zmorejo naenkrat prebaviti večjih količin maščobe. V pozni starosti prebavila na splošno niso več tako vitalna in notranji organi počasi pešajo, zato ni priporočljivo, da se starejše konje krmi s pretežko, močno hrano, kot so na primer žita, koruza ipd. Bolj primerni so riževi otrobi ali pa lanena, konopljina in sojina semena, ki morajo biti posebej predelana (zmleta in/ali termično obdelana).
Seveda je vse zopet odvisno od posameznega konja – treba je ugotoviti, kaj mu ustreza in se nato držati skromnega jedilnika, a v čim več obrokih. Draga krmila, ki jih na tržišču reklamirajo kot najboljša, niso nujno najboljša tudi za našega konja. Poskušamo se držati čim bolj naravne hrane, ki ne vsebuje preveč prehranskih dodatkov in melase ter svojemu seniorju, če se le da, še vedno omogočamo dostop do sveže hrane (trave, zelišča). Omenjeni islandec Kautur je na stara leta ostal popolnoma brez sekalcev pa je še vedno zadovoljno obiral listje z grmovja. Bolj mehka sveža trava in zelišča jim lahko prinašajo nekaj koristi in (kar še posebej šteje) veselja ob paši, ki hkrati spodbuja tudi naravno gibanje.
