Prepoznavanje bolečine pri konjih

Avtor članka: Katja Porenta
Deli s prijatelji

Konji so po naravi zelo stoična bitja, saj bolečino večinoma nadvse dobro skrivajo, ker jim je to v preteklosti omogočalo lažje preživetje. Dandanes pa povzroča ta njihova sposobnost hude preglavice tako konjem kot njihovim lastnikom. Sodeč po izsledkih raziskave, ki jo je pred kratkim izvedla ekipa dr. Sue Dyson, mnogi jahači pri svojih konjih sploh ne prepoznavajo manj očitnih znakov bolečine, to pa seveda lahko vodi v resnejše poškodbe in negativno vpliva na njihovo dobrobit. Za prav vsakega konjeniškega navdušenca je torej ključnega pomena, da se nauči prepoznavati manj izrazite znake bolečine.

Zakaj konji skrivajo bolečino

Navada skrivanja bolečine spremlja konje že mnogo dlje, kot ga spremlja človek, kajti to je nadvse koristna preživetvena strategija. Uspeh živali, ki so v naravi plen, je namreč odvisen od tega, kako dobro se znajo izogniti plenilcem. In prav iz želje po preživetju izvira veliko konjevih značilnosti, na primer veliki pospeški, združevanje v črede in dobro razviti čuti.

Uspeh plenilca pa ni odvisen le od njegovih atletskih sposobnosti, temveč tudi od tega, kako dobro oceni svoje sposobnosti in kako dobro jih primerja s sposobnostmi potencialnega plena. Plenilci so se tako že davno naučili, da so najbolj dostopen plen manj sposobne živali, to so mladiči ter starejše in poškodovane živali. In ker je poškodovan konj lahka tarča, je v naravi bolečino varneje skrivati, dokler se le da.

Žal pa povzroča sodobnim konjem in njihovim lastnikom ravno ta njihova sposobnost, ki jim je v zgodovini omogočila preživetje, velike preglavice. Za razliko od mnogih drugih živali, kot sta na primer mačka in pes, konj bolečino le redko naznani z glasom. Ob nenadni bolečini se umakne in poskuša pobegniti. Problem pa je, ko ne gre za nenadno bolečino in ko nima možnosti za umik. Mnogi konji se že v mladih letih naučijo, da razumejo ljudje umikanje pred bolečino pogosto za upor in da temu sledi kazen.

V odgovor na tako ravnanje lahko postanejo konji popolnoma pasivni, pri drugih pa se začne pojavljati neželeno vedenje, ki lahko hitro postane nevarno tako za konja kot za človeka. Dejstvo, da so konji relativno stoični, pa še ne pomeni, da lahko o tem, kako se počutijo, zgolj ugibamo. Pomeni le, da moramo postati na potencialne znake bolečine še bolj pozorni, da se moramo naučiti bolje brati njihove telesne znake in obrazno mimiko in da neželenega vedenja ne smemo avtomatično pripisati njihovi upornosti.

Sodobnim konjem in njihovim lastnikom evolucijska sposobnost skrivanja bolečine pred plenilci sedaj povzroča velike preglavice. Za razliko od mnogih drugih živali, kot sta na primer mačka in pes, konj bolečino le redko naznani z glasom. Ob nenadni bolečini se poskuša umakniti, problem pa nastane, ko nima možnosti za umik. Mnogi konji se tako že v mladih letih naučijo, da ljudje pogosto umikanje pred bolečino razumejo kot upor in da temu sledi kazen.

Pogosti znaki bolečine

Konji nam ne povedo, da jih nekaj boli, če jih pozorno opazujemo, pa lahko sklepamo o njihovem splošnem počutju. Pri tem je zelo pomembno, da se zavedamo, kaj je za posameznega konja normalno, kajti vsak odmik od normalnega vedenja je lahko pomemben indikator konjevega počutja. Če postane, na primer, konj, ki je na splošno poln energije in zagona, nenadoma len, letargičen in nezainteresiran za okolico, je treba raziskati možne vzroke za to nenavadno vedenje.

Pri konjih, ki že dolgo živijo z bolečino, se pogosto zgodi, da so tipični znaki bolečine zamenjani s konjevim značajem. Marsikateri konj, ki že več let pogosto grize in brca, že več let živi z bolečino in pri njegovem vedenju ne gre za to, da bi bil agresiven, uporen ali dominanten. Gre za to, da ga nekaj boli. Enako velja za konje, ki so izrazito nezainteresirani za okolico.

Nezainteresiranost konj ljudje pogosto zamenjujejo s sproščenostjo in neplašnostjo, a taka neodzivnost je lahko tudi znak t. i. katatoničnega stanja oziroma naučene nemoči. Kadar je konj podvržen hudim stresorjem, bolečini, ki ne popušča, ali nepreudarni ponavljajoči se kazni, lahko preprosto obupa nad idejo, da bi se s svojo aktivnostjo iz neprijetne situacije lahko rešil.

Konji se tako naučijo, da so popolnoma nemočni in da se zato nima smisla truditi. Tipični znaki bolečine ali slabega počutja so tudi oslabel imunski sistem, slaba kakovost dlake in neješčnost in z njo povezano izgubljanje teže. Pozorni bodimo tudi na odmikanje ali celo bežanje od človeka in izgubljanje zanimanja za druženje z drugimi konji.

Težave med delom

Določene težave namreč izzivajo bolečino le, ko je konj podvržen jahačevim zahtevam, do bolečine med delom pa lahko prihaja zaradi nepravilno prilegajoče se opreme, neuravnoteženega jahača, konjevega šepanja, bolečega hrbta ali težav s kopiti ali pa zgolj zato, ker so jahačeve zahteve za konjev nivo prevelike. Prvi znaki bolečine se pogosto pojavijo že pred delom.

Pozorno opazujmo konja med procesom sedlanja. Se njegovo vedenje kaj spremeni, ko prinesemo opremo in ko položimo sedlo na njegov hrbet? Najpogostejši znaki neudobja med sedlanjem so, na primer, šviganje z repom, polaganje ušes nazaj, grizenje ali grožnje med zapenjanjem podsedelnega pasu in podobno. Teh vedenj nikar ne odpišimo kot konjev značaj, saj so to pomembne informacije o njegovem počutju.

Tudi znaki bolečine, ki jih kaže med delom, so pogosto zamenjani za njegov značaj ali uporno vedenje. Pretirana lenoba in pomanjkanje energije, težave z ustavljanjem, nesposobnost stanja pri miru, neenakomerno previjanje na levo in desno – vse to so lahko tudi znaki bolečine.

Vsaka težava, ki jo srečamo pri treningu, ne glede na to, ali gre za vzpenjanje na zadnje noge ali pa zgolj za zvračanje glave med stranskimi hodi, naj bo za nas opozorilo in poziv k detektivskemu raziskovanju.

Vsako tako težavo moramo prav zato, ker so konji tako dobri v kompenzaciji in maskiranju bolečine najprej obravnavati kot potencialni indikator bolečine. Šele ko smo se prepričali, da konja nič ne boli, lahko težavo označimo kot problem v treningu ali vzgoji.

Obrazna mimika

Pomemben pokazatelj  konjevega počutja je tudi njegova obrazna mimika. Nekoč je veljalo, da konji na obrazu nimajo mišic, s katerimi bi spreminjali svoj izraz, danes pa vemo, da to še zdaleč ni res. Pred kratkim je bila namreč opravljena raziskava, ki je dokazala, da imajo konji kar 17 različnih obraznih gibov, s katerimi izražajo svoje počutje. Za primerjavo, ljudje jih imamo okoli 27, šimpanzi pa približno 14. To pomeni, da so konji sposobni svoja čustva in počutje zelo dobro izražati že zgolj z obraznimi mišicami.

In prav vsak lastnik in jahač se lahko z nekaj vaje in truda naučita prepoznavati nekatere osnovne izraze na obrazu svojega konja. To sposobnost imamo ljudje namreč do neke mere že prirojeno, saj smo kot družbena bitja zelo dovzetni za prepoznavanje počutja drugih. Tipičen izraz, ki ga najdemo na obrazu konja, ki je v bolečinah, vključuje nizko ali asimetrično položena ušesa, oster kot nad očmi, napet pogled, razširjene nosnice in napetost okoli ustnic in brade.

Vidimo torej, da obstaja pravzaprav mnogo načinov, kako pri konjih prepoznati prve, manj očitne znake bolečine, le dovolj pozorni moramo biti. Naša odgovornost je, da postanemo pozorni opazovalci in da ukrepamo takoj ob prvih znakih težav. Tako omogočimo našim konjem bolj kakovostno, srečno življenje.